Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
1271 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Slovenija že več kot desetletje snuje zakon o dolgotrajni oskrbi. Reformi sistema dolgotrajne oskrbe se ne bomo mogli izogniti, do konca leta jo zdaj od nas pričakuje tudi Evropska komisija. Zakaj se kljub neverjetni počasnosti pri sprejemanju reforme nekateri še vedno bojijo prehitrih sprememb pri prehodu iz institucionalne oskrbe na večji poudarek na pomoči na domu? Kje bomo našli sredstva za delovanje sistema? Bo prej treba sprejeti odločitev o reformi zdravstvenega zavarovanja? Medtem pa 20 tisoč ljudi še vedno biva v ustanovah, kot so domovi za stare, čeprav bi ob urejenem sistemu številni od njih lahko živeli doma.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli pa bi, približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
V razvitih državah se oskrba v ustanovah, kot so domovi za stare in posebni socialnovarstveni zavodi – razen v izjemnih primerih – umika oskrbi na domu in v skupnosti. Ljudje naj bi čim dlje bivali v domačem okolju ob družini in prijateljih. V Sloveniji na tem področju zelo zaostajamo. Še vedno nimamo razvitega celovitega sistema dolgotrajne oskrbe, storitve in prejemki, namenjeni osebam, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, so razpršeni in nepovezani. Po zadnjih načrtih naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi vendarle sprejeli do konca tega leta.
Prva medresorska skupina za zakon o dolgotrajni oskrbi je začela delovati že leta 2002. Kot pojasnjuje Davor Dominkuš z Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skušajo z novo zakonodajo doseči premik iz institucij v skupnostne oblike pomoči na domu in zagotoviti enakomerno dostopnost do kakovostnih storitev na območju vse države.
V ustanovah v Sloveniji živi približno 21.000 ljudi, če bi zakon sprejeli, pa bi približno 2.000 od njih lahko bivalo na domu.
Dr. Vito Flaker s Fakultete za socialno delo meni, da bi lahko domov odšli vsi. “Tudi konvencija ZN o pravicah invalidov, ki smo jo ratificirali, pravi, da ima vsak pravico živeti v skupnosti. Po mojem mnenju številka 2.000 pomeni, da bi bilo ob minimalni spremembi toliko ljudi sposobnih že jutri odkorakati iz domov.”
Zakon zagotavljati enake pravice vsem, poudarja tudi Zdenka Tičar z Ministrstva za zdravje. Pojasnjuje, da je ureditev dolgotrajne oskrbe povezana z zdravstveno reformo.
Za izpeljavo zakona po dozdajšnjih ocenah manjka od 100 do 150 milijonov evrov, pojasnjuje Eva Helena Zvez iz Urada za makroekonomske analize in razvoj.
Davor Dominkuš: “Zavedamo se, da v domovih obstaja potencial za spremembe.” #zdajsevrti #vm
— Val 202 (@Val202) June 4, 2015
Sredstva se bodo zagotovila s povezovanjem treh velikih blagajn, ki so povezane z demografskimi spremembami oziroma staranjem prebivalstva: s pokojninsko-invalidsko blagajno, zdravstveno blagajno in blagajno dolgotrajne oskrbe. “Moram povedati, da smo tukaj prvič dosegli bistven premik, da se skupaj z Ministrstvom za zdravje pogovarjamo, kako zagotoviti vzdržen sistem zdravstvenega varstva in vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe, ki se bo napajal iz obveznega zavarovanja, iz sredstev, ki temeljijo na zbranih davkih, in iz neposrednih doplačil samih uporabnikov.” Kot še dodaja Dominkuš, bo sistem naravnan tako, da bo zmanjšal pritisk na neposredna plačila družine oziroma posameznika. Zakon naj bi bil za javno obravnavo pripravljen jeseni, po obravnavi pa bi ga vlada potrdila do konca leta. V parlamentarni postopek bi bil zakon tako uvrščen na začetku prihodnjega leta.
Flaker je kritičen do razmišljanja, da je pred zakonom o dolgotrajni oskrbi najprej treba sprejeti reformo zdravstvenega sistema: “Dolgotrajna oskrba ni privesek zdravstva, ni privesek sociale, ampak novo – sicer vmesno – področje sui generis. Tako ga moramo tudi obravnavati. Moramo zgraditi sistem služb, ki bo integriral zdravstvene in socialne storitve za to, da bodo ljudje, ki doživljajo dolgotrajne stiske, bolje živeli.”
Dolgotrajna oskrba prinaša premik poudarka z institucij na oskrbo v domačem okolju. V Skupnosti socialnih zavodov pravijo, da krčenje zmogljivosti v tem trenutku ne pride v poštev. Predsednik upravnega odbora Skupnosti Zoran Hoblaj pravi, da bi bilo treba zdajšnji sistem le nadgraditi.
Kot pravi Eva Zver, je v dozdajšnjem sistemu kar polovica izdatkov za dolgotrajno oskrbo financirana iz zdravstvene blagajne: “Prepletenost financiranja je tolikšna, da ne moremo govoriti o dveh reformah, gledati ju moramo skupaj. Tukaj je možnost, da gledamo košarico skupaj in poskrbimo za prerazporeditev teh virov bolj k dolgotrajni oskrbi in minimalnemu zmanjšanju teh pravic v zdravstvenem delu.”
Flaker dodaja: “Dolgotrajna oskrba, dezinstitucionalizacija in drugi procesi sprememb, ki so potrebni v socialnem varstvu, se vlečejo tako dolgo tudi zato, ker čakajo drug na drugega. In potem pride do krožnega čakanja drug na drugega, zadnji pa čaka na Godota.”
Kot poudarja Dominkuš, je komunikacija s socialno-varstvenimi zavodi pri uveljavljanju reforme zelo različna: “Nekateri so zelo razvojno naravnani in se lotevajo inovativnih projektov, nekaterim pa ustrezata status quo in način, ki je bil uveljavljen do zdaj. Tu bo treba veliko napora in angažmaja, da se bodo začeli miselnost, pristop in način dela v institucijah spreminjati. Niti najmanj si ne delamo utvar, da zgodba deinstitucionalizacije pomeni preprosto kratkoročno rešitev.“
Trenutno so tri četrtine vseh izdatkov za dolgotrajno oskrbo namenjene institucionalni oskrbi. Reforma predvideva, da se bo povečeval delež sredstev za oskrbo na domu in skupnostne oblike. Eva Zver ob tem navede podatek, ki kaže, da v zadnjih 10 letih na področju oskrbe na domu nismo naredili ustreznih korakov v primerjavi z drugimi državami: “V Sloveniji smo v primerjavi z njimi zadnji po deležu vlaganj in po rasti sredstev za oskrbo na domu in prvi po vlaganjih v institucionalno oskrbo.”
Po projekcijah ministrstva se bodo sredstva za institucionalno varstvo več kot prepolovila. “Približno 45 odstotkov sredstev bo šlo za institucionalno varstvo, drugo pa naj bi šlo za formalne in neformalne storitve v skupnosti,” pravi Dominkuš in dodaja, da bo razvoj skupnostne oskrbe naporen in zahteven proces.
Kako so dolgotrajno oskrbo izpeljali v Nemčiji?
Dr. Monika Gabanyi sodeluje tudi pri dezinstitucionalizaciji v Srbiji.
Ni nepomembno, ali učitelj čuti posebno motivacijo v tem, da spodbuja nadarjene, se jim dodatno posveča in jih uči vztrajnega in trdega dela. V državi je veliko takih učiteljev, hkrati pa – kot pravijo v Društvu matematikov, fizikov in astronomov Slovenije – na žalost tudi nekaj 'črnih lis' med območji, kjer primanjkuje učiteljev ali pa šola in učitelji zaradi pomanjkanja financ, kadra ali energije nimajo motivacije in časa, da bi se dodatno posvečali nadarjenim. Kako uspešen je slovenski šolski sistem pri delu z nadarjenimi?
V Vročem mikrofonu osvetlimo težave, ki jih imajo Romi pri izobraževanju. Izhajajo iz skupnosti z močno zakoreninjeno tradicijo, marsikje se počutijo nesprejete, težko dobijo službo. Otroci imajo malo izkušenj z zunanjim svetom – v večini ne obiskujejo obšolskih dejavnosti, zato je zanje socializacija z drugimi učenci težja. Kako spodbuditi romske otroke, da bi hodili v šolo? Kako doseči, da bo izobrazba postala pomembna? Stanje v Metliki, Novem mestu in Leskovcu pri Krškem preverja Kaja Ravnak.
Pred desetletjem več kot 120 prijav na posamezno razpisano delovno mesto učitelja, danes kljub ponavljanju razpisov nobene. Dober teden po začetku pouka se v šolah umirja kaotično iskanje manjkajočega učiteljskega kadra. Ravnatelji poročajo, da z birokratsko akrobatiko krpajo vse bolj zevajočo kadrovsko luknjo. Največje pomanjkanje je na področju matematično-tehničnih predmetov in razrednega pouka, manjka pa tudi kader v šolskih kuhinjah in računovodje. Ob naraščajočih zahtevah so šole na meji zmogljivosti, opozarjajo ravnatelji, ki se ob tem sprašujejo: "Zakaj že?"
Zapletom pri gradnji prizidka onkološke stavbe namreč ni videti konca. Država s prebivalci zgradbe tik ob gradbišču ne najde dogovora za odkup stanovanj in preselitev, kar bi omogočilo gradnjo, saj so ti, nezadovoljni s ponujenimi rešitvami, že drugič vložili pritožbo na gradbeno dovoljenje. Poleg prostorskega in kadrovskega pomankanja težave pri zdravljenju povzročata tudi obsevalnika, ki se pogosto kvarita. Skratka, razmere na mariborski onkologiji so zaskrbljujoče, opozarjajo bolniki, ki odgovorne v državi med drugim tudi javno sprašujejo: si bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodniku?
Ne le negovalnega kadra - v bolnišnicah in domovih za starejše kritično primanjkuje tudi kuharjev. Množični odhodi se nadaljujejo, mladih delo zaradi nizkega plačila in težkih delovnih pogojev ne zanima. V vodstvih zavodov opozarjajo na nujne sistemske spremembe, še preden se v državi zgodi kuharski kolaps. Kako zaostrene razmere obvladujejo za zidovih kuhinj mariborskega Kliničnega centra in doma Danice Vogrinec?
Pred 30 leti je kot prvi in za zdaj edini predsednik Belorusije zaprisegel Aleksander Lukašenko, ki se na pragu svoje sedemdesetletnice pripravlja že na svoj sedmi mandat. Belorusija je demokracija le na papirju, številni oporečniki so v zaporih, resna opozicija je aktivna samo iz tujine, a ji je s spremembami ustave onemogočeno kandidiranje na volitvah. Tudi odvisnost od Rusije in navezanost nanjo to 9-milijonsko državo na vse bolj zaprtih mejah z Evropsko unijo potiskata v totalno diktaturo sovjetskega tipa z močnim kultom osebnosti. Kako je živeti in delati v Belorusiji, kaj pravijo oporečniki, kakšna prihodnost čaka to državo?
Odnos zahodne liberalne družbe do vojne v Gazi je pasiven, ubijanje je postala norma sodobne kapitalistične družbe. Na sicer že slišano, a žal mnogokrat preslišano sporočilo, so opozarjali tudi na letošnji ediciji Festivala Grounded, kjer sta se že osmo leto zapored prepletali kritična misel in elektronska glasba. Letošnja tema festivala je bil antipalestinski rasizem. Kaj točno ta besedna zveza pomeni smo se pogovarjali z aktivisti iz Palestine in Izraela ter novinarji in raziskovalci iz tujine.
Pred tremi leti je tako Evropo kot svet obkrožila novica, da je v avstrijskem Gradcu županja postala članica Komunistične stranke Avstrije. Elke Kahr je tako postala prva komunistična županja v zgodovini Avstrije. Vse to se je zgodilo sredi tradicionalno precej konservativne družbe, vsesplošnega in strogega kapitalističnega gospodarstva ter demokracije. Zakaj to v resnici ni fenomen? In kako županja drugega največjega avstrijskega mesta razume komunizem?
Potečen rok uporabe, plastični delci v himalajski soli, presežena mejna vrednost klorpirifos-etilena v bananah, pa pesticidi v breskvah, piriproksifen v uvoženih hruškah, kontaminacija goveje kocke zaradi mehanske poškodbe stroja, pa preveč segret med, E. coli v bio ajdovi moki, plesniv proteinski prigrizek, listerija v burati, arzen v rižu, prisotnost kovinskih delcev v otroških lizikah ...
V Evropi smo trenutno priča enemu najbolj nenavadnih predsedovanj Svetu Evropske unije. Madžarska je predsedovanje prevzela 1. julija, a že do zdaj dvignila toliko prahu kot najbrž še nobena država pred njo. Viktor Orban je takoj zagnal diplomatsko ofenzivo, ki jo je poimenoval mirovna misija.
V dveh tednih se je zemljevid ameriške politične krajine popolnoma spremenil. Najprej poskus atentata, ki ga je Donald Trump odlično izkoristil za pridobivanje nove podpore, nato še odstop Joeja Bidna od kandidature za drugi predsedniški mandat. Že štiri mesece pred volitvami lahko torej kampanjo označimo za zgodovinsko. Kdo ima v novih okoliščinah več možnosti? Kako spretni bodo morali biti v Demokratski stranki, da bi njihova najverjetnejša kandidatka Kamala Harris lahko dosegla zmago na novembrskih volitvah? Kako se na spremembe odziva javnost?
Nobenega zdravila ni, s katerim bi vam čudežno skopnela teža. No, vsaj tako se je reklo do nedavnega. Potem ko je pred nekaj leti prišlo na trg kot nova sila v boju zoper sladkorno bolezen, se je vmes izkazalo, da je uspešno tudi pri hujšanju. Ozempic ni več le farmacevtski pojem, ampak predvsem popkulturni in finančni fenomen, ob čemer se v tokratni oddaji sprašujemo, ali ni navdušenje nad njim preuranjeno in kaj dejansko pomeni iskanje idealne teže z njim.
Pomladi je dvignila prah informacija o načrtih za privatizacijo Pošte Slovenije. Na srečo se je izkazalo, da gre za lažno novico, saj ta državna družba ostaja med strateškimi naložbami. Preverili smo, kaj se dogaja v ozadju in kaj pravijo poštni delavci na terenu in kaj uprava.
Po podatkih Mednarodnega združenja estetskih kirurgov je bil lani najpogostejši kirurški poseg liposukcija, sledila sta ji povečanje dojk in operacija vek. Najpogostejša nekirurška posega sta bila uporaba botulin toksina oziroma botoksa in polnil s hialuronsko kislino. V Sloveniji registra estetskih posegov sicer nimamo, a tudi pri nas se vse več ljudi odloča za estetske posege različnih vrst. Kjer pa je povpraševanje, je tudi črni trg, predvsem na področju nekirurške estetike, torej vbrizgavanja hialuronskih polnil in botoksa. Kdo pri nas lahko izvaja tovrstne posege in kakšne so lahko posledice nestrokovno opravljenih, smo preverili v Vročem mikrofonu.
Je prodaja beljakovinskih prehranskih dodatkov nuja ali marketinški trik? Ali vas bolj prepriča embalaža navadnega pudinga ali tista, na kateri piše dodanih 20 g beljakovin? Kako šibki smo ljudje, ko gre za prehransko svetovanje, in kako hitro podležemo nekaterim praznim obljubam? O tako imenovani proteinomaniji bomo govorili v tokratnem Vročem mikrofonu. In se spraševali, ali je več beljakovin tudi zares bolje za naše telo.
Bolgarija je s slovenske perspektive slabo poznana članica Evropske unije. Pred dnevi so imeli že šeste parlamentarne volitve v treh letih, ki pa niso prinesle konca politični nestabilnosti. Največja sistemska težava te 6,5-milijonske države je korupcija, ki poleg inflacije in najnižjih plač v Evropski uniji zavira že nekaj časa napovedan prevzem evra. Poleg čudovitih gora in obale pa Bolgarija premore tudi pozitivne zgodbe in vizije. V reportaži od blizu spoznamo politično, družbeno, znanstveno, kulturno, podjetniško … Bolgarijo.
V zadnjih letih se dogaja največji prenos premoženja od revnih k bogatim v zgodovini. Število premožnih še nikoli ni bilo tako visoko kot v 2023. Kako v kontekstu globalnih izkoriščevalskih trendov preiti v trajnostne ekonomske modele, ki poslovno uspešnost združujejo z ekološko odgovornostjo in družbeno pravičnostjo? Kako inovativne prakse spreminjajo gospodarstvo in poslovne modele in postajajo vzor trajnostne preobrazbe?
Oddajanje stanovanj v kratkoročni najem se je v zadnjih letih močno povečalo. Število nepremičnin iz Slovenije, ki se oglašujejo na spletni platformi Airbnb, se je po podatkih, ki so jih objavili na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, od leta 2015 do leta 2023 povečalo za 400 odstotkov. Skoraj polovica vseh nepremičnin je samo v petih občinah, v Ljubljani, Piranu, na Bledu, v Kopru ter v Kranjski Gori. Pristojno ministrstvo je zato v javno obravnavo poslalo osnutek novega Zakona o gostinstvu, ki na področju kratkoročnih najemov uveljavlja številne spremembe. Oči javnosti pa so najbolj uprte v del zakona, ki predvideva novo omejitev dni za ponudnike kratkoročnega najema. Kako na zakon gledajo sobodajalci in predstavniki turističnih zavodov?
Zdi se, da je zadnja leta med študenti kot pomoč pri učenju močno razširjena uporaba farmakoloških sredstev za krepitev kognitivnih sposobnosti. Čeprav gre po večini za načeloma varna zdravila, ki se predpisujejo predvsem za zdravljenje hiperaktivnosti in narkolepsije, pa njihova uporaba pri zdravih posameznikih prinaša določena nepotrebna tveganja. Kako varno je jemanje tako imenovanih pametnih drog? Kako učinkovite so in kakšna tveganja prinašajo?
Čigavo je geslo: Kdor ne skače, ni Sloven'c? S ponarodelim navijaškim vzklikom se lahko poistoveti vsakdo. Poteza trgovca, ki je pridobil pravice za njegovo uporabo, je razjezila mnoge. Kako bo ukrepal olimpijski komite, kaj pravijo navijači in ali lahko Urad za intelektualno lastnino razveljavi svojo odločitev?
Neveljaven email naslov