Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Internet je bil nekoč medij, na katerem se je človek počutil varnega. A od tega, kar počneš in objavljaš na spletu, do tega, da to vidijo milijoni, je le en klik. In ta lahko prinese tudi negativne izkušnje. Ali je to dovolj, da se zavemo, da ta drugi svet le ni tako krasen, pa je drugo vprašanje.
Zelo zgovoren podatek: na neki šoli iz okolice Ljubljane se le 16 otrok od 351. ne počuti varnih na družabnih omrežjih, ki jih uporabljajo. Devetošolka Urška Kocutar z Osnovne šole Trnovo pravi, da se sama na spletu počuti varno, saj tam ne išče pozornosti:
“Največji problem je, ker moraš na zelo veliko straneh vpisati ime in priimek, tukaj pa si jaz kdaj kar izmislim in napišem kaj drugega.”
Đulijana Juričič je na trnovski šoli, na kateri so že zelo zgodaj začeli uvajati tehnologije, vodja informacijskih dejavnosti in učiteljica fizike. Imeli so tudi primere, ko so se dekleta gola slikala in potem te fotografije pošiljala okrog. O tem, kako ukrepati, odgovarja: naša vloga je bolj pogovorna.
“Kjer je družinsko okolje urejeno, kjer obstajajo neke vrednote, tam ni problema. Otrok to pokusi, jih dobi po glavi ali po prstih in ugotovi, da je ravnal narobe in bo pazljiv tudi v bodoče v virtualnem življenju. Tam, kjer ni urejenega družinskega okolja, so nevarnosti večje, ker te objave niso povezane samo z objavami samimi, ampak tudi z ostalimi težavami, ki jih otrok ima.”
Seksting je pošiljanje razgaljenih ali golih fotografij samega sebe po mobilnih telefonih ali internetu svojim vrstnikom. Malo manj kot tretjina slovenskih otrok in mladih med 11. do 19. letom se je že slikala brez obleke in sliko posredovala, je pokazala raziskava Mladi na netu 2010.
Osebne, intimne stvari, ki so zanimive za druge, pač hitro zakrožijo. Zato je potreben predvsem varnostni sistem, ki ga vsak najprej postavi sam pri sebi, saj stoodstotne zaščite proti človeški neumnosti računalniki nimajo.
“Zelo veliko boste naredili za svojo zaščito že, če boste namestili požarni zid, protivirusni program, redno posodabljali programe in skrbeli za gesla.”
Tako sodelavec Arnesa in SafeSI Domen Božeglav. Dolgoletna sodelavka SafeSI oziroma projekta Center za varnejši internet Đulijana Juričič opozarja, da je največja težava prav neprimerna objava podatkov. Če se spet vrnemo k mladim, sta tu tudi zasvojenost in drugačen način razmišljanja. Opažajo, da gre pri njih za spremenjeno delovanje možganov, saj niso več sposobni dolgotrajne zbranosti.
Vedno več pa je na internetu tudi nasilja, lahko celo govorimo o tem, da se je s hodnikov in dvorišč preselilo na splet, na družabna omrežja. To se dogaja tudi na Osnovni šoli Trnovo.
“Mislim da je tega več, ker so se razširila tudi socialna omrežja,” pravi devetošolka Urška Kocutar: “Bolje bi morda bilo, če bi bilo tega več na šoli, kjer bi imeli zraven tudi odrasle, ki bi takoj rešili. Na internetu nimaš nikogar in te lahko zmerjajo, kolikor hočejo.”
Domen Božeglav zato družinam (predvsem pa staršem) svetuje: Računalnik imejte v skupnem prostoru, v dnevni sobi. Vseeno pa se je treba zavedati, da je tisto, kar je prepovedano in torej tudi slabo, hkrati tudi najzanimivejše. Pa ne le za mlade.
“Bojim se, da smo odrasli celo slabši kakor naši otroci. Kolegi objavljajo vse, tudi to, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Kako sedijo na kahlici, recimo. Nisem prepričan, da bodo otroci, ko bodo stari 14 let, veseli, ko jim bodo sošolci kazali njegovo sliki in dejali, glej tukaj si pa ti kakal, glej kako si imel napete oči. Bodimo odrasli otrokom zgled!”
Ko na spletu enkrat nekaj objavimo, je to zelo težko zbrisati.
“To je kot zobna pasta. Ko jo boste enkrat stisnili iz tube, veste, da jo bo zelo težko stlačiti nazaj. Če ne celo nemogoče.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Internet je bil nekoč medij, na katerem se je človek počutil varnega. A od tega, kar počneš in objavljaš na spletu, do tega, da to vidijo milijoni, je le en klik. In ta lahko prinese tudi negativne izkušnje. Ali je to dovolj, da se zavemo, da ta drugi svet le ni tako krasen, pa je drugo vprašanje.
Zelo zgovoren podatek: na neki šoli iz okolice Ljubljane se le 16 otrok od 351. ne počuti varnih na družabnih omrežjih, ki jih uporabljajo. Devetošolka Urška Kocutar z Osnovne šole Trnovo pravi, da se sama na spletu počuti varno, saj tam ne išče pozornosti:
“Največji problem je, ker moraš na zelo veliko straneh vpisati ime in priimek, tukaj pa si jaz kdaj kar izmislim in napišem kaj drugega.”
Đulijana Juričič je na trnovski šoli, na kateri so že zelo zgodaj začeli uvajati tehnologije, vodja informacijskih dejavnosti in učiteljica fizike. Imeli so tudi primere, ko so se dekleta gola slikala in potem te fotografije pošiljala okrog. O tem, kako ukrepati, odgovarja: naša vloga je bolj pogovorna.
“Kjer je družinsko okolje urejeno, kjer obstajajo neke vrednote, tam ni problema. Otrok to pokusi, jih dobi po glavi ali po prstih in ugotovi, da je ravnal narobe in bo pazljiv tudi v bodoče v virtualnem življenju. Tam, kjer ni urejenega družinskega okolja, so nevarnosti večje, ker te objave niso povezane samo z objavami samimi, ampak tudi z ostalimi težavami, ki jih otrok ima.”
Seksting je pošiljanje razgaljenih ali golih fotografij samega sebe po mobilnih telefonih ali internetu svojim vrstnikom. Malo manj kot tretjina slovenskih otrok in mladih med 11. do 19. letom se je že slikala brez obleke in sliko posredovala, je pokazala raziskava Mladi na netu 2010.
Osebne, intimne stvari, ki so zanimive za druge, pač hitro zakrožijo. Zato je potreben predvsem varnostni sistem, ki ga vsak najprej postavi sam pri sebi, saj stoodstotne zaščite proti človeški neumnosti računalniki nimajo.
“Zelo veliko boste naredili za svojo zaščito že, če boste namestili požarni zid, protivirusni program, redno posodabljali programe in skrbeli za gesla.”
Tako sodelavec Arnesa in SafeSI Domen Božeglav. Dolgoletna sodelavka SafeSI oziroma projekta Center za varnejši internet Đulijana Juričič opozarja, da je največja težava prav neprimerna objava podatkov. Če se spet vrnemo k mladim, sta tu tudi zasvojenost in drugačen način razmišljanja. Opažajo, da gre pri njih za spremenjeno delovanje možganov, saj niso več sposobni dolgotrajne zbranosti.
Vedno več pa je na internetu tudi nasilja, lahko celo govorimo o tem, da se je s hodnikov in dvorišč preselilo na splet, na družabna omrežja. To se dogaja tudi na Osnovni šoli Trnovo.
“Mislim da je tega več, ker so se razširila tudi socialna omrežja,” pravi devetošolka Urška Kocutar: “Bolje bi morda bilo, če bi bilo tega več na šoli, kjer bi imeli zraven tudi odrasle, ki bi takoj rešili. Na internetu nimaš nikogar in te lahko zmerjajo, kolikor hočejo.”
Domen Božeglav zato družinam (predvsem pa staršem) svetuje: Računalnik imejte v skupnem prostoru, v dnevni sobi. Vseeno pa se je treba zavedati, da je tisto, kar je prepovedano in torej tudi slabo, hkrati tudi najzanimivejše. Pa ne le za mlade.
“Bojim se, da smo odrasli celo slabši kakor naši otroci. Kolegi objavljajo vse, tudi to, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Kako sedijo na kahlici, recimo. Nisem prepričan, da bodo otroci, ko bodo stari 14 let, veseli, ko jim bodo sošolci kazali njegovo sliki in dejali, glej tukaj si pa ti kakal, glej kako si imel napete oči. Bodimo odrasli otrokom zgled!”
Ko na spletu enkrat nekaj objavimo, je to zelo težko zbrisati.
“To je kot zobna pasta. Ko jo boste enkrat stisnili iz tube, veste, da jo bo zelo težko stlačiti nazaj. Če ne celo nemogoče.”
Ljudje smo po desetletjih nekaznovanega kriminala belih ovratnikov lačni pravice, zato so mediji v spregi z organi pregona začeli objavljati posnetke izvrševanja predkazenskih postopkov. Tovrstni inscenirani “resničnostni šovi” nimajo kaj dosti opraviti ne s pravom, ne z učinkovitim preganjanjem kriminalcev. Gost je bil dr. Ljubo Bavcon.
Točno 40 dni pred evropskimi volitvami na Valu 202 nadaljujemo serijo prestavitev kandidatov evropskih političnih skupin za predsednika evropske komisije. Tudi zanje bomo na volitvah 25. maja posredno oddali glas. Izpostavljanje teh kandidatov je novost v evro volilni kampanji in naj bi pomagala povečati volilno udeležbo. Šef komisije seveda še zdaleč nima toliko moči, kot jo imajo po državah premierji ali predsedniki, je pa izbor kandidatov vendarle dober pokazatelj, kako razmišljajo evropske politične sile in v katero smer želijo usmeriti evropsko ladjo.
Pri nas je 6681 licenciranih varnostnikov pri zasebnikih, ki se že leta otepajo slabih delovnih pogojev in sramotno nizkih plač, v nevarnosti so tudi njihove osnovne delavske pravice. Večina izmed 6 tisoč zasebnih varnostnikov upa na ureditev razmer s sprejetjem panožne kolektivne pogodbe, na katero pa čakajo že skoraj desetletje.
Prestavitev kandidatov evropskih političnih skupin za predsednika evropske komisije. Izpostavljanje teh kandidatov je novost v evro volilni kampanji in naj bi pomagala povečati volilno udeležbo. Šef komisije seveda še zdaleč nima toliko moči, kot jo imajo po državah premierji ali predsedniki, je pa izbor kandidatov vendarle dober pokazatelj, kako razmišljajo evropske politične sile. Predstavljamo kandidata Evropske ljudske stranke Jeana Clauda Junkerja in kandidata nove združene evropske levice Aleksisa Ciprasa.
Kakšna naj bosta sodobna radio in televizija, kako ju preplesti z multimedijskimi vsebinami, kje so potrebne spremembe, kako je z uvajanjem tehnoloških novosti, svežimi novinarskimi pristopi, razmerjem s komercialnimi ponudniki, neodvisnostjo javnega servisa …Sogovorniki: Cila Benkö, generalna direktorica švedskega javnega radia; Lenart Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela; Boštjan Jerko, aktivni odjemalec vsebin RTV Slovenija, tolmač znakovnega jezika; doc. dr. Peter Lah, komunikolog, jezuit in profesor na rimski univerzi Gregoriana; doc. dr. Igor Vobič, katedra za novinarstvo FDV.
Odgovarjamo na vprašanje: več Evrope ali več Evropske unije?
Zakaj ni pravih ljudi na pravih mestih? Kdo kandidira, kako se izbira, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku republike Borutu Pahorju, predsednici uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.
Zakaj ni pravih ljudi na pravih mestih? Kdo kandidira, kako se izbira, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku republike Borutu Pahorju, predsednici uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.
Zakaj ni pravih ljudi na pravih mestih? Kdo kandidira, kako se izbira, kdo je izbran? S temi vprašanji smo se odpravili k predsedniku republike Borutu Pahorju, predsednici uradniškega sveta, strokovnjaku za kadrovski menedžment, k nekdanjemu politiku, ki ne najde službe, in k zagovorniku izbiranja kandidatov z žrebom.
Za razvojno pomoč Slovenija nameni komaj tretjino sredstev, ki bi jih morala glede na mednarodne zaveze. Kot del sveta, ki je sam sebe označil za razvitega, se moramo vprašati tudi o ciljih in učinkovitosti take pomoči. Ali razvojna pomoč odraža dejanske potrebe držav v razvoju in v kolikšni meri je razvojno sodelovanje le PR globalnih korporacij?
Starši vse pogosteje opažajo, da tudi dlje časa odsotne učitelje nadomeščajo sodelavci brez ustrezne izobrazbe za poučevanje šolskega predmeta. Ministrstvo za izobraževanje, šolo in šport ne daje pravočasno soglasij za nadomestne zaposlitve učiteljev ali pa jih celo sploh ne daje. Ponekod imajo učenci v podaljšanem bivanju vsak dan drugega učitelja. Ravnatelji šol opozarjajo, da gre to varčevanje na škodo pridobivanja znanja otrok.
Pomočnice v gospodinjstvih, vzdrževalci površin, negovalci starejših ... za bodo kmalu rabili vrednotnico, listek z nominalno vrednostjo za plačilo storitev. Pripravljen je predlog zakona, ki naj bi - tako pravijo na ministrstvu za delo - omejil obseg dela in zaposlovanja na črno ...
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Vsaka sprememba Zakona o Kobilarni Lipica poslabša razmere v Lipici. Taka so predvidevanja tudi na račun zadnje, ki so jo poslanci potrdili v četrtek. Čez dobro leto naj bi se z gostinsko hotelirsko dejavnostjo ukvarjal zasebnik, kaj bo s 35 zaposlenimi v Lipici Turizem pa ostaja neznanka. Ravno tako ni jasno, kakšen bo vpliv na kobilarno oziroma kulturni spomenik. Zato se postavlja vprašanje, ali je politika Kobilarni Lipica zadala smrtni udarec?
Na ministrstvu za pravosodje resno razmišljajo o tem, da bi vsaj nekateri obsojenci delno pokrivali stroške življenja za rešetkami. Gosta: Danijela Mrhar Prelić in Dragan Petrovec.
Nepremičninski davek. Ustavno sodišče ga presoja. Vlada ga spreminja. Geodetska uprava pa še naprej dela s polno paro. Okrepili so ekipe, podaljšali urnike, povečali število uradov, kjer lahko lastniki nepremičnin urejate svoje podatke ... Davek boste torej, več kot očitno, plačali že letos.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Poštar in sodni kurir zvonita samo dvakrat, pooblaščeni vročevalci pa zvonijo, trkajo in poizvedujejo, da bi našli tiste, ki se izmikajo sodni ali kakšni drugi nezaželeni pošti. O vročanju pošte in o tistih, ki se ji izogibajo, smo se pogovarjali z detektivom Denisom Novakom, s pooblaščeno sodno vročevalko Heleno Dvoršak, z Borisom Gabrijelom Hrovatom, sodnikom Okrožnega sodišča v Ljubljani, in z Andrejo Lang z Ministrstva za pravosodje.
Zakaj se osrednja organizacija ljubljanskih študentov z letnim proračunom 3,2 milijona evrov vse bolj komercializira, odpira restavraciji in razmišlja o alternativnih virih dohodkov, na drugi strani pa se odpoveduje stebrom študentske kulture. Soočamo mnenja.
O raztegljivi, razpršeni in brezzobi odgovornosti se bomo pred torkovim Vročim mikrofonom pogovarjali s profesorjem doktorjem Erikom Kerševanom s Pravne fakultete v Ljubljani in s specialistom klinične psihologije doktorjem Aleksandrom Zadelom, ki pravi, da se odgovornost začne pri dveletnem otroku in ves čas raste z njim.
Neveljaven email naslov