Kmalu bo minilo leto od prve objave ameriških diplomatskih depeš v Wikileaks. Dogodek je sprožil veliko vprašanj o odgovornosti medijev in novinarjev. Julien Assange je o svojem početju dejal, da je prihodnost novinarstva, a glavno vlogo pri interpretaciji dokumentov so nato vendarle prevzeli klasični mediji.

Sandra Bašić Hrvatin, gostja oddaje Vroči mikrofon, meni, da je Assange pokazal predvsem, da se je “politika zaprla v nedotakljivi slonokoščeni stolp in počela nedopustne stvari, misleč, da nikoli ne bodo prišle v javnost”.

Wikileaks tako kličejo po razmisleku politikov o odgovornosti do državljanov, ki se je izogibajo. Prav tako pa opominjajo državljane, da lahko tudi sami zahtevajo pravice, ki se nanašajo na svobodo izražanja in ki jih zdaj monopolizirajo samo novinarji oziroma mediji.

Pomembnost primera Wikileaks se ne skriva v uporabi novih tehnologij, pač pa v objavi vsega tistega, kar skušajo vlade prikriti. Od državljanom ne pričakuje, da so računalniški strokovnjaki, pač pa da aktivno sodelujejo pri zbiranju informacij. Gre za klasični model “Wikimedia”, ko državljani sodelujejo in dodajajo vsebine, ki jih ne sami ne morejo objaviti.

Vuk Ćosić dodaja, je bolj kot tehnologija – ki je na voljo že 15 let – izjemnega pomena širok vpogled v dinamiko družbe, ki je bil do sedaj netransparenten. Po novem je preglednost porazdeljena drugače:

“Do danes smo bili občani transparentni za državo, zdaj pa je ta pogled malo bolj simetričen.“

Kljub temu opozarja, da bodo bolje organizirani in motivirani akterji še vnaprej v prednosti, čeprav se je razmerje moči bistveno spremenilo. Informacijska družba je prinesla nov in boljši ekosistem.

“Za novinarstvo se obetajo zlati časi, ko bo novinarstvo postalo očiščeno poslovnih modelov iz 19. stoletja. Novinarstvo kot veščina pridobivanja in pripovedovanja zgdob ima možnost razcveta, a le, ko se bo odrešilo poslovnih modelov preteklosti.”

Mirko Cigler, namestnik političnega direktorja za načrtovanje politik na Ministrstvu za zunanje zadeve meni, da se diplomacija zaradi Wikileaksa ni bistveno spremenila. Del nje bo ostal tajen. Množica dokumentov kaže le, kako ameriška diplomacija deluje globalno. Diplomati pa imajo zaradi pritiska medijev vse manj možnosti, da o svojih početjih ne bi poročali.

“Danes že tričetrt ministrov veselo tvita.”

Tvitajo, o čemer želijo, javnost pa zanimajo stvari, o katerih ne govorijo. Bašićeva dodaja, da politiki v 140 znakih težko in redko povedo kaj smiselnega.

“Iz tvitov delajo zgodbe mediji, na drugi strani pa je 250.000 depeš, ki so neobvladljive.”