Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila in tudi ljudje se počutimo razmeroma varne. Pa vendar nas tako na evropski kot na nacionalni ravni kmalu čakajo novi protiteroristični ukrepi. Se počutimo preveč varne? Protiterorizem se je po 11. septembru izkazal tudi za priročen alibi za kršenje človekovih pravic in vdore v zasebnost. Bomo spet morali sprejeti nove posege v svoboščine?
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila. Toda teroristični napadi v Parizu so po Evropi sprožili val različnih ukrepov za boj proti terorizmu, ki so z vidika človekovih pravic lahko sporni in bi jih pred tem javnost dojemala za nesprejemljive. Tudi nas čakajo določene zakonske spremembe, ki so nekatere že v fazi medresorskega usklajevanja. Policija si med drugim želi večja pooblastila pri prikritem evidentiranju in namenski kontroli, želi pa si tudi urediti vprašanje uporabe trojanskih konjev.
Nataša Pirc Musar iz Info hiše – inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij meni, da je nemogoče najti vse tiste, ki družbi delajo škodo. “Praktično vse vlade sveta imajo zdaj tendenco nadzirati 100 odstotno populacijo, da bi našli tiste, ki so pod mejo zakona. Če nadziramo 100 odstotno vse, in če po Gaussovi krivulji 5 odstotkov ljudi družbi dela škodo, 95 odstotkom ljudem neupravičeno posegamo v temeljne človekove pravice.”
“Že po 11. septembru so mnogi evropski parlamentarci in politiki razmišljali, da je v Evropi treba sprejeti podobne ukrepe, kot jih je sprejela Amerika – torej neka stroga zakonodaja in masovno zbiranje podatkov. Ampak do Charlie Hebdoja je bila struja v evropskem parlamentu, ki je opozarjala na kršitve temeljnih človekovih pravic dovolj močna, da do takšnih sprejetih ukrepih ni bilo.”
Po dogodkih v Parizu pa je na mizi tudi sporazum o izmenjavi osebnih podatkov o vseh potnikih, ki letijo v članice držav EU.
Pirc Musar je sama v veliko primerih opazila, da se je masovno zbiranje podatkov izrodilo v nekaj čisto nasprotnega. “Iz teh podatkov se da razbrati marsikaj. Tam imaš podatek, kakšno hrano nekdo jemlje, ali ima košer, ali ima muslimanski obrok, ali je vegetarijanec, imaš narodnost. In iz tega se dela selekcija potencialnih teroristov. In mnogo ljudi lahko pade na ta seznam samo zato, ker so vzeli muslimanski obrok in imajo arabski priimek.”
Po razkritjih Snowdna je Nataša Pirc Musar kot predstavnica EU v Washingtonu med drugim zastavila vprašanje, zakaj je bilo prisluškovanje in prestrezanje svetovnih komunikacij osredotočeno na Frankfurt. “Je Frankfurt teroristično gnezdo Evrope ali gospodarsko središče Evrope? Naslednje moje poredno vprašanje je bilo, zakaj je padel direktor CIE. Ker so ugotovili, da ima ljubico in so našli, da je v svojem gmail računu komuniciral s svojo ljubico. In zaradi tega je izgubil svoj položaj. Moje vprašanje je bilo, ali je direktor CIE terorist št. 1 na svetu. Vprašanje je, ko imaš enkrat vse te informacije na razpolago, kaj s temi informacijami počneš. In v veliki večini se izkaže, da se jih zlorablja za čisto nekaj drugega kot je ta vseobsegajoča bitka proti terorizmu.”
Dr. Denis Čeleta iz inštituta za korporativne varnostne študije ICS poudari preventivno delovanje: “Treba je pogledati, kje so vzroki za pojav terorizma in se tem vzrokom zoperstaviti. Samo represivni aparat ni garant za to, da se bo terorizem preprečil.” Čaleta opozarja, da take ogromne količine podatkov v realnem času niti ni mogoče obdelati. “To se jasno kaže pri vseh terorističnih napadih, ki smo jih kasneje analizirali. Tudi v Parizu je bil storilec na spisku potencialnih storilcev, pa vendar se je izmuznil varnostnim organov. Pot povečanja nadzora in zbiranja podatkov ni prava pot za uspešno bojevanje proti teroristični grožnji.”
Leta 2012 je bilo po svetu 3.400 terorističnih napadov, NSI pa jih je z vsemi podatki, ki jih ima, preprečil 21. “Če je podatkov preveč, iščeš iglo v senu,” opozarja na neučinkovitost podatkovnega onesnaženja Pirc Musar. “V Londonu je na vsakih 100 metrov ena kamera. Z njimi so našli samo enega zmikavta. Zlorab pa je bilo bistveno več pri policistih, ki so sledili svojim ženam in ljubicam ter jih opazovali, kaj počnejo.”
Pirc Musar opisuje: “Velikokrat, ko pride do sodnika ali sodnice neka zadeva, ki je zelo tehnična, je sodnik popolnoma izgubljen. Treba je izobraževati sodnike, da bodo dohajali uporabo modernih tehnologij v kazenskih postopkih. Danes žal ni tako.”
“Policisti in ‘James Bondi’ želijo vedno nove igračke,” pravi Pirc Musar, ki opiše, kako so policisti leta in leta trdili, da ne uporabljajo IMSI lovilca. »Potem čez kakšno leto izvemo, da so ‘mašinco’ res uporabili dvakrat na leto. Šest mesecev po tem izvemo, da so jo uporabili 20 krat na mesec. Brez pravne podlage v zakonu!« Do legalizacije IMSI lovilca je prišlo po tem, ko ga je policija že uporabljala. Glede uporabe ‘dronov’ in ‘trojanskih konjev’ pa NPM pravi: “Naša policija še ni zrela, nima analiz, na kakšen način bi jih uporabljala. Jaz sem bila šokirana, ko sem videla, da hoče ministrstvo za obrambo kupiti drona za 700.000 evrov. Dron v vojaških pomeni ubijanje na daljavo. Zakaj Slovenska vojska potrebuje drona? In potem smo spet pri izmišljevanju zgodbic o tem, kako bodo te naprave uporabljene v humanitarne in reševalne namene. Tukaj je v ozadju denar in vpliv proizvajalcev ki poskušajo prepričati države, da neko tako igračko nujno potrebujejo.”
Tako Denis Čaleta kot Nataša Pirc Musar na tem področju pogrešata odziv civilne družbe.
Po do zdaj znanih podatkih se domneva, da je iz Slovenije pet oseb odšlo na bojišča v Sirijo in Irak, od tega pa naj bi eden izgubil življenje. Čaleta opozarja, da je glede na število prebivalcev ta delež podoben kot v Nemčiji, vendar je v Nemčiji problem radikalizacije izredno izpostavljen. “Menim, da bi morali tudi v Sloveniji posvetiti več pozornosti temu. Ta radikalizacija doživi največji obseg v zaprtih družbenih skupinah, kot so zapori, različne verske skupine in druga okolja, kamor nacionalno varnostni organi relativno težko prodirajo. Problem radikalizacije je problem celotne družbe. O tem se moramo začeti pogovarjati že v šolah.” Čaleta, ki izpostavlja tudi problem desnega radikalizma, nadaljuje, da smo, ko pridemo na področje represije, že marsikaj izgubili. Nataša Pirc Musar dodaja: “Smo potem že lahko blizu policijske države, kar pa mora vsako demokratično družbo skrbeti. Predvsem politika mora paziti na svoj jezik, na kulturo dialoga, od tam se radikalizacija širi v vse pore. Začne se pri agresivnem jeziku.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila in tudi ljudje se počutimo razmeroma varne. Pa vendar nas tako na evropski kot na nacionalni ravni kmalu čakajo novi protiteroristični ukrepi. Se počutimo preveč varne? Protiterorizem se je po 11. septembru izkazal tudi za priročen alibi za kršenje človekovih pravic in vdore v zasebnost. Bomo spet morali sprejeti nove posege v svoboščine?
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila. Toda teroristični napadi v Parizu so po Evropi sprožili val različnih ukrepov za boj proti terorizmu, ki so z vidika človekovih pravic lahko sporni in bi jih pred tem javnost dojemala za nesprejemljive. Tudi nas čakajo določene zakonske spremembe, ki so nekatere že v fazi medresorskega usklajevanja. Policija si med drugim želi večja pooblastila pri prikritem evidentiranju in namenski kontroli, želi pa si tudi urediti vprašanje uporabe trojanskih konjev.
Nataša Pirc Musar iz Info hiše – inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij meni, da je nemogoče najti vse tiste, ki družbi delajo škodo. “Praktično vse vlade sveta imajo zdaj tendenco nadzirati 100 odstotno populacijo, da bi našli tiste, ki so pod mejo zakona. Če nadziramo 100 odstotno vse, in če po Gaussovi krivulji 5 odstotkov ljudi družbi dela škodo, 95 odstotkom ljudem neupravičeno posegamo v temeljne človekove pravice.”
“Že po 11. septembru so mnogi evropski parlamentarci in politiki razmišljali, da je v Evropi treba sprejeti podobne ukrepe, kot jih je sprejela Amerika – torej neka stroga zakonodaja in masovno zbiranje podatkov. Ampak do Charlie Hebdoja je bila struja v evropskem parlamentu, ki je opozarjala na kršitve temeljnih človekovih pravic dovolj močna, da do takšnih sprejetih ukrepih ni bilo.”
Po dogodkih v Parizu pa je na mizi tudi sporazum o izmenjavi osebnih podatkov o vseh potnikih, ki letijo v članice držav EU.
Pirc Musar je sama v veliko primerih opazila, da se je masovno zbiranje podatkov izrodilo v nekaj čisto nasprotnega. “Iz teh podatkov se da razbrati marsikaj. Tam imaš podatek, kakšno hrano nekdo jemlje, ali ima košer, ali ima muslimanski obrok, ali je vegetarijanec, imaš narodnost. In iz tega se dela selekcija potencialnih teroristov. In mnogo ljudi lahko pade na ta seznam samo zato, ker so vzeli muslimanski obrok in imajo arabski priimek.”
Po razkritjih Snowdna je Nataša Pirc Musar kot predstavnica EU v Washingtonu med drugim zastavila vprašanje, zakaj je bilo prisluškovanje in prestrezanje svetovnih komunikacij osredotočeno na Frankfurt. “Je Frankfurt teroristično gnezdo Evrope ali gospodarsko središče Evrope? Naslednje moje poredno vprašanje je bilo, zakaj je padel direktor CIE. Ker so ugotovili, da ima ljubico in so našli, da je v svojem gmail računu komuniciral s svojo ljubico. In zaradi tega je izgubil svoj položaj. Moje vprašanje je bilo, ali je direktor CIE terorist št. 1 na svetu. Vprašanje je, ko imaš enkrat vse te informacije na razpolago, kaj s temi informacijami počneš. In v veliki večini se izkaže, da se jih zlorablja za čisto nekaj drugega kot je ta vseobsegajoča bitka proti terorizmu.”
Dr. Denis Čeleta iz inštituta za korporativne varnostne študije ICS poudari preventivno delovanje: “Treba je pogledati, kje so vzroki za pojav terorizma in se tem vzrokom zoperstaviti. Samo represivni aparat ni garant za to, da se bo terorizem preprečil.” Čaleta opozarja, da take ogromne količine podatkov v realnem času niti ni mogoče obdelati. “To se jasno kaže pri vseh terorističnih napadih, ki smo jih kasneje analizirali. Tudi v Parizu je bil storilec na spisku potencialnih storilcev, pa vendar se je izmuznil varnostnim organov. Pot povečanja nadzora in zbiranja podatkov ni prava pot za uspešno bojevanje proti teroristični grožnji.”
Leta 2012 je bilo po svetu 3.400 terorističnih napadov, NSI pa jih je z vsemi podatki, ki jih ima, preprečil 21. “Če je podatkov preveč, iščeš iglo v senu,” opozarja na neučinkovitost podatkovnega onesnaženja Pirc Musar. “V Londonu je na vsakih 100 metrov ena kamera. Z njimi so našli samo enega zmikavta. Zlorab pa je bilo bistveno več pri policistih, ki so sledili svojim ženam in ljubicam ter jih opazovali, kaj počnejo.”
Pirc Musar opisuje: “Velikokrat, ko pride do sodnika ali sodnice neka zadeva, ki je zelo tehnična, je sodnik popolnoma izgubljen. Treba je izobraževati sodnike, da bodo dohajali uporabo modernih tehnologij v kazenskih postopkih. Danes žal ni tako.”
“Policisti in ‘James Bondi’ želijo vedno nove igračke,” pravi Pirc Musar, ki opiše, kako so policisti leta in leta trdili, da ne uporabljajo IMSI lovilca. »Potem čez kakšno leto izvemo, da so ‘mašinco’ res uporabili dvakrat na leto. Šest mesecev po tem izvemo, da so jo uporabili 20 krat na mesec. Brez pravne podlage v zakonu!« Do legalizacije IMSI lovilca je prišlo po tem, ko ga je policija že uporabljala. Glede uporabe ‘dronov’ in ‘trojanskih konjev’ pa NPM pravi: “Naša policija še ni zrela, nima analiz, na kakšen način bi jih uporabljala. Jaz sem bila šokirana, ko sem videla, da hoče ministrstvo za obrambo kupiti drona za 700.000 evrov. Dron v vojaških pomeni ubijanje na daljavo. Zakaj Slovenska vojska potrebuje drona? In potem smo spet pri izmišljevanju zgodbic o tem, kako bodo te naprave uporabljene v humanitarne in reševalne namene. Tukaj je v ozadju denar in vpliv proizvajalcev ki poskušajo prepričati države, da neko tako igračko nujno potrebujejo.”
Tako Denis Čaleta kot Nataša Pirc Musar na tem področju pogrešata odziv civilne družbe.
Po do zdaj znanih podatkih se domneva, da je iz Slovenije pet oseb odšlo na bojišča v Sirijo in Irak, od tega pa naj bi eden izgubil življenje. Čaleta opozarja, da je glede na število prebivalcev ta delež podoben kot v Nemčiji, vendar je v Nemčiji problem radikalizacije izredno izpostavljen. “Menim, da bi morali tudi v Sloveniji posvetiti več pozornosti temu. Ta radikalizacija doživi največji obseg v zaprtih družbenih skupinah, kot so zapori, različne verske skupine in druga okolja, kamor nacionalno varnostni organi relativno težko prodirajo. Problem radikalizacije je problem celotne družbe. O tem se moramo začeti pogovarjati že v šolah.” Čaleta, ki izpostavlja tudi problem desnega radikalizma, nadaljuje, da smo, ko pridemo na področje represije, že marsikaj izgubili. Nataša Pirc Musar dodaja: “Smo potem že lahko blizu policijske države, kar pa mora vsako demokratično družbo skrbeti. Predvsem politika mora paziti na svoj jezik, na kulturo dialoga, od tam se radikalizacija širi v vse pore. Začne se pri agresivnem jeziku.”
Pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje Primož Velikonja o tem, kaj je bilo ključno, da so v Kočevju zmogli cepiti več in hitreje kot drugod po državi.
Koliko je konstruktivna kritika sploh še vrednota v slovenskem političnem prostoru in kako se politično ozračje preslikava v družbi? Kdaj kritika preide v kritizerstvo? Si sploh še želimo, da mladi kritično razmišljajo? Odgovore v Vročem mikrofonu poskušata najti politični analitik in zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič ter filozof in zgodovinar Jernej Šček. Z njima se pogovarja Gašper Andrinek.
Čeprav so se v dveh regijah lahko odprle terase, gostinci pozivajo k odprtju vseh gostinskih lokalov. Odpravili smo se na teren in preverili, kako se gostinci spopadajo z zaprtjem. Od milijonskih investicij do preživljanja s pomožnimi zidarskimi deli, od pojasnil ministrstva, da poslovna kosila v gostilni niso mogoča, do kozarca vode, ki je nenadoma vse spremenil, od vrhunske kave v plastičnem lončku do državljanske nepokorščine, od prepovedi prodaje alkoholnih pijač do piva v trgovini in zabav za zaprtimi vrati. Se bodo, ko se bodo lokali, ki bodo preživeli, spet odprli, gosti vrnili?
Spinalna mišična atrofija je bolezen, ki je prepogosto prepozno diagnosticirana, kar obolelega obsodi na invalidnost. Spinalno mišično atrofijo bi zato morali odkrivati že pri novorojenčkih, da bi najzgodnejšem obdobju prejeli zdravilo, ki bi onemogočilo napredovanje bolezni. Nedavno je presejalni test za novorojenčke za spinalno mišično atrofijo prejel zeleno luč, a je treba do uresničitve projekta narediti še veliko – med drugim je treba vzpostaviti ustrezen laboratorij. Želja vseh je, da se to zgodi čim prej, saj se lahko otrok s to boleznijo rodi kadar koli, v tem hipu pa bo njegova usoda prav takšna, kot je usoda drugih. Prispevek je pripravila Eva Lipovšek.
Uničevanje medijev, pritiski in napadi na novinarke, novinarje in medijsko neodvisnost. O razmerah v slovenskem novinarstvu so govorili Alenka Potočnik, novinarka Slovenske tiskovne agencije, ki začasno vodi tudi Sindikat novinarjev Slovenije, doktor Igor Vobič, izredni profesor s katedre za novinarstvo na fakulteti za družbene vede, in Dejan Pušenjak, ki je že vse življenje novinar in urednik. V knjigi Retrovizor, ki je izšla pred dnevi, je Pušenjak napisal: "Tej norosti, sistematičnemu uničevanju, vedno večjemu nasilju, bi se novinarji morali upreti. Morali bi se upreti z večjo silo, ker bi bilo to bolje za vse."
Kaj se dogaja po izvedbi infrastrukturnih investicij, ki vsako leto modernizirajo nekaj ulic naše prestolnice?
Tudi rabljena stanovanja v Ljubljani se hitro dražijo. V primerjavi z letom 2015 so cene v povprečju višje od 35 do 45 %. Ponudba pa se je v epidemiji še skrčila. Kaj se dogaja na trgu nepremičnin – na nakupni in najemni strani? Kaj različne bivanjske razmere pomenijo za družbo in različne generacije? V Vročem mikrofonu smo gostili nepremičninsko posrednico Zarjo Mavec in sociologa Klemena Ploštajnerja.
V Sindikatu Mladi plus opozarjajo, da vlada poglablja problem brezposelnih mladih. Socialni partnerji si želijo dialoga z odločevalci, a vlada njihove pozive ignorira. Podatki za lani sicer kažejo, da je bilo iz Zavoda za zaposlovanje izpisanih 9,5 odstotka več mladih kot v enakem obdobju leta 2019. Na Ministrstvu za delo so jasni, da si z Zavodom za zaposlovanje prizadevajo, da bi mladi dobili ustrezno podporo. Veliko mladih se iskanja zaposlitve loti tudi s pomočjo mreženja. Tak način zaposlovanja je namreč pogost. Ministrstvo za delo sicer mlade ne slika kot najranljivejšo skupino na trgu dela, to so zanje starejši in nizko izobraženi.
Grad Cmurek je eden od najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem je več desetletij deloval zavod, ki se je najprej imenoval dom za duševno defektne. Domačini so se organizirali in odprli Muzej norosti, kjer med drugim želijo ohraniti zgodbe ljudi, ki so bili v gradu daleč stran od oči zaprti. Muzej norosti opominja na nujnost deinstitucionalizacije v eni od najbolj institucionaliziranih držav v Evropi, toda zavod Hrastovec je preklical soglasje za izvajanje njegove dejavnosti. Obiskali smo Grad Cmurek in prisluhnili glasovom ljudi, ki so v podobnih institucijah bili zaprti, danes pa živijo v skupnosti.
Dr. Jasna Podreka je asistentka in raziskovalka na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že več kot petnajst let teoretično in praktično raziskuje vprašanje nasilja med intimnimi partnerji, ki ga uvršča v širši družbeni in politični kontekst, preučuje pa tudi področji žensk v politiki in spolne diskriminacije na trgu dela. V Vročem mikrofonu se bo Nataša Štefe z dr. Jasno Podreka pogovarjala o pomenu zadnjih odkritij glede spolnega nadlegovanja na akademskem področju, pa tudi o trdovratnih moško-ženskih razmerjih v družbi, o feminizmu in politični korektnosti ter širše o pomenu družboslovnih znanosti.
Zaradi skrb vzbujajočih in vse pogostejših izgonov ter nezakonitih vračanj beguncev in prosilcev za azil na evropskih kopenskih in morskih meja Visoki komisariat Združenih narodov za begunce poziva države k takojšnjim preiskavam in zaustavitvi teh praks. Podobno opažajo tudi v slovenskih nevladnih organizacijah, ki se podrobno spremljajo tovrstno problematiko. Civilna iniciativa Info Kolpa je neformalna organizacija, ki spremlja dogajanje na slovenskih državnih mejah in beleži sisttematične kršitve policije. Eden izmed posameznikov, ki sodeluje pri Info Kolpi je Jošt Žagar. Do ravnanja slovenske policije na področju migracij in azilnih postopkov je zelo oster. Pri Pravno informacijskem centru si v prihodnosti želijo, da bi se čimprej ustanovila evropska azilna agencija, ki bi poenotila postopke in po mnenju direktorice Katarine Bervar Sternad nudila boljšo zaščito in izvajanje obveznosti, ki jih imajo tudi po mednarodnih pogodbah vse članice.
Na področju migracij v Evropski uniji ima posebno vlogo Frontex, Evropska agencija za mejno in obalno stražo, ki je bila ustanovljena leta 2004. Lani pa je agencija doživela preobrazbo z novo uredbo, ko ji je Unija okrepila vlogo in mu omogočila kadrovsko povečanje za 10 tisoč obmejnih policistov. A Frontex se je znašel v težavah. Najprej zaradi očitkov, da je bil vpleten v nasilno preprečevanje prihodov beguncev in migrantov iz Turčije, kar je agencija ves čas zavračala. Začele pa so jih pestiti tudi notranje težave, predvsem na področju izbire novih kadrov. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v agenciji zaradi tega vladal precejšen nered, nekateri so frontexove policiste označili za potemkinove enote. Čeprav priznava nekaj težav pri rekonstrukciji agencije, pa ostre obtožbe zavrača - Slovenec Marko Gašperlin, pomočnik direktorja Uprave uniformirane policije, ki pa je že drugi zaporedni mandat predsedujoči upravnega odbora Frontexa. Z njim se je Gašper Andrinek pogovarjal o aktualnih vprašanjih na področju evropske in tudi slovenske migracijske politike.
Čeprav se nam včasih zdi, da je še vedno pandemija covida-19 daleč pred vsemi temami in novicami, svet še zdaleč ni počakal. Pred petimi leti je med prvimi novicami ves čas bila begunsko-migrantska kriza. Ta se je sčasoma razvila v stanje in s to problematiko se že od nastanka ukvarjajo tudi države Evropske unije. Kaj se trenutno dogaja na tem področju? Pred kakšnimi izzivi so? In kaj lahko sploh pričakujemo v prihodnosti? To je tema današnjega Vročega mikrofona, v katerega nas bo vpeljal Gašper Andrinek, ki je v Bruselj poklical našega dopisnika Igorja Juriča.
Dijakom poklicnih in strokovnih šol, ki sestavljajo dve tretjini vseh srednješolcev, grozi, da bodo ostali brez praktičnega izobraževanja v tolikšni meri, da bo vprašljiva njihova poklicna usposobljenost. Mnogi izmed njih, še posebej v programih nižjega poklicnega izobraževanja, nimajo pogojev za učenje na daljavo, med njimi pa je velik delež dijakov s posebnimi potrebami. Kako se spopasti s posledicami, pojasnjuje Janez Damjan, direktor Centra RS za poklicno izobraževanje
Včeraj so kozmetičarke vložile pobudo za presojo vladnih odlokov, ki omejujejo ponujanje in prodajo blaga in storitev. Dve, ki sta zaprli svojo dejavnost, sta spregovorili tudi za Vroči mikrofon. Svoj težek položaj, v katerega ga je pahnila nelogičnost ukrepov, je opisal tudi uveljavljen cvetličar. Številna majhna podjetja in samostojni podjetniki so se znašli na robu preživetja.
Šolanje na daljavo v jesenskem delu traja že več kot 100 dni. Tisti, ki imajo doma ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi tisti, ki se v šoli ne počutijo dobro, so morda s takim šolanjem zadovoljni in tudi uspešni. A jih je vse manj, vse več pa tistih z naraščajočo apatičnostjo, nemotiviranostjo, še posebej, če nimajo dobrih pogojev za delo, če imajo učne težave, tonejo v manjše ali večje duševne stiske ali pa so žrtve psihičnih, fizičnih ali spolnih zlorab. Kako spremenjeni otroci se torej vračajo v šole in kaj bi morali vedeti o stiskah tistih, ki žal ostajajo doma?
Leto dni je minilo od popolne ustavitve javnega življenja v kitajskem mestu Wuhan. Enajst milijonov prebivalcev so zaprli v domove in prekinili prometne povezave. Zdelo se je, kot da spremljamo znanstvenofantastični film, a oddaljena resničnost je postala realnost vsega sveta. Koronavirus je ustavil tudi Slovenijo. V prvem valu, spomladi, smo bili pozitiven zgled spopadanja z epidemijo, od jeseni pa nam gre izjemno slabo. Kljub manjšemu umirjanju števila okužb smo še zelo daleč od vsaj približne normalizacije razmer, dodatne skrbi pa povzroča prihod angleškega seva. Nekaj vidikov epidemije v daljšem časovnem obdobju analiziramo z dr. Nino Ružić Gorenjec z Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko pri medicinski fakulteti v Ljubljani in dr. Sašem Dolencem iz Kvarkadabre.
Že dobre tri mesece so šolajoči se slovenski otroci in mladostniki doma, najdlje v primerjavi z vrstniki ostalih držav EU. In nič ne kaže, da se bodo šolska vrata osnovnih in srednjih šol za večino kaj kmalu odprla. Kakšen primanjkljaj v znanju in spretnostih bo prinesla tako dolgo trajajoča šola na daljavo? Bodo pristojni še dodatno razrahljali učne načrte in pravila za dokončanje šolskega leta? Kako bo z ocenjevanjem, ko se bodo enkrat vrnili v šolske klopi in kako rešiti zagate s praktičnim poukom v strokovnih srednjih šolah? Smo čisto pozabili na nadarjene učence? To je le nekaj vprašanj, na katere je odgovoril dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, kjer so zadolženi za razvoj in prilagoditve celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema države.
Nadzor oljčnega olja Inšpekcije za varno hrano je pokazal, da je na trgovskih policah celo olje, ki je označeno kot ekstra deviško, pa v resnici sploh ni primerno za uživanje. Več kot je nadzora, manj je nepravilnosti, zato bi bilo nadzor nujno še okrepiti. Obetajo pa se tudi spremembe na področju pridelave hrane. Evropska komisija od članic med drugim zahteva zmanjšanje uporabe fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu za 50 odstotkov in zmanjšanje uporabe antibiotikov. Sogovornika: Andreja Bizjak in Jernej Drofenik (oba z Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin)
Spomin na vojaška letala, ki so po prvem valu preletela Slovenijo, je že povsem zbledel med izgorevanjem, tudi v skafandrih, v zdravstvenih ustanovah, domovih za starostnike, centrih za usposabljanje, rešilnih vozilih ... Zaposleni v zdravstvu in socialnem varstvu, ki jih je zaradi slabega plačila in posledično migriranja usposobljene delovne sile v tujino premalo, se med epidemijo ne ozirajo na svoje pravice, ampak dajejo vse od sebe, pri tem pa tvegajo tudi zdravje. Namesto letal si želijo predvsem spoštovanje in pošteno plačilo za svoje delo, tudi po tem, ko bo epidemije konec.
Neveljaven email naslov