Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1288 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


12.06.2018

Volitve, Droop, d’Hondt in Dušan Vučko

Za izvedbo volitev v državni zbor so zelo pomembni trije gospodje: Henry Richmond Droop, Victor d’Hondt in Dušan Vučko, direktor Državne volilne komisije. O prazniku demokracije, ki se ga udeleži le polovica povabljenih, o Droopu in d’Hondtu, o končnih izidih, o poklicanih, izvoljenih in nezadovoljnih smo se z Dušanom Vučkom pogovarjali pred torkovim Vročim mikrofonom.


05.06.2018

Stereotip, da so vsi motoristi divjaki, ne velja

Že takoj ob začetku motoristične sezone smo bili priča tragičnim dogodkom. Najpogostejši vzroki za nesreče med motoristi so neprilagojena hitrost, neupoštevanje pravil o prednosti in nepravilno prehitevanje. V statistiki vseh prometnih nesreč pa najpogostejši dejavnik ostaja alkohol, ki je krivec za vsako tretjo nezgodo s smrtnim izidom. V tem tednu se je pričela nacionalna preventivna akcija – "Alkohol, droge in druge psiho–aktivne snovi v prometu", ki želi jasno sporočiti, da opojne substance nikakor ne sodijo v promet.


29.05.2018

Zakaj je predvolilni boj poln praznega?

Trajnostni razvoj, vzdržno gospodarstvo, človekove pravice, demokracija, zdravje, socialna varnost, kultura, to so le nekatera ključna področja, o katerih bi se morali pogovarjati pred volitvami. In po volitvah! A za vsebino ni časa, vrtimo se predvsem okrog tega, kdo ne sme zmagati in proti komu je treba glasovati. Raziskovalec javnega mnenja Andraž Zorko in aktivni državljan Andrej Gnezda iz Umanotere o tem, zakaj je predvolilni boj poln praznega.


22.05.2018

Naj dajo na prvo mesto interese bolnika!

Ocene razmer v zdravstvu, povezane z naročanjem, s čakalnimi dobami in vrstami, so precej različne, od mnenj, da so čakalne vrste umetno ustvarjene do alarmantnih komentarjev, da gre že skoraj za nacionalno katastrofo, ki jo povzročajo številni dejavniki, tudi in predvsem interesi lobijev v zdravstvu.


15.05.2018

(Nelegalna) pot do ene najboljših destinacij za gorske kolesarje na svetu

“Slovenija ima potencial, da postane ena najboljših gorsko-kolesarskih destinacij na svetu.” Gorsko kolesarjenje v Sloveniji še vedno tiči v sivem območju nekje med legalnostjo in nelegalnostjo. Izzivov za razvoj rekreativnega gorskega kolesarstva v Sloveniji je za aktiviste, podjetnike in turistične delavce še precej. V Vročem mikrofonu bomo s številnimi gosti razpravljali o tem, kako zakonodajni in birokratski postopki ovirajo razvoj gorsko-kolesarskih turističnih destinacij v Sloveniji, kako je z vožnjo po poteh v naravovarstvenih območjih, sploh v Triglavskem narodnem parku, in kakšnega sobivanja na poteh se bodo morali naučiti kolesarji in pohodniki. Predstavimo tudi nekaj dobrih praks in izkušenj iz Švice, Avstrije in Finske.


08.05.2018

Francoski študentje znova na okopih

Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive? V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.


24.04.2018

Glasbeniki že sedem let niso dobili izplačanih nadomestil iz pravic praznih medijev

Kako se danes preživljajo slovenski glasbeniki, ko je prodaja fizičnih nosilcev zvoka v digitalni dobi tako rekoč zanemarljiva? Od koncertov živijo le redki, zato je še toliko bolj pomembno, da je trg urejen, saj zelo pomemben vir prihodkov prihaja od nadomestil predvajanja za avtorske in izvajalske pravice. Tu so zadeve nekoliko manj razdelane, sploh na področju izplačevanja nadomestil iz praznih medijev – USB-ključev, zgoščenk, notranjih pomnilniških enot računalnika in navsezadnje tudi mobilnih telefonov, pri čemer glasbeniki že sedem let niso dobili niti centa. In če bo to področje kdaj urejeno, glasbeniki denarja za nazaj ne bodo dobili izplačanega. Več o tem, kje se je zataknilo in zakaj se zadeve ne uredijo, s sogovorniki: Vojkom Tomanom, direktorjem Urada za intelektualno lastnino, Jero Rakovec Nahtigal z združenja SAZAS, Miho Guštinom – Guštijem, Markom Godnjavcem z Nika Records in Mojco Menart z ZKP RTV Slovenija.


17.04.2018

Manifest za razvoj Slovenije

Med programom in obljubam stranke in tistim, kar se dejansko zgodi v politiki, obstaja velik razkorak


10.04.2018

Reka Mura in elektrarne

Način življenja tudi v Sloveniji povzroča nenehno zviševanje porabe električne energije, programi za varovanje okolja pa tako kot od drugih v svetu tudi od nas zahtevajo zagotavljanje večjega deleža iz obnovljivih virov energije. Da ne bi v brezglavem sledenju slednjemu s hidroelektrarnami uničili še edine prostotekoče reke pri nas, so mnoge nevladne organizacije in posamezniki spet močno dvignili glas v bran reki Muri.


03.04.2018

Veliki strahovi Evropske unije glede katalonske krize

V Kataloniji se več kot pol leta po referendumu o neodvisnosti politična kriza le še zaostruje. Spor med centralnimi španskimi in regionalnimi katalonskimi oblastmi je dosegel novo najnižjo točko z aretacijami katalonskih politikov, ki podpirajo neodvisnost, tudi nekdanji katalonski voditelj Charles Puigdemont ostaja v priporu v Nemčiji. Prve nasilne proteste in odziv Evropske unije na politično krizo, ki ji ni videti konca, bomo v Vročem mikrofonu ob 12.00 analizirali z novinarjem katalonskega radia Joanom Botto, pisateljico in prevajalko Simono Škrabec, ki živi v Barceloni, in dr. Mitjem Žagarjem z Inštituta za narodnostna vprašanja.


20.03.2018

Iz kozarca v blagajne športnih klubov?

Preverjamo, kakšni so po devetih mesecih učinki novele, ki naj bi pripomogla k povečanju financiranja športnih organizacij


13.03.2018

ITF – 20 let reševanja življenj

Veliko bolj kot v oboroževanju je Slovenija uspešna v prizadevanjih za demilitarizacijo sveta. Ustanova za krepitev človekove varnosti je eden najuspešnejših zunanjepolitičnih projektov naše države. Ustanovljena je bila pred 20 leti in v tem času izvedla več kot 3150 projektov v številnih državah Evrope, Azije, Afrike in južne Amerike, očistila 148 milijonov kvadratnih metrov ozemlja, onesnaženega z minami in neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, pol milijona ljudi je bilo usposobljeno o nevarnosti min, 1.303 žrtev minskih eksplozij je bilo na rehabilitaciji na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča, v Bosni in Hercegovini in Libanonu.


06.03.2018

RTV smo vsi: krepimo zavezništvo z javnostjo

Če pride do napake zaposlenega na RTV Slovenija, je to potrebno priznati in nositi posledice


27.02.2018

V zapor ne pripeljejo samo morilcev

Zapor je zapor in že to, da moraš tja, je dovolj hudo, brez drugih stisk in še družbene stigme.


20.02.2018

Starejši na trgu dela ali “brez starcev ni udarcev”

Leta 2060 bo skoraj tretjina vseh prebivalcev v Sloveniji starih nad 65 let. Kako se na trgu dela soočamo z izzivi, ki jih prinaša staranje prebivalstva?


06.02.2018

Model "lex Magna" za vse?

Investitorji bi lahko prosto izbirali zemljišča po državi in jih povsem preoblikovali


30.01.2018

Kako najti ključne ljudi za ključna delovna mesta

Le kje so ga našli? Kako so lahko njo postavili na to odgovorno mesto? Tako se pogosto sprašujemo ob imenovanjih ljudi na pomembne položaje. Kakšni so kandidatke in kandidati za ključna mesta v organizacijah, ustanovah in podjetjih? Kako jih iskati in izbrati? Zakaj je pri nas še vedno toliko primerov slabega kadrovanja? Na vprašanja odgovarjata kadrovska strokovnjaka Mojca Križnar in Brane Gruban.


23.01.2018

Ženske so bolj izobražene, a manj plačane

Zakaj nihče ne vpraša, zakaj ima moški višjo plačo, vsi sprašujejo zakaj je plača ženske nižja?


17.01.2018

Lezbos - Na robu Evrope

Nekateri veliki mediji so Lezbos že razglasili za tragičen in pozabljen otok, na kar opozarjajo tudi domačini, ki so bili ključen dejavnik pri posredovanju ob begunski krizi. Več kot pol milijona beguncev in migrantov je v zadnjih štirih letih prek Lezbosa prišlo v Evropsko unijo. Na otoku jih je še vedno ujetih več kot sedem tisoč. Zaradi dogovora med Evropsko unijo in Turčijo so na Lezbosu ujeti v nemilost dolgotrajnih azilnih postopkov. Kaj se zdaj dogaja na Lezbosu, v obširnem reportažnem podkastu, na spletni strani Vala 202 pa videopričevanja in fotografije beguncev in domačinov. Podkast najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v valovski kategoriji Vroči mikrofon. Če ga poslušate na applovih napravah ga lahko ocenite in komentirate. Na spletni strani Vala 202 (www.val202.si) poglejte tudi več video in foto pričevanj ter se na lastne oči prepričate, kako je videti pokopališče rešilnih jopičev in v kakšnih razmerah živijo begunci in migranti v centru Moria. Pri podkastu sta sodelovali producentka Katja Černela in lektorica Saša Grčman. Pripravil ga je Gašper Andrinek.


09.01.2018

Poplava dimnikarskih družb skrbi za kaos

V Sloveniji je več kot 120 dimnikarskih družb, ki pa ne delujejo na vseh območjih. Pri izbiri dimnikarja je zato treba biti previden


Stran 24 od 65
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov