Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila in tudi ljudje se počutimo razmeroma varne. Pa vendar nas tako na evropski kot na nacionalni ravni kmalu čakajo novi protiteroristični ukrepi. Se počutimo preveč varne? Protiterorizem se je po 11. septembru izkazal tudi za priročen alibi za kršenje človekovih pravic in vdore v zasebnost. Bomo spet morali sprejeti nove posege v svoboščine?
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila. Toda teroristični napadi v Parizu so po Evropi sprožili val različnih ukrepov za boj proti terorizmu, ki so z vidika človekovih pravic lahko sporni in bi jih pred tem javnost dojemala za nesprejemljive. Tudi nas čakajo določene zakonske spremembe, ki so nekatere že v fazi medresorskega usklajevanja. Policija si med drugim želi večja pooblastila pri prikritem evidentiranju in namenski kontroli, želi pa si tudi urediti vprašanje uporabe trojanskih konjev.
Nataša Pirc Musar iz Info hiše – inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij meni, da je nemogoče najti vse tiste, ki družbi delajo škodo. “Praktično vse vlade sveta imajo zdaj tendenco nadzirati 100 odstotno populacijo, da bi našli tiste, ki so pod mejo zakona. Če nadziramo 100 odstotno vse, in če po Gaussovi krivulji 5 odstotkov ljudi družbi dela škodo, 95 odstotkom ljudem neupravičeno posegamo v temeljne človekove pravice.”
“Že po 11. septembru so mnogi evropski parlamentarci in politiki razmišljali, da je v Evropi treba sprejeti podobne ukrepe, kot jih je sprejela Amerika – torej neka stroga zakonodaja in masovno zbiranje podatkov. Ampak do Charlie Hebdoja je bila struja v evropskem parlamentu, ki je opozarjala na kršitve temeljnih človekovih pravic dovolj močna, da do takšnih sprejetih ukrepih ni bilo.”
Po dogodkih v Parizu pa je na mizi tudi sporazum o izmenjavi osebnih podatkov o vseh potnikih, ki letijo v članice držav EU.
Pirc Musar je sama v veliko primerih opazila, da se je masovno zbiranje podatkov izrodilo v nekaj čisto nasprotnega. “Iz teh podatkov se da razbrati marsikaj. Tam imaš podatek, kakšno hrano nekdo jemlje, ali ima košer, ali ima muslimanski obrok, ali je vegetarijanec, imaš narodnost. In iz tega se dela selekcija potencialnih teroristov. In mnogo ljudi lahko pade na ta seznam samo zato, ker so vzeli muslimanski obrok in imajo arabski priimek.”
Po razkritjih Snowdna je Nataša Pirc Musar kot predstavnica EU v Washingtonu med drugim zastavila vprašanje, zakaj je bilo prisluškovanje in prestrezanje svetovnih komunikacij osredotočeno na Frankfurt. “Je Frankfurt teroristično gnezdo Evrope ali gospodarsko središče Evrope? Naslednje moje poredno vprašanje je bilo, zakaj je padel direktor CIE. Ker so ugotovili, da ima ljubico in so našli, da je v svojem gmail računu komuniciral s svojo ljubico. In zaradi tega je izgubil svoj položaj. Moje vprašanje je bilo, ali je direktor CIE terorist št. 1 na svetu. Vprašanje je, ko imaš enkrat vse te informacije na razpolago, kaj s temi informacijami počneš. In v veliki večini se izkaže, da se jih zlorablja za čisto nekaj drugega kot je ta vseobsegajoča bitka proti terorizmu.”
Dr. Denis Čeleta iz inštituta za korporativne varnostne študije ICS poudari preventivno delovanje: “Treba je pogledati, kje so vzroki za pojav terorizma in se tem vzrokom zoperstaviti. Samo represivni aparat ni garant za to, da se bo terorizem preprečil.” Čaleta opozarja, da take ogromne količine podatkov v realnem času niti ni mogoče obdelati. “To se jasno kaže pri vseh terorističnih napadih, ki smo jih kasneje analizirali. Tudi v Parizu je bil storilec na spisku potencialnih storilcev, pa vendar se je izmuznil varnostnim organov. Pot povečanja nadzora in zbiranja podatkov ni prava pot za uspešno bojevanje proti teroristični grožnji.”
Leta 2012 je bilo po svetu 3.400 terorističnih napadov, NSI pa jih je z vsemi podatki, ki jih ima, preprečil 21. “Če je podatkov preveč, iščeš iglo v senu,” opozarja na neučinkovitost podatkovnega onesnaženja Pirc Musar. “V Londonu je na vsakih 100 metrov ena kamera. Z njimi so našli samo enega zmikavta. Zlorab pa je bilo bistveno več pri policistih, ki so sledili svojim ženam in ljubicam ter jih opazovali, kaj počnejo.”
Pirc Musar opisuje: “Velikokrat, ko pride do sodnika ali sodnice neka zadeva, ki je zelo tehnična, je sodnik popolnoma izgubljen. Treba je izobraževati sodnike, da bodo dohajali uporabo modernih tehnologij v kazenskih postopkih. Danes žal ni tako.”
“Policisti in ‘James Bondi’ želijo vedno nove igračke,” pravi Pirc Musar, ki opiše, kako so policisti leta in leta trdili, da ne uporabljajo IMSI lovilca. »Potem čez kakšno leto izvemo, da so ‘mašinco’ res uporabili dvakrat na leto. Šest mesecev po tem izvemo, da so jo uporabili 20 krat na mesec. Brez pravne podlage v zakonu!« Do legalizacije IMSI lovilca je prišlo po tem, ko ga je policija že uporabljala. Glede uporabe ‘dronov’ in ‘trojanskih konjev’ pa NPM pravi: “Naša policija še ni zrela, nima analiz, na kakšen način bi jih uporabljala. Jaz sem bila šokirana, ko sem videla, da hoče ministrstvo za obrambo kupiti drona za 700.000 evrov. Dron v vojaških pomeni ubijanje na daljavo. Zakaj Slovenska vojska potrebuje drona? In potem smo spet pri izmišljevanju zgodbic o tem, kako bodo te naprave uporabljene v humanitarne in reševalne namene. Tukaj je v ozadju denar in vpliv proizvajalcev ki poskušajo prepričati države, da neko tako igračko nujno potrebujejo.”
Tako Denis Čaleta kot Nataša Pirc Musar na tem področju pogrešata odziv civilne družbe.
Po do zdaj znanih podatkih se domneva, da je iz Slovenije pet oseb odšlo na bojišča v Sirijo in Irak, od tega pa naj bi eden izgubil življenje. Čaleta opozarja, da je glede na število prebivalcev ta delež podoben kot v Nemčiji, vendar je v Nemčiji problem radikalizacije izredno izpostavljen. “Menim, da bi morali tudi v Sloveniji posvetiti več pozornosti temu. Ta radikalizacija doživi največji obseg v zaprtih družbenih skupinah, kot so zapori, različne verske skupine in druga okolja, kamor nacionalno varnostni organi relativno težko prodirajo. Problem radikalizacije je problem celotne družbe. O tem se moramo začeti pogovarjati že v šolah.” Čaleta, ki izpostavlja tudi problem desnega radikalizma, nadaljuje, da smo, ko pridemo na področje represije, že marsikaj izgubili. Nataša Pirc Musar dodaja: “Smo potem že lahko blizu policijske države, kar pa mora vsako demokratično družbo skrbeti. Predvsem politika mora paziti na svoj jezik, na kulturo dialoga, od tam se radikalizacija širi v vse pore. Začne se pri agresivnem jeziku.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila in tudi ljudje se počutimo razmeroma varne. Pa vendar nas tako na evropski kot na nacionalni ravni kmalu čakajo novi protiteroristični ukrepi. Se počutimo preveč varne? Protiterorizem se je po 11. septembru izkazal tudi za priročen alibi za kršenje človekovih pravic in vdore v zasebnost. Bomo spet morali sprejeti nove posege v svoboščine?
Zaradi dogodkov na Bližnjem Vzhodu se ocena ogroženosti Sloveniji ni spremenila. Toda teroristični napadi v Parizu so po Evropi sprožili val različnih ukrepov za boj proti terorizmu, ki so z vidika človekovih pravic lahko sporni in bi jih pred tem javnost dojemala za nesprejemljive. Tudi nas čakajo določene zakonske spremembe, ki so nekatere že v fazi medresorskega usklajevanja. Policija si med drugim želi večja pooblastila pri prikritem evidentiranju in namenski kontroli, želi pa si tudi urediti vprašanje uporabe trojanskih konjev.
Nataša Pirc Musar iz Info hiše – inštituta za zasebnost in dostop do javnih informacij meni, da je nemogoče najti vse tiste, ki družbi delajo škodo. “Praktično vse vlade sveta imajo zdaj tendenco nadzirati 100 odstotno populacijo, da bi našli tiste, ki so pod mejo zakona. Če nadziramo 100 odstotno vse, in če po Gaussovi krivulji 5 odstotkov ljudi družbi dela škodo, 95 odstotkom ljudem neupravičeno posegamo v temeljne človekove pravice.”
“Že po 11. septembru so mnogi evropski parlamentarci in politiki razmišljali, da je v Evropi treba sprejeti podobne ukrepe, kot jih je sprejela Amerika – torej neka stroga zakonodaja in masovno zbiranje podatkov. Ampak do Charlie Hebdoja je bila struja v evropskem parlamentu, ki je opozarjala na kršitve temeljnih človekovih pravic dovolj močna, da do takšnih sprejetih ukrepih ni bilo.”
Po dogodkih v Parizu pa je na mizi tudi sporazum o izmenjavi osebnih podatkov o vseh potnikih, ki letijo v članice držav EU.
Pirc Musar je sama v veliko primerih opazila, da se je masovno zbiranje podatkov izrodilo v nekaj čisto nasprotnega. “Iz teh podatkov se da razbrati marsikaj. Tam imaš podatek, kakšno hrano nekdo jemlje, ali ima košer, ali ima muslimanski obrok, ali je vegetarijanec, imaš narodnost. In iz tega se dela selekcija potencialnih teroristov. In mnogo ljudi lahko pade na ta seznam samo zato, ker so vzeli muslimanski obrok in imajo arabski priimek.”
Po razkritjih Snowdna je Nataša Pirc Musar kot predstavnica EU v Washingtonu med drugim zastavila vprašanje, zakaj je bilo prisluškovanje in prestrezanje svetovnih komunikacij osredotočeno na Frankfurt. “Je Frankfurt teroristično gnezdo Evrope ali gospodarsko središče Evrope? Naslednje moje poredno vprašanje je bilo, zakaj je padel direktor CIE. Ker so ugotovili, da ima ljubico in so našli, da je v svojem gmail računu komuniciral s svojo ljubico. In zaradi tega je izgubil svoj položaj. Moje vprašanje je bilo, ali je direktor CIE terorist št. 1 na svetu. Vprašanje je, ko imaš enkrat vse te informacije na razpolago, kaj s temi informacijami počneš. In v veliki večini se izkaže, da se jih zlorablja za čisto nekaj drugega kot je ta vseobsegajoča bitka proti terorizmu.”
Dr. Denis Čeleta iz inštituta za korporativne varnostne študije ICS poudari preventivno delovanje: “Treba je pogledati, kje so vzroki za pojav terorizma in se tem vzrokom zoperstaviti. Samo represivni aparat ni garant za to, da se bo terorizem preprečil.” Čaleta opozarja, da take ogromne količine podatkov v realnem času niti ni mogoče obdelati. “To se jasno kaže pri vseh terorističnih napadih, ki smo jih kasneje analizirali. Tudi v Parizu je bil storilec na spisku potencialnih storilcev, pa vendar se je izmuznil varnostnim organov. Pot povečanja nadzora in zbiranja podatkov ni prava pot za uspešno bojevanje proti teroristični grožnji.”
Leta 2012 je bilo po svetu 3.400 terorističnih napadov, NSI pa jih je z vsemi podatki, ki jih ima, preprečil 21. “Če je podatkov preveč, iščeš iglo v senu,” opozarja na neučinkovitost podatkovnega onesnaženja Pirc Musar. “V Londonu je na vsakih 100 metrov ena kamera. Z njimi so našli samo enega zmikavta. Zlorab pa je bilo bistveno več pri policistih, ki so sledili svojim ženam in ljubicam ter jih opazovali, kaj počnejo.”
Pirc Musar opisuje: “Velikokrat, ko pride do sodnika ali sodnice neka zadeva, ki je zelo tehnična, je sodnik popolnoma izgubljen. Treba je izobraževati sodnike, da bodo dohajali uporabo modernih tehnologij v kazenskih postopkih. Danes žal ni tako.”
“Policisti in ‘James Bondi’ želijo vedno nove igračke,” pravi Pirc Musar, ki opiše, kako so policisti leta in leta trdili, da ne uporabljajo IMSI lovilca. »Potem čez kakšno leto izvemo, da so ‘mašinco’ res uporabili dvakrat na leto. Šest mesecev po tem izvemo, da so jo uporabili 20 krat na mesec. Brez pravne podlage v zakonu!« Do legalizacije IMSI lovilca je prišlo po tem, ko ga je policija že uporabljala. Glede uporabe ‘dronov’ in ‘trojanskih konjev’ pa NPM pravi: “Naša policija še ni zrela, nima analiz, na kakšen način bi jih uporabljala. Jaz sem bila šokirana, ko sem videla, da hoče ministrstvo za obrambo kupiti drona za 700.000 evrov. Dron v vojaških pomeni ubijanje na daljavo. Zakaj Slovenska vojska potrebuje drona? In potem smo spet pri izmišljevanju zgodbic o tem, kako bodo te naprave uporabljene v humanitarne in reševalne namene. Tukaj je v ozadju denar in vpliv proizvajalcev ki poskušajo prepričati države, da neko tako igračko nujno potrebujejo.”
Tako Denis Čaleta kot Nataša Pirc Musar na tem področju pogrešata odziv civilne družbe.
Po do zdaj znanih podatkih se domneva, da je iz Slovenije pet oseb odšlo na bojišča v Sirijo in Irak, od tega pa naj bi eden izgubil življenje. Čaleta opozarja, da je glede na število prebivalcev ta delež podoben kot v Nemčiji, vendar je v Nemčiji problem radikalizacije izredno izpostavljen. “Menim, da bi morali tudi v Sloveniji posvetiti več pozornosti temu. Ta radikalizacija doživi največji obseg v zaprtih družbenih skupinah, kot so zapori, različne verske skupine in druga okolja, kamor nacionalno varnostni organi relativno težko prodirajo. Problem radikalizacije je problem celotne družbe. O tem se moramo začeti pogovarjati že v šolah.” Čaleta, ki izpostavlja tudi problem desnega radikalizma, nadaljuje, da smo, ko pridemo na področje represije, že marsikaj izgubili. Nataša Pirc Musar dodaja: “Smo potem že lahko blizu policijske države, kar pa mora vsako demokratično družbo skrbeti. Predvsem politika mora paziti na svoj jezik, na kulturo dialoga, od tam se radikalizacija širi v vse pore. Začne se pri agresivnem jeziku.”
Zamisel o novem Smučišču 2864, prvem slovenskem integralnem smučišču z najnovejšo in najbolj dovršeno tehnologijo žičniških naprav in naprav za dodatno zasneževanje, ki naj bi se razprostiralo na preko 1,5 mio m2 površin med Bohinjsko Bistrico in Soriško planino, je stara že skoraj 4 leta.
Nova visoka zunanjepolitična predstavnice Evropske unije Federice Mogherini je v intervjuju za španski časopis El Pais le nekaj dni po nastopu svojega položaja izrazila, da je njen cilj doseči oblikovanje palestinske države. Švedska je konec oktobra kot prva zahodnoevropska država članica EU priznala državo Palestino, zato se postavlja vprašanje – se bomo tudi Slovenci vkrcali na tako imenovani “švedski vlak”? Je po dolgih letih shizofrenih političnih signalov naposled nastopil pravi čas, da Slovenija prizna Palestino?
Magnetogram 69. seje vlade, na kateri so odločali o kandidatih za evropskega komisarja, postaja najbolj iskan dokument v Sloveniji, s katerega vlada nikakor noče umakniti stopnje tajnosti interno, čeprav je to od nje zahteval tudi informacijski pooblaščenec. O zadevi bo zdaj odločalo še upravno sodišče. Javnost se upravičeno sprašuje, kaj potem v resnici pomeni transparentnost delovanja vlade, javnih ustanov in funkcionarjev.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Nerazumevanje nasilja nad ženskami je v naši družbi in tudi v pristojnih ustanovah še zmeraj veliko. Nazoren primer tega je sodba v primeru ženske, ki jo je bivši mož pretepel, ker je žalila njegovo mamo. Sodišče je presodilo, da bi v primeru, da obdolženec res ne bi mogel z besedami ustaviti izbruha oškodovanke, zadoščala že ena klofuta. Za dodatne klofute žrtvam z neprijaznimi postopki tako velikokrat poskrbi sistem, v katerem se od doma umikajo ženske in otroci, ne pa storilci. Počutijo se obsojane, vprašanja, na katera odgovarjajo, pa bolj sodijo njim, kot nasilnežem.
Komisija za preprečevanje korupcije je po desetih letih svojega delovanja na prelomnici. Njen ugled zaradi notranjih razprtij in afer pada. Pod vprašajem je tudi kakovost njenega dela. Predsednik Komisije Boris Štefanec kljub pozivom k odstopu še naprej vztraja na položaju. Medtem ko se strokovna javnost vse glasneje sprašuje, ali vodstvo KPK-ja sploh še uživa dovolj zaupanja in legitimnosti, pa predsednik republike Borut Pahor še naprej molči. Lucija Dimnik Rikič
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Neveljaven email naslov