Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat.
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.
“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”
– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).
Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti, pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.
Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.
Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”
“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”
– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine
O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”
Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej? Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”
Menite, da bo nekoč mir v Siriji?
Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”
Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?
Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”
Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”
Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?
Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”
Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”
V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat.
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila
Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.
“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”
– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje
Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije. Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).
Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti, pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.
Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.
Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”
“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje, bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”
– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine
O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”
Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna. Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej? Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji, zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”
Menite, da bo nekoč mir v Siriji?
Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”
Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?
Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci. V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili. Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”
Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”
Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?
Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”
Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”
V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”
Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”
Prek javnih naročil država potroši 4 milijarde evrov na leto. Kako? Pogosto še vedno neučinkovito in netransparentno, pravijo strokovnjaki, ki si v luči prenosa evropske direktive v slovensko zakonodajo želijo, da bi našli rešitve za odprta vprašanja in da se bistvo ne bo izgubilo s prevodom. Gaber Cerle iz IJS bo predstavil eno od možnih rešitev zagotavljanja učinkovitih javnih naročil s pomočjo pametnih informacijskih tehnologij. Gostja v studiu bo Milena Basta Trtnik, svetovalka za javna naročila za javni in zasebni sektor.
Kako ujeti ubežnike, ki se izmikajo roki pravice? Policija bi bila verjetno res uspešnejša, če bi dobila več pooblastil, a prikriti preiskovalni ukrepi bi v tem primeru pomenili poseg v pravico do zasebnosti sorodnikov in vseh tistih, ki so morda v stikih z iskano osebo.
Približno 1400 hektarjev slovenskih kmetijskih površin oziroma 500 kmetij leži na prvem vodovarstvenem območju, kjer so omejitve za kmetovalce najstrožje. Celo tako stroge, da ogrožajo preživetje teh kmetij, so prepričani kmetje. Rešitev vidijo v višjih odškodninah za kmetovanje ali pa v državnem odkupu zemljišč na vodovarstvenem območju, a kaj ko s Skladom kmetijskih zemljišč ne najdejo skupnega jezika glede višine cene za odkup. Kako presekati ta gordijski vozel? Kako, če sploh, lahko država kmetom zagotovi prej omenjene višje odškodnine?
Slovenski znanstveniki opozarjajo, da so ujeti v okostenel sistem točkovanja, ki v boju za sredstva marsikoga napelje tudi čez rob dopustnosti. Mejo akademske poštenosti raziskovalci pogosto prestopajo z manipulacijo s citati pri publiciranju, veliko zlorab je tudi pri avtorstvu in objavljanju znanstvenih člankov, kar je marsikje, kot pravijo naši sogovorniki, postalo že skoraj ustaljena praksa.
V minulih tednih javnih razprav o (ne)upravičenosti izdajanja zdravniških potrdil je prevladal vtis, da gre za dokumente s poljubno raztegljivimi možnostmi uporabe in zlorabe. Velja to le za ljudi z vplivom ali finančno močjo ali pa zdravniška potrdila za neprave namene s pridom zlorabljajo tudi običajni državljani? Kakšne pritiske doživljajo zdravniki, kako je zlorabe mogoče preprečiti in zakaj bi nas bolj moralo skrbeti prav nasprotno: da tudi zelo bolni ljudje zaradi strahu pred izgubo dela sploh ne upoštevajo več zdravniških navodil? Predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um Igor Muževič in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doc.dr. Metoda Dodič Fikfak sta bila gosta Vročega mikrofona.
Ministri se vse manj odzivajo na vprašanja novinarjev, PR službe državnih organov v svojem okolju ne najdejo kompetentnih sogovornikov. Dr. Derjan Verčič je pred dvema letoma in pol o odnosih z javnostmi v državi razmišljal: “V Sloveniji smo soočeni z resno krizo odnosov z javnostmi, ki je podobna kot kriza slovenske družbe nasploh; podobna je kot kriza slovenske države in kot kriza slovenskega gospodarstva. Ni nam čisto jasno, ne kdo smo, ne kje smo, ne kaj bi radi počeli.” Ogledalo predstavnikom za stike z javnostmi, pa tudi samim novinarjem, nastavljamo v Vročem mikrofonu.
Do konca leta bomo imeli 10 novih urgentnih centrov, ki se gradijo z evropskimi sredstvi – to s seboj prinaša spremembe v organizaciji nujne medicinske pomoči. Kako bo torej v prihodnje organizirana nujna medicinska pomoč v državi je tem trenutku več neznank kot pa odgovorov.
Poleg raznih predpisov o delitvi stroškov za toploto je sedaj v pripravi še nov predpis, ki nam narekuje montažo števcev za porabo tople vode. Čeprav celo pripravljalcem pravilnika še ni jasno, kaj bodo ti števci prinesli koristnega, bo pravilnik (ki sicer še ni sprejet) začel veljati že naslednjo kurilno sezono.
V javnost je prišel predlog osnutka novega statuta Univerze v Ljubljani, ki je med zaposlenimi na univerzi in študenti dvignil veliko prahu. Kritike letijo predvsem na izenačevanje obsega rednega in izrednega študija, manjšanje možnega števila opravljanj izpita, spremembe pristojnosti in razmerij moči na univerzi in na druge novosti, ki jih uvaja statut. Ker se Univerza v Ljubljani sooča s finančnimi težavami, bi sprememba statuta lahko pomembno vplivala na to, kako bodo bremena varčevanja porazdeljena v prihodnosti. V Vročem mikrofonu smo soočili argumente kritikov in vodstva univerze ter pregledali, kaj predlagane spremembe pomenijo za skoraj 50.000 študentov in 6000 zaposlenih Univerze v Ljubljani.
Z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora in prepisom pretepenega petošolca na drugo šolo dogodek na Osnovni šoli Deskle dobiva epilog. Toda zgodba odpira več vprašanj, kot na njih odgovarja. Ravnatelj meni, da bi se desetletnik pogosto lahko preprosto umaknil. Toda strokovnjaki opozarjajo na to, da se ne bi smela umikati žrtev. V oddaji lahko slišite tudi inšpektorja, ki predlaga ravnateljevo razrešitev, in mamo petošolca, ki je na težave opozarjala pravočasno, vendar ni nihče ukrepal. Mladi z drugim ali mešanim etničnim ozadjem so kar dvakrat pogosteje žrtve medvrstniškega nasilja. Bi se sistem moral odzivati drugače?
Na Hrvaškem so se odločili za množičen odpis dolgov socialno najšibkejšim, na podoben odpis se že nekaj mesecev pripravlja tudi Makedonija. Pa pri nas?
Ko je Švicarska centralna banka konec prejšnjega tedna nekoliko nepričakovano odpravila zgornjo mejo vrednosti franka, je njegova vrednost v primerjavi z evrom takoj poskočila za skoraj trideset odstotkov. Kako močno je ta odločitev obremenila slovenska gospodinjstva s krediti v »švicarjih« in ali bi morala ukrepati slovenska država?
Poraba alkohola se je v Sloveniji v zadnjih petih letih resda zmanjšala skoraj za četrtino, a še vedno sodimo med vodilne države v svetu po številu opitih in odvisnih odraslih oseb, nenehno pa narašča število opijajočih se otrok in mladostnikov. Zakaj se ob podatku, da nas posledice uživanja alkohola stanejo več kot četrt milijarde evrov letno, resneje ne lotimo ukrepov, ki dokazano delujejo, in zakaj škripa pri preventivi, so v Vročem mikrofonu spregovorili strokovnjaki, ki sodelujejo na 3. nacionalni konferenci o alkoholni politiki.
Financiranje učne pomoči v osnovnih šolah je Ministrstvo z novim letom do nadaljnjega ukinilo, hkrati pa od šol zahteva, da izvajanje učne pomoči brez plačila nemoteno zagotavljajo še naprej. Šole so celo pozvali, da ponovno presodijo odločbe otrok in pomoč ponudijo, če je možno v skupinski obliki. Strokovnjaki so proti temu, opozarjajo pa tudi na kakovost izvedbe učne pomoči, saj bodo šole prisiljene delo dodeliti učiteljem brez znanja zgolj zato, ker jim manjkajo ure do polne učne obveznosti, pa čeprav je učna pomoč dodatno delo izven rednega dela učitelja. Gostje v studiu bodo mag. Gregor Mohorčič, v.d. Generalnega direktorja Direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo in strokovnjakinja za področje didaktike specialne in rehabilitacijske pedagogike dr.Marija Kavkler. Svoja stališča pa bodo z nami delili tudi: ravnateljica, učitelji, pravnica, mati otrok s PP, Matej Rovšek, vodja Janeza Levca in SVIZ.
Enaka davčna pravila za vse, ki živimo v Sloveniji – če živite v Sloveniji, potem morate v Sloveniji plačevati davke. Tudi od dohodkov, ki jih morebiti zaslužite v tujini, obveznosti so seveda odmerjene po slovenski zakonodaji. O rezidentstvu, davčnih obveznostih, dilemah, ki nastanejo ob krajših zaposlitvah v tujini – v Vročem mikrofonu Vala 202 Lili Srša Hren s Finančne uprave RS.
V Sloveniji vsako leto prevozniki naftnih derivatov na črno prodajo več sto tisoč litrov goriva. Po ocenah dobrih poznavalcev se te številke vrtijo kar v milijonih, kar pomeni,da gre tudi za milijonske vsote pri nepobranem davku in trošarini. Očitno velikim naftnim trgovcem za to ni mar. Še manj državi, saj imajo nepridipravi pri kraji skoraj popolnoma proste roke. Nadzor, ki ga izvajajo nadzorniki nekaterih naftnih družb, pa ni omembe vreden.
V zadnjih dneh so se razmere med socialnimi partnerji zaostrile. Padale so ostre besede in obtožbe z obeh strani. Stanje je skušal pomiriti predsednik vlade – a je zgolj prilil olje na ogenj. Ali so razlog za nesoglasje še vedno zaostrene razmere v gospodarstvu ali pa se nekatere organizacije delodajalcev in sindikatov zgolj soočajo s krizo identitete? Kdo je v tem trenutku močnejši in kako zelo, če sploh, je pomemben socialni dialog. Kakšno vlogo pri tem igra država? Razmere analizira profesor ljubljanske Ekonomske fakultete Marko Jaklič.
Neveljaven email naslov