Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”