Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tajna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike TTIP porajajo skrb pred tem, ali bo sporazum prinesel nižanje naših standardov na številnih področjih. Samo na področju kozmetike je v Evropi prepovedana uporaba več kot 1.100 kemičnih snovi, v Združenih državah pa samo 12.
Bo Evropa s pogodbo odprla svoj trg tudi za prepovedane pesticide? V Združenih državah uporabljajo več kot 80 pesticidov, ki so v Uniji prepovedani. Lahko sporazum res prinese tudi erozijo naših socialnih in demokratičnih standardov? Kako na sporazum gleda kritična javnost v ZDA, tudi na podlagi izkušenj z drugimi prostotrgovinskimi sporazumi? Kaj govorijo zaupni dokumenti, ki so pricurljali v javnost?
Bo prostotrgovinski sporazum prinesel 80 novih pesticidov?
Danes po svetu poteka globalna akcija, ki jo različne nevladne organizacije organizirajo po vsem svetu. Nasprotujejo trgovinskim sporazumom TTIP, CETA in TiSA. Protestni shod je v središču Ljubljane organizirala tudi Koalicija proti tajnim sporazumom z geslom: Kratice, ki kratijo nam pravice!
Preverili smo, kaj o tajnih sporazumih menijo udeleženci protesta v Ljubljani.
Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo oziroma sporazum TTIP naj bi olajšalo nakup in prodajo blaga ter storitev med Evropsko unijo in Združenimi državami. Več kot 1.600.000 državljank in državljanov Evrope pa v TTIP-u vidi sporazum, ki bo marsikaj tudi otežil, predvsem zaščito in razvoj standardov na številnih področjih.
Izvršna direktorica Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji Ajša Vodnik je prepričana, da bo čezatlantsko partnerstvo prineslo številne nove poslovne priložnosti, gospodarsko rast, odprtje novih delovnih mest in novih ustvarjalnih industrij. Standardi bodo po prepričanju direktorice AmCham postavljeni na zelo visoko raven. “Ne bomo nižali standardov,” pravi, “ampak jih bomo kvečjemu višali.”
V organizaciji Public Citizen’s so prostotrgovinsko politiko ZDA začeli spremljati še pred Severnoameriškim sporazumom o prosti trgovini pred več kot 20 leti. Direktorica mednarodnih kampanj v ameriški nevladni organizaciji Public Citizen’s.
Melinda St. Louis opozarja, da model tako imenovane proste trgovine, ki ga vsiljuje tudi sporazum TTIP, do zdaj ni koristil srednjemu razredu. “V preteklosti so se za preprosto besedno zvezo prosta trgovina skrivali zelo kompleksni in zapleteni dogovori, s katerimi so velike multinacionalne korporacije skušale prikriti svoje interese. S tajnimi trgovinskimi pogajanji so na račun javnosti dosegle to, česar niso mogle na demokratičen način. Vemo, da ameriška kmetijska industrija in velike korporacije v sporazumu vidijo priložnost za nižanje nekaterih evropskih meril. Zelo jasne so bile glede tega, da je to njihov cilj. Prostotrgovinski sporazumi povzdigujejo korporacije na raven nacionalnih držav.”
“Vemo, da ameriška kmetijska industrija in velike korporacije v sporazumu vidijo priložnost za nižanje nekaterih evropskih standardov. Zelo jasne so bile, da je to njihov cilj. Prostotrgovinski sporazumi povzdigujejo korporacije na raven nacionalnih držav.”
Melinda St. Louis
V organizaciji Centru za mednarodno okoljsko zakonodajo CIEL so na podlagi zaupnih dokumentov, ki so pricurljali v javnost, in dokumentov, ki jih je Evropska komisija že objavila, so zaskrbljeni, da TTIP niža zdravstvene in okoljske standarde. David Azoulay iz pisarne CIEL v Ženevi opozarja na zastarelo regulacijo kemičnih sredstev v ZDA: “Tako je pomanjkljiva, da Združenim državam ne omogoča niti, da bi prepovedale azbest.« Na področju kozmetike je na primer v Evropi prepovedana uporaba več kot 1.100 kemičnih snovi, v Združenih državah le 12-ih. »Harmonizacija bi pomenila, da bi nevarnejšo kozmetiko, ki jo uporabljajo v Združenih državah, lahko uporabljali tudi v Evropi.”
Azoulay opozarja, da v ZDA uporabljajo tudi več kot 80 pesticidov, ki so v EU prepovedani ali pa je njihova uporaba zelo omejena: “Pesticidna in kemična industrija želi ta sporazum izkoristiti in z njim prisiliti Evropsko unijo, da bo odprla svoj trg tem prepovedanim pesticidom, ter preprečiti, da bi uveljavila svoja previdnostna načela pri pesticidih, kemičnih snoveh nasploh ter pri zdravju in okolju.” TTIP bi po Azoulayevem mnenju v najboljšem primeru izjemno otežil kakršnokoli izboljšavo že obstoječih standardov.
Direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe opozarja, da v EU standardi še niso povsod idealni: “Ravno se začenja raziskovati in znanstveno utemeljevati ‘koktajl učinek’ pesticidov v hrani. Jasno je, da bo to treba regulirati. S TTIP sporazumom se lahko ustavi vso nadaljnje delo na izboljševanju standardov.”
Tudi na področju hormonskih motilcev, ki lahko vplivajo na razvoj zarodka in povzročajo trajne posledice, je EU v začetni fazi urejanja področja. “Temu industrija zelo močno nasprotuje. V ZDA še niso niti tako daleč, da bi o tem začeli resno razpravljat. TTIP bi pomenil zaustavitev procesov urejanja področja v Evropi.”
Ameriška industrija želi prodreti na evropski trg tudi z gensko spremenjeno hrano in herbicidom glifosat, ki so ga dolgo promovirali kot najmanj škodljiv herbicid. “Zadnje raziskave kažejo sum na njegovo rakotvornost. Trgovinski sporazum lahko blokira marsikaj, kar bi bilo za zdravje ljudi potrebno,” opozarja Anamarija Slabe.
Podobne strahove imajo tudi v ZDA, saj bi nižanje standardov v EU otežil dvig standardov v ZDA. “Vemo, da ameriška kmetijska industrija in velike korporacije v sporazumu vidijo priložnost za nižanje nekaterih evropskih standardov. Zelo jasne so bile, da je to njihov cilj,” pravi Melinda St. Louis iz organizacije Public Citizen’s.
“Drugi primer so zelo skrajne določbe o intelektualni lastnini, ki v resnici nasprotujejo prosti trgovini. Te določbe širijo monopol velikih farmacevtskih podjetij ali pa na primer Hollywooda. Pri zdravilih to pomeni veliko oviro za proizvodnjo cenovno dostopnejših generičnih zdravil. Tudi aktivisti, ki se bojujejo za svobodni splet, so zelo zaskrbljeni zaradi zahrbtnih določb, ki bodo v sporazumu. Iz tajnih pogajanj o čezatlantskem partnerstvu z Evropo so pricurljale določbe, ki v resnici pomenijo uresničitev sanj velike industrije, namesto da bi izboljšale življenjski standard in preživetje delovnih ljudi.”
“Na podlagi prostotrgovinskih sporazumov lahko tuje korporacije na zasebnih razsodiščih zunaj obstoječega sodnega sistema tožijo državo, če zakonodaja na področjih, ki so v javnem interesu, na primer okolja ali javnega zdravja, zmanjšuje njihov dobiček. Zahtevajo lahko večmilijonske ali celo milijardne odškodnine, ki jih morajo plačati davkoplačevalci,” povzema analize obstoječih prostotrgovinskih sporazumov Melinda St. Louis.
Kot pojasnjujejo v organizaciji Public Citizen’s, je takih tožb vse več. “Zaradi ameriških prostotrgovinskih sporazumov in vlagateljskih pogodb so korporacije iztožile že za več kot 3 milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja, v postopkih, ki še niso končani, pa zahtevajo za več kot 38 milijard odškodnin.”
Goran Lukič iz ZSSS opozarja na primer Veolia proti Egiptu, v okviru katerega je mednarodna korporacija ob pomoči mehanizma ISDS vložila tožbo zaradi dviga minimalne plače. Sporazum bi tako lahko močno posegel tudi na področje delavskih pravic pri nas.
Kot pojasnjuje Andrej Gnezda iz Umanotere, se zaradi opozoril civilne in strokovne javnosti o mehanizmu ISDS, ki omogoča vlaganje tožb investitorjev proti državam na zasebnih razsodiščih, trenutno ne pogajajo. “So pa tudi veliki pritiski, tudi nekateri evropski poslanci se zavzemajo, da bi ta mehanizem ostal del sporazuma. Pričakujemo lahko, da bo v končni različici mehanizem vključen.”
Za steklarno Hrastnik je tržišče ZDA izredno zanimivo. Tam ima potencialno veliko dobrih kupcev, vendar so trenutno veljavne carine in preostali stroški prihoda na trg tako visoki, da je njena konkurenčnost slabša. Generalni direktor Andrej Božič pravi, da bi jim prostotrgovinski sporazum omogočal, da bi veliko leže prodali veliko več. Vendar nasprotuje tajnosti pogajanj. “Menim, da to ni prav. Vsak izmed nas bi moral vsaj približno vedeti, kaj ga čaka. Ne vidim nobenega razloga za tako hudo skrivnostnost. Kadar smo imeli tajne uradne liste, nas je navadno kaj udarilo po glavi.”
Anamarija Slabe meni, da ekonomski interes nikakor ne bi smel prevladati nad zdravjem, socialnimi vidiki in okoljem. “Morali bi se vprašati, ali ne bi bilo mogoče narediti smiselnega trgovinskega sporazuma, ki bi res vključeval samo tehnična merila. To bi bilo zares koristno za gospodarstvo – tako za mala kot za velika podjetja. Bilo bi zelo dobro z vidikov, ki jih navajajo zagovorniki, in tudi pregledno. Očitno to res ni pravi namen tega sporazuma. Vidi se, da gre za izjemno prevladujoč ekonomski interes, ki si skuša podrediti socialno in okoljsko plat, to pa ni sprejemljivo. To ni poštena igra, ni pošteno predstavljanje. Ne gre za čist trgovinski sporazum.”
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Tajna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike TTIP porajajo skrb pred tem, ali bo sporazum prinesel nižanje naših standardov na številnih področjih. Samo na področju kozmetike je v Evropi prepovedana uporaba več kot 1.100 kemičnih snovi, v Združenih državah pa samo 12.
Bo Evropa s pogodbo odprla svoj trg tudi za prepovedane pesticide? V Združenih državah uporabljajo več kot 80 pesticidov, ki so v Uniji prepovedani. Lahko sporazum res prinese tudi erozijo naših socialnih in demokratičnih standardov? Kako na sporazum gleda kritična javnost v ZDA, tudi na podlagi izkušenj z drugimi prostotrgovinskimi sporazumi? Kaj govorijo zaupni dokumenti, ki so pricurljali v javnost?
Bo prostotrgovinski sporazum prinesel 80 novih pesticidov?
Danes po svetu poteka globalna akcija, ki jo različne nevladne organizacije organizirajo po vsem svetu. Nasprotujejo trgovinskim sporazumom TTIP, CETA in TiSA. Protestni shod je v središču Ljubljane organizirala tudi Koalicija proti tajnim sporazumom z geslom: Kratice, ki kratijo nam pravice!
Preverili smo, kaj o tajnih sporazumih menijo udeleženci protesta v Ljubljani.
Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo oziroma sporazum TTIP naj bi olajšalo nakup in prodajo blaga ter storitev med Evropsko unijo in Združenimi državami. Več kot 1.600.000 državljank in državljanov Evrope pa v TTIP-u vidi sporazum, ki bo marsikaj tudi otežil, predvsem zaščito in razvoj standardov na številnih področjih.
Izvršna direktorica Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji Ajša Vodnik je prepričana, da bo čezatlantsko partnerstvo prineslo številne nove poslovne priložnosti, gospodarsko rast, odprtje novih delovnih mest in novih ustvarjalnih industrij. Standardi bodo po prepričanju direktorice AmCham postavljeni na zelo visoko raven. “Ne bomo nižali standardov,” pravi, “ampak jih bomo kvečjemu višali.”
V organizaciji Public Citizen’s so prostotrgovinsko politiko ZDA začeli spremljati še pred Severnoameriškim sporazumom o prosti trgovini pred več kot 20 leti. Direktorica mednarodnih kampanj v ameriški nevladni organizaciji Public Citizen’s.
Melinda St. Louis opozarja, da model tako imenovane proste trgovine, ki ga vsiljuje tudi sporazum TTIP, do zdaj ni koristil srednjemu razredu. “V preteklosti so se za preprosto besedno zvezo prosta trgovina skrivali zelo kompleksni in zapleteni dogovori, s katerimi so velike multinacionalne korporacije skušale prikriti svoje interese. S tajnimi trgovinskimi pogajanji so na račun javnosti dosegle to, česar niso mogle na demokratičen način. Vemo, da ameriška kmetijska industrija in velike korporacije v sporazumu vidijo priložnost za nižanje nekaterih evropskih meril. Zelo jasne so bile glede tega, da je to njihov cilj. Prostotrgovinski sporazumi povzdigujejo korporacije na raven nacionalnih držav.”
“Vemo, da ameriška kmetijska industrija in velike korporacije v sporazumu vidijo priložnost za nižanje nekaterih evropskih standardov. Zelo jasne so bile, da je to njihov cilj. Prostotrgovinski sporazumi povzdigujejo korporacije na raven nacionalnih držav.”
Melinda St. Louis
V organizaciji Centru za mednarodno okoljsko zakonodajo CIEL so na podlagi zaupnih dokumentov, ki so pricurljali v javnost, in dokumentov, ki jih je Evropska komisija že objavila, so zaskrbljeni, da TTIP niža zdravstvene in okoljske standarde. David Azoulay iz pisarne CIEL v Ženevi opozarja na zastarelo regulacijo kemičnih sredstev v ZDA: “Tako je pomanjkljiva, da Združenim državam ne omogoča niti, da bi prepovedale azbest.« Na področju kozmetike je na primer v Evropi prepovedana uporaba več kot 1.100 kemičnih snovi, v Združenih državah le 12-ih. »Harmonizacija bi pomenila, da bi nevarnejšo kozmetiko, ki jo uporabljajo v Združenih državah, lahko uporabljali tudi v Evropi.”
Azoulay opozarja, da v ZDA uporabljajo tudi več kot 80 pesticidov, ki so v EU prepovedani ali pa je njihova uporaba zelo omejena: “Pesticidna in kemična industrija želi ta sporazum izkoristiti in z njim prisiliti Evropsko unijo, da bo odprla svoj trg tem prepovedanim pesticidom, ter preprečiti, da bi uveljavila svoja previdnostna načela pri pesticidih, kemičnih snoveh nasploh ter pri zdravju in okolju.” TTIP bi po Azoulayevem mnenju v najboljšem primeru izjemno otežil kakršnokoli izboljšavo že obstoječih standardov.
Direktorica Inštituta za trajnostni razvoj Anamarija Slabe opozarja, da v EU standardi še niso povsod idealni: “Ravno se začenja raziskovati in znanstveno utemeljevati ‘koktajl učinek’ pesticidov v hrani. Jasno je, da bo to treba regulirati. S TTIP sporazumom se lahko ustavi vso nadaljnje delo na izboljševanju standardov.”
Tudi na področju hormonskih motilcev, ki lahko vplivajo na razvoj zarodka in povzročajo trajne posledice, je EU v začetni fazi urejanja področja. “Temu industrija zelo močno nasprotuje. V ZDA še niso niti tako daleč, da bi o tem začeli resno razpravljat. TTIP bi pomenil zaustavitev procesov urejanja področja v Evropi.”
Ameriška industrija želi prodreti na evropski trg tudi z gensko spremenjeno hrano in herbicidom glifosat, ki so ga dolgo promovirali kot najmanj škodljiv herbicid. “Zadnje raziskave kažejo sum na njegovo rakotvornost. Trgovinski sporazum lahko blokira marsikaj, kar bi bilo za zdravje ljudi potrebno,” opozarja Anamarija Slabe.
Podobne strahove imajo tudi v ZDA, saj bi nižanje standardov v EU otežil dvig standardov v ZDA. “Vemo, da ameriška kmetijska industrija in velike korporacije v sporazumu vidijo priložnost za nižanje nekaterih evropskih standardov. Zelo jasne so bile, da je to njihov cilj,” pravi Melinda St. Louis iz organizacije Public Citizen’s.
“Drugi primer so zelo skrajne določbe o intelektualni lastnini, ki v resnici nasprotujejo prosti trgovini. Te določbe širijo monopol velikih farmacevtskih podjetij ali pa na primer Hollywooda. Pri zdravilih to pomeni veliko oviro za proizvodnjo cenovno dostopnejših generičnih zdravil. Tudi aktivisti, ki se bojujejo za svobodni splet, so zelo zaskrbljeni zaradi zahrbtnih določb, ki bodo v sporazumu. Iz tajnih pogajanj o čezatlantskem partnerstvu z Evropo so pricurljale določbe, ki v resnici pomenijo uresničitev sanj velike industrije, namesto da bi izboljšale življenjski standard in preživetje delovnih ljudi.”
“Na podlagi prostotrgovinskih sporazumov lahko tuje korporacije na zasebnih razsodiščih zunaj obstoječega sodnega sistema tožijo državo, če zakonodaja na področjih, ki so v javnem interesu, na primer okolja ali javnega zdravja, zmanjšuje njihov dobiček. Zahtevajo lahko večmilijonske ali celo milijardne odškodnine, ki jih morajo plačati davkoplačevalci,” povzema analize obstoječih prostotrgovinskih sporazumov Melinda St. Louis.
Kot pojasnjujejo v organizaciji Public Citizen’s, je takih tožb vse več. “Zaradi ameriških prostotrgovinskih sporazumov in vlagateljskih pogodb so korporacije iztožile že za več kot 3 milijarde dolarjev davkoplačevalskega denarja, v postopkih, ki še niso končani, pa zahtevajo za več kot 38 milijard odškodnin.”
Goran Lukič iz ZSSS opozarja na primer Veolia proti Egiptu, v okviru katerega je mednarodna korporacija ob pomoči mehanizma ISDS vložila tožbo zaradi dviga minimalne plače. Sporazum bi tako lahko močno posegel tudi na področje delavskih pravic pri nas.
Kot pojasnjuje Andrej Gnezda iz Umanotere, se zaradi opozoril civilne in strokovne javnosti o mehanizmu ISDS, ki omogoča vlaganje tožb investitorjev proti državam na zasebnih razsodiščih, trenutno ne pogajajo. “So pa tudi veliki pritiski, tudi nekateri evropski poslanci se zavzemajo, da bi ta mehanizem ostal del sporazuma. Pričakujemo lahko, da bo v končni različici mehanizem vključen.”
Za steklarno Hrastnik je tržišče ZDA izredno zanimivo. Tam ima potencialno veliko dobrih kupcev, vendar so trenutno veljavne carine in preostali stroški prihoda na trg tako visoki, da je njena konkurenčnost slabša. Generalni direktor Andrej Božič pravi, da bi jim prostotrgovinski sporazum omogočal, da bi veliko leže prodali veliko več. Vendar nasprotuje tajnosti pogajanj. “Menim, da to ni prav. Vsak izmed nas bi moral vsaj približno vedeti, kaj ga čaka. Ne vidim nobenega razloga za tako hudo skrivnostnost. Kadar smo imeli tajne uradne liste, nas je navadno kaj udarilo po glavi.”
Anamarija Slabe meni, da ekonomski interes nikakor ne bi smel prevladati nad zdravjem, socialnimi vidiki in okoljem. “Morali bi se vprašati, ali ne bi bilo mogoče narediti smiselnega trgovinskega sporazuma, ki bi res vključeval samo tehnična merila. To bi bilo zares koristno za gospodarstvo – tako za mala kot za velika podjetja. Bilo bi zelo dobro z vidikov, ki jih navajajo zagovorniki, in tudi pregledno. Očitno to res ni pravi namen tega sporazuma. Vidi se, da gre za izjemno prevladujoč ekonomski interes, ki si skuša podrediti socialno in okoljsko plat, to pa ni sprejemljivo. To ni poštena igra, ni pošteno predstavljanje. Ne gre za čist trgovinski sporazum.”
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Neveljaven email naslov