Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Prejema jo približno 40 tisoč zaposlenih, med njimi tudi tisti, ki delajo ponoči, ob nedeljah, praznikih, pa za to ne dobijo dodatnega plačila. Njihove zgodbe povedo več od vseh številk in definicij, tudi te, da minimalna plača ne ustreza definiciji dostojnega plačila.
Delavka v turizmu: "Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo."
Minimalna plača za delo s polnim delovnim časom v Sloveniji znaša 790 evrov bruto. Vanjo sodijo tudi dodatki, razen dodatka za delo prek polnega delovnega časa. Gospodarska zbornica Slovenije poudarja, da so stroški dela v Sloveniji že tako previsoki in da bi izplačilo dodatkov za delovne razmere ogrozilo številna delovna mesta. Sindikati bodo ta četrtek v državni zbor vložili predlog, da se iz izplačila minimalne plače izvzamejo dodatki za nočno, nedeljsko delo ter delo ob praznikih.
Poudarjajo, da ne gre za višanje minimalne plače, ampak za odpravo krivice, ki jo dopušča zakon. Bolj kot vsi argumenti tako gospodarstvenikov in politikov kot sindikalistov pa so zgovorne zgodbe ljudi, ki se morajo kljub delu ponoči ob praznikih in nedeljah preživljati z minimalno plačo.
“To, kar doživljamo, je nehumano. Zmanjšujejo kader, varčujejo. Zelo težko je, po nekaj urah me delo uniči, psihično me čisto izčrpa. Velikokrat ne dobimo niti zamenjave, če moramo na stranišče. A ni to žalostno, da moramo za osnovno človekovo potrebo prositi? Ob tem pa ne dobimo plačano to, kar bi morale dobiti.”
Tako trgovka v enem od velikih trgovcev pri nas, ki – po njenih besedah – trenutno velja za najmanj nehumanega do zaposlenih med vsemi. Toda tudi pri njem delavke za minimalno plačo ne trpijo samo zaradi psihičnih, ampak tudi telesnih posledic vse hujših pogojev dela – tako ob delovnikih kot nedeljah in praznikih.
“V drugih trgovinah so razmere še slabše. Izčrpane so, prihaja do raznih poklicnih bolezni,” pravi druga trgovka.
“Dogaja se, da delavke padajo skupaj od izčrpanosti. Če bo vzela žemljico, ki je ostala in jo bo pojedla, ker je sestradana, bo dobila odpoved. Je to pošteno? Ni. Z rešilcem jih odpeljejo na urgenco, kjer ugotovijo, da so kronično izčrpane, ker so izžete kot limone. Najbolj žalostno je, da ko 15. v mesecu dobijo plačo, ne vedo, ali bi se smejale ali jokale. Dekleta delajo čezmerno, evidentirati se morajo po tem, ko pridejo in pred tem, ko odidejo. Delajo po cele dneve, nimajo niti enega prostega dneva, delajo tudi ob nedeljah in praznikih, brez prostega dne, pa za to ne dobijo plačano.”
Minimalna plača ni socialni korektiv, ampak plačilo za opravljeno delo. Po podatkih Ajpesa jo prejema približno 40.000 zaposlenih. Takih, ki prejemajo minimalno plačo, in sicer skupaj z dodatki za nočno, praznično in nedeljsko delo, pa je malo. Glede na rezultate ankete, ki so jo sindikati izvedli med 95.000 zaposlenimi, jih minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati prejema le 1,1 odstotka, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo pa 1,3 odstotka zaposlenih.
Med njimi so tudi tekstilne delavke, delavci v kovinski industriji in številni drugi, ki jih danes ne bomo omenili, a so njihove zgodbe zelo podobne.
Delavka v turizmu pravi: “Izplačano dobim približno 580 evrov minimalne plače, s tem, da so zraven všteti dodatki za nedeljsko, praznično in nočno delo. S tem ni mogoče preživeti. Tudi na banki ne moreš urediti nobenega kredita, ker bi ti za preživetje moralo ostati 600 evrov. Životariš. Plača pa je vedno enaka, ne glede na to, koliko praznikov delaš.”
Jeza je razumljiv odziv na krivico. Z minimalno plačo, ki je popolnoma neodvisna od tega, koliko nočnega dela opravi, jo doživlja tudi varnostnik, ki glede na število ur, ki jih naredi, zasluži približno 3 evre bruto na uro.
“Pri plači ni nobene razlike. Dobim 560 evrov neto plače, ne glede na to, kdaj sem delal. Vsi ti dodatki so všteti v minimalno plačo.”
V javnem sektorju, kjer je zaposlena naslednja sogovornica, prejema minimalno plačo in dodatek za nočno delo hkrati 0,1 odstotka zaposlenih, minimalno plačo in dodatek za nedeljsko delo 0,7 odstotka ter minimalno plačo in dodatek za delo na praznik 0,3 odstotka. V javnem sektorju je zaposlena naslednja sogovornica.
“Delam kot čistilka, s tem, da po potrebi delam tudi kot strežnica ali v pralnici. To je v javnem sektorju. S tako plačo ne moreš preživeti niti sebe, kaj šele otroke in družino. To ubija. Enostavno se ne da. Plačaš položnice, pa ti ostane 100 evrov v žepu, če ti seveda ostane. Ženske od onemoglosti padajo po tleh. Če bi dobili plačane dodatke, bi to zame pomenil zadetek na loteriji. Menim, da bi ljudje z veliko večjim veseljem hodili v službo in veliko manj bi bilo bolniških odsotnosti. Ljudje so depresivni, enostavno ne vidijo več izhoda. Zakaj vlada ne odpre oči in spregleda, da človek s tako plačo ne more preživeti. Dobesedno ubija na obroke. Njim se izplačilo dodatkov ne bi nič poznalo, meni podobnim pa bi to veliko pomenilo.”
“Osnovna minimalna plača bi morala zadoščati za to, da lahko v miru plačaš položnice, greš v trgovino in kupiš osnovne stvari, ki jih potrebuješ. Naj kje drugje vzamejo ta denar, ki ga bodo dali za dodatke. Ljudje si jih zaslužimo, ker pošteno delamo. 20 evrov je 20 evrov, 50 pa 50,” opomni ena od sogovornic v oddaji.
Realnost pa je taka: “Od tebe zahtevajo veliko več, kot si plačan. Če se pritožiš, ti pokažejo vrata.” Delavci se ob trenutnem zakonu tako počutijo popolnoma nemočni: “Nič ni mogoče narediti. Oni pač delajo po zakonu, držijo se zakona. Deset, tudi pet evrov, bi za nas pomenilo zelo veliko. Tistim, ki odločajo, bi dala našo plačo, zaprla vse njihove račune, pa naj živijo.”
Dodatek za uro nočnega dela znaša povprečno 1,58 evra.
Ali bo nova finančna služba uspešnejša pri preganjanju sive ekonomije, utaji davkov, znižanju davčnega dolga kot prej carinska in davčna služba vsaka zase? Mobilne enote bodo bolj navzoče na terenu in odkrivale tudi delo na črno, zagrožene kazni bodo višje. Bo nadzor finančnih inšpektorjev in preiskovalcev učinkovitejši?
Vrnili smo se na poplavljena območja v Srbiji. Katastrofa, ki so jo doživeli ljudje, ki so že tako težko živeli, zdaj povzroča težave na vseh področjih življenja. Ljudje so fizično in psihično izčrpani. Večina pa jih je za vsaj delno obnovo zapravila tudi celotne prihranke. Porušene hiše v Obrenovcu, ki so nekatere še vedno nedotaknjene, pričajo o tem, da pomoč države pri obnovi po dveh mesecih še vedno ni zagotovljena tako kot bi bilo potrebno. Medtem pa Obrenovac in ostala potopljena mesta in vasi pospešeno drvijo tudi v družbeno socialni propad, saj je zaradi poplav ogromno ljudi ostalo brez služb.
Na petkovi ustanovni seji državnega zbora bo v poslanske klopi sploh prvič sedlo kar 64 od 90-ih poslancev. Večina novincev je javnosti neznana, prav tako jih je veliko sploh prvič zašlo v politiko. Med njimi so stand up komiki, igralci, podjetniki, študenti …
Slovenska privatizacija je kot vrtiljak obljub in želja ter nasprotovanj. Vse to se zrcali v zgodbi o Telekomu Slovenije. Politika se njegove prodaje negotovo loteva že 15 let. V tem času se je Telekom prelevil iz prezadolženega podjetja, ki je služilo kot samopostrežba politiki in se lotevalo dragih zgrešenih nakupov po Balkanu, obenem pa izrinjalo konkurenco in si s tem nakopalo preštevilne tožbe, v nacionalnega operaterja, ki vlaga v najnovejše tehnologije, izstopa iz zgrešenih naložb in izboljšuje finančno stanje. A politika se je odločila: Telekom je treba prodati.
Starejši so pogosto odvisni od sorodnikov in drugih, ki skrbijo zanje, ko sami tega več ne zmorejo. Številni sorodniki to počnejo zelo predano in sočutno, drugi manj. Občine morajo poskrbeti za možnost pomoči družini na domu, vendar so cene zelo različne in svojci si je pogosto ne morejo privoščiti.
Nenehna zagotovila politikov, da smo še vedno socialna država, da je stopnja razslojevanja med najnižjimi v Evropi in da je med pomembne dosežke odhajajoče vlade mogoče šteti tudi to, da se raven socialnih izdatkov ni znižala, so kot v posmeh vsaj 300.000 sodržavljanom, ki že živijo v revščini. Da je človek prepogosto sam pred mogočnimi in večkrat zaprtimi vrati države, da je zakonodaja neživljenjska, nedomišljena in zaletava, da so kršitve v nebo vpijoče in da vodijo ljudi tudi v resne zdravstvene težave pa tudi v smrt opozarja tudi varuhinja človekovih pravic.Kakšna je torej v resnici naša socialna država, smo v Vročem mikrofonu vprašali varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer.
Rdeči križ Slovenije zavrača medijske navedbe o možnosti stečaja. Je likviden in solventen, ima pa velike težave zaradi napak pri gradnji hotela Arija. Pozabili so unovčiti garancijo. Zakaj nihče ne prevzame odgovornosti? Je garancija sploh bila unovčljiva? Kdo je odgovoren? Zakaj podizvajalci niso bilo poplačani? Bo Rdeči križ moral dvakrat plačati za isto delo? Kaj se je dogajalo med prenosi terjatev?
Grško zdravstvo močno trpi zaradi posledic krize in varčevalnih ukrepov. V Grčiji je kar tri milijone ljudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja, še približno toliko pa jih bo brez zavarovanja ostalo v kratkem. Veliko prebivalcev nima dostopa niti do osnovnih zdravstvenih storitev. Kronični bolniki ne jemljejo zdravil, ker nimajo denarja za doplačila. Zato kriza resno načenja javno zdravje, pravi Apostolos Veizis, vodja programov organizacije Zdravniki brez meja za Grčijo. Zaradi krize in varčevalnih ukrepov je v Grčiji že izbruhnila epidemija okužb z virusom HIV pri uporabnikih drog. Ker se varčuje tudi pri sredstvih za škropljenje komarjev, sta se pojavila malarija in virus Zahodnega Nila. Število samomorov se je povečalo za 40 odstotkov.
Kaj je še mogoče popraviti? “Zdravstveni pogoj, da morata biti v osebni kartoteki otroka zabeležena dva obiska pri zdravniku letno, res ni velika zahteva in to ne bi smel biti razlog za tak osip!” je podatek, da je še sredi junija ostalo neizkoriščenih nekaj tisoč subvencij za zdravstveno letovanje komentirala Margareta Seher Zupančič, predsednica slovenskega Združenja za pediatrijo pri Slovenskem zdravniškem društvu in pediatrinja v ZD Velenje: “Dejstvo je, da so nadzori zavarovalnice vse pogostejši in prav je tako.”
Od majhnega pritožbenega organa do pomembnega varuha osebnih podatkov in poroka transparentnosti. Vse v 10-ih letih, ko so številni primeri Urada informacijskega pooblaščenca, ki ga pooseblja Nataša Pirc Musar, uspešno končani.
Od majhnega pritožbenega organa do pomembnega varuha osebnih podatkov in poroka transparentnosti. Vse v 10-ih letih, ko so številni primeri Urada informacijskega pooblaščenca, ki ga pooseblja Nataša Pirc Musar, uspešno končani.
Kdo ali kaj lahko Evropo popelje iz krize? In kaj če odgovor na vse ni rast, dodana vrednost in evro? Kot ugotavlja filozof dr. Luka Omladič je bila odlika Evrope vedno to, da je bila v krizi idej: “Takšne krize so porajale nove ideje. Vprašanje pa je, če so ideje dandanes sploh še pomembne.” Renesansa 2.0. Kam nas peljejo misleci in kateri miselni tokovi lahko Evropo peljejo naprej?
Lani je policija začela preiskovati sume kaznivih dejanj pri opravljanju izpitov za vozniška dovoljenja in pri izdajanju potrdil o opravljenem tečaju varne vožnje. Po dosedanji preiskavi naj bi bila sporna vsaj četrtina izdanih tovrstnih potrdil.
Vam je že kdo kdaj ukradel idejo ali si prilastil vaš izdelek? V tokratni oddaji bomo preko primerov ogoljufanih oziroma okradenih posameznikov preverjamo, kakšne pravice imamo po avtorskem pravu.
Davčna uprava je odmerila večino davčnih obveznosti za preteklo leto,mnogi svojih obveznosti še niso poravnali in trenutno so v pripravi, med drugimi, davčne izvršbe za 50.000 dolžnikov z dolgom od 10 do 100 € (od tega jih je 8.500 tik pred samo izvršbo). Stroški davčne izvršbe, ki jih je dolžan plačati davčni zavezanec, ko prejme sklep o davčni izvršbi, znašajo 25 € za administrativne sklepe oziroma 75 € za sklep o davčni izvršbi na premičnine, stroške izpeljave postopka pa si zaračunajo še banke.
Pomoč poplavljenim na Balkanu se še naprej zbira po vsej Sloveniji, počasi se bo začela tudi obnova prizadetih območij. Zbiranje pomoči pa ima, zanimivo, tudi pozitiven vpliv na naše gospodarstvo. Kakšne so aktualne razmere na poplavljenih območjih, kako je s pomočjo in učinkovitostjo njenega razdeljevanja, kaj v Srbiji in Bosni in Hercegovini trenutno najbolj potrebujejo, kako bo z obnovo in kakšna bo pri tem vloga Slovenije …
Poraba bioloških, tarčnih in drugih dragih zdravil na recept se opazno povečuje, ugotavljajo v slovenski zdravstveni blagajni. Če jih opredelimo po strošku zdravljenja, ki presega 2 tisoč evrov letno na osebo, je bil njihov delež lani skoraj 23-odstoten, samo v ljubljanskem kliničnem centru pa so biološka zdravila predstavljala polovico vseh stroškov za zdravila. Ob navadnih bioloških zdravilih pa so novi igralci na trgu tudi biogeneriki oziroma podobna biološka zdravila, pri razvoju katerih igramo prav Slovenci pomembno vlogo. Kako tovrstna zdravila zaznamujejo farmacevtski trg in kaj obetajo pacientom?
Na obojih dosedanjih evropskih volitvah je bila volilna udeležba v Sloveniji 28%. Strokovnjaki ugotavljajo, da je to premalo in se hkrati sprašujejo, zakaj ljudi evropske teme ne zanimajo bolj.
Evropska unija se je prejšnji teden odločila, da bo leto 2015 evropsko leto razvoja. Kakšna pa je realnost?
Probleme rešujemo takoj. V dobro zavarovancev. Tako piše v poročilu Zavoda za zdravstveno zavarovanje za lansko leto. Na spletni strani Zdravniške zbornice pa najdemo misel, da le zdravnik in pacient, ki si zaupata, lahko dosežeta najboljše učinke zdravljenja. Resničnost teh trditev smo preverili pri predstavnikih medicinske stroke in Zavoda za zdravstveno zavarovanje.
Neveljaven email naslov