Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Ob begunski krizi politika izpostavlja predvsem varnostni vidik. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, kako nam bodo begunci ‘odžirali kruh’.
To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Pred prazniki, ko so begunci izginili z naslovnic in nihče več ne izpostavlja, da gre tudi za otroke, bomo na Valu 202 preverili, zakaj tudi mi potrebujemo migrante – tako s kulturnega, zaposlitvenega kot tudi ekonomskega vidika.
Pri reševanju begunske krize se je oblast odločila za poudarjanje varnostne plati. Tokrat se bomo posvetili vidiku, o katerem v Nemčiji, ki sprejema za nas nepredstavljivo število beguncev, intenzivno razpravljajo – v ozadju nemškega sprejema ni le alturizem, ampak tudi pragmatizem. Slovenska politika se je tako zapletla v bodečo žico, da ni bila sposobna niti začeti takih razmislekov. Zrasla je ograja, rodila se je “ZLOvenija”, v javnosti pa se je razplamtela še razprava o tem, da nam bodo begunci “odžirali kruh”. To so predsodki in manipulacije. Podatki in demografske projekcije kažejo prav nasprotno. Zakaj tudi mi potrebujemo priseljence?
Mirjam Milharčič Hladnik pravi, da imamo kot družba dobrih 150 let zelo bogate zgodovine množičnega izseljevanja in begunstva v različnih političnih okvirih, v različne smeri in države.
“Glede na to lahko trdimo, da so migranti in begunci po naših lastnih izkušnjah za družbo, za zdravo sprejemnico, vse prej kot nevarnost. Če bi tako mislili, bi morali svojo lastno več kot stoletno zgodovino postaviti na to podlago. A čeprav se v šoli ne učimo o tem in nam mediji in politiki tega ne govorijo, vemo, da so bili naši ljudje, kamor koli so že šli – seveda z redkimi izjemami, saj imamo v ZDA tudi množičnega morilca – potencial in kapital za države sprejemnice.”
EUROSTAT v svojih projekcijah prebivalstva za Slovenijo predvideva približno 4.000 imigracij na leto. Do leta 2035 naj bi dosegli približno 6.000 neto priseljencev v Slovenijo. Če jih ne bo, se bo število prebivalcev zmanjšalo na približno 1.750.000. Delež starejših bi se ob tem povišal še za 5 odstotnih točk na 35 odstotkov. Direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen opozarja, da bi to pomenilo še večje, izjemne pritiske na pokojninsko blagajno. “Obseg izdatkov za pokojnine v BDP bi se povečal za 3 odstotke. Slovenija potrebuje priseljence. Sedanji trenutek ne kaže, da bi jih dobili. Lani smo imeli celo neto negativne imigracije. Več Slovencev je šlo v tujino, kot je ljudi iz drugih držav prišlo v Slovenijo.”
V evidenci brezposelnih zavoda RS za zaposlovanje trenutno ni niti ene osebe s statusom begunca, prijavljenih pa jih je 10 s statusom subsidiarne zaščite. Kot pa poudarja vodja področja zaposlovanja na Barbara Vrtačnik, je potreb na trgu dela veliko.
“Delodajalci imajo zadnje čase težave s pridobitvijo ustreznih kvalificiranih delavcev s področij prodaje, marketinga, strojništva, elektronike, logistike in skladiščenja. Pričakujejo, da bodo lahko zaposlovali in opravljali svojo dejavnost tudi v prihodnosti. Menim, da dodatni kvalificirani brezposelni, tudi če bodo imeli status begunca in bodo prej ustrezno usposobljeni, ne bodo problem na trgu dela, temveč dodana vrednost z novimi znanji in izkušnjami.”
Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, priseljenci tudi izumljajo in ustvarjajo nova delovna mesta. “Ker so motivirani, ker so vedno najbolj ambiciozni del družbe, tako kot so bili naši ljudje, ki so odhajali in še odhajajo, celo vedno več jih je.”
Sirija je bila znana po dobrem izobraževalnem sistemu, vendar številni izobraženi begunci Slovenjo samo prehajajo. Barbara Vrtačnik: “Morda bi kakšen računalniški strokovnjak lahko ostal v Sloveniji, kajti potrebe vsak dan naraščajo. Glede na potrebe delodajalcev Slovenija izdaja delovna dovoljenja za državljane tretjih držav, ker pa status begunca pomeni tudi prost dostop do trga dela, ob vnaprejšnjem preverjanju znanja in izobrazbe teh administrativnih ovir ne bi bilo.”
Prosilci za azil pri nas nimajo dostopa na trg dela, to je mogoče le na podlagi vloge delodajalca. Na trg dela lahko prosto stopijo šele potem, ko dobijo odločbo; to pa lahko traja zelo dolgo.
Že oktobra smo na ministrstvo za notranje zadeve naslovili vprašanje, zakaj se prosilci za azil ne smejo vključiti na trg dela takoj po vložitvi prošnje za azil, kot je veljalo v preteklosti, vendar vse do danes še nismo prejeli odgovora.
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da je tukaj politika slovenske države že od osamosvojitve odvračajoča. “Begunci iz BIH in Hrvaške, ki so v 90-ih letih imeli začasni status begunca, so na dovoljenje za delo v obdobju netransparentnih in zapletenih postopkov ter vmesnih situacij čakali deset let. Pravica do dela je osnovna pravica, ki si jo čisto vsak odrasel človek želi in jo potrebuje. Vsako zavlačevanje – to, da pustimo človeka čakati mesece in leta in potem razlagamo, da je na grbi socialnega sistema – je hinavsko in tudi po ekonomski plati avtodestruktiven ukrep. Pravijo, da se ga ne bodo več držali, da bodo postopki hitrejši, to pa je ključno. Človek, ki pri nas zaprosi za status mednarodne zaščite, je namreč ujet v past. Ne more naprej, ne more nazaj.” Kot še pravi dr. Milharčič Hladnik, je Slovenija v zadnjih 15-ih letih odobrila le 2 odstotka prošenj za status.
“Najhujši pa sta dolgotrajno čakanje in zavračanje. Če bi to pogledali z ekonomskega gledišča, bi lahko videli, da so taki postopki nesmiselni prav za državo, ki tako vehementno trdi, da so taki ljudje potencialno breme.”
Slovenija zaostruje svojo že tako restriktivno zakonodajo. Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre samo za prilivanje olja na ogenj zastraševalne politike in manipulacije strahu. “Mislim, da je to najhujše, kar nam je lahko naša vlada naredila – da nas je zelo intenzivno, in to še vedno počne, prepričevala in nas še prepričuje, da nas mora biti strah. Ta manipulacija je zelo nevarna, ker preprečuje resen in trezen razmislek o migracijskih politikah in o tem, kaj Slovenija v okviru migracijskih politik potrebuje za svoj razvoj. V politiki strahu je najlaže vladati, in to z vsemi sredstvi, tudi najslabšimi.” Vlada je pri predlogu zakona o mednarodni zaščiti uvedla novost, ki jo poimenuje “odvračujoči učinek”.
OECD je v zadnji gospodarski napovedi predvidel, da bo evropska gospodarska rast v prihodnjih letih od 0,1 do 0,3 odstotka višja, kot bi bila brez migracij. Ker večina prebežnikov Slovenijo še vedno samo prečka, UMAR teh računov za Slovenijo nima, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja dr. Boris Majcen pa opozarja, da je dejstvo, da bomo brez migracij imeli nižjo gospodarsko rast. “V Sloveniji bo zaposleno manjše število ljudi, torej bo BDP počasneje naraščal. Vsekakor bo nižji.”
Predstavnik delodajalcev v državnem svetu Igor Antauer pragmatično opozarja, da so izobraženi begunci za Evropo zastonj. “Mislim pa, da nam manjkata koncept in celovit pristop. Migranti so lahko dobra dodana vrednost Sloveniji, ne samo zato, ker prinašajo nove kulture. Ob tem ne smemo ustvariti getoizacije.”
Migranti se najučinkoviteje integrirajo z razpršeno namestitvijo in razpršenim delom. Doktorica Milharčič Hladnik: “To so preverjeni recepti. Ničesar nam ne bo treba izumljati na novo.”
Dr. Milharčič Hladnik meni, da je kulturna in socialna absorpcijska moč velika. “V slovenskih mestih in manjših krajih imamo zelo dobre prakse. Slovenija je že dolgo večkulturna, večetnična, večjezikovna, večverska družba. Edina težava, ki jo vidim – in ta je res zelo velika – sta trenutno vlada in politika.”
Mirjam Milharčič Hladnik meni, da gre le za vprašanje politične volje in vizije.
Čeprav se letos bolj kot požarov bojimo poplav, je treba biti pripravljen na vse. Prihodnji mesec bo minilo leto od katastrofe na Krasu, ko smo ugotavljali, da Slovenija pri gašenju velikih gozdnih požarov ni dovolj samooskrbna. Sledile so obljube o boljši opremi, nakupu gasilskih letal in finančni pomoči. Damjan Zorc s svojima gostoma preverja trenutno stanje naših služb za reševanje in zaščito.
Slovenija je zelo slabo povezana s svetom, naša letalska povezljivost je celo med najslabšimi v Evropi. Ker so bili vsi poskusi spodbujanja boljših letalskih povezav do sedaj neuspešni, se je ponovno začelo govoriti o tem, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika.
Ne glede na to, ali bo Slovenija uspela s kandidaturo za nestalno članico Varnostnega sveta v Organizaciji združenih narodov, je na mestu debata o dejanskem pomenu in vlogi mednarodnih organizacij, ki temeljijo na ureditvi po koncu II. svetovne vojne. Kaj se v resnici dogaja z reformo Varnostnega sveta? Kaj je z mednarodno diplomacijo?
Na Pohorju naj bi zraslo 56 vetrnih elektrarn. Kaj o postavljanju vetrnih elektrarn na Pohorju pravijo nekateri krajani, civilna iniciative, planinci in župana Slovenske Bistrice ter Zreč? V studiu z gosti pojasnjujemo tudi postopke in dileme umeščanja teh vetrnih elektrarn v okolje.
Na Pohorju naj bi zraslo 56 vetrnih elektrarn. Kako je mogoče, da investitor načrtuje vetrnico samo 150 metrov stran od bivalnega objekta? Zakaj postavljanje pred dejstvo ni pravi pristop pri pridobivanju zaupanja v vetrno energijo?
Recep Tayyip Erdogan ima pred seboj novih pet let na čelu Turčije, ki, kot kaže ostaja tudi pri predsedniškem sistemu. Rezultat kaže tudi na polarizirano turško družbo. Kaj pa bo to v prihodnosti pomenilo za regijo od Bližnjega vzhoda do Črnega morja ter Evropske unije? V Vročem mikrofonu analiziramo turške volitve.
Po letu 1960 so se vrstile zime in poletja umetne inteligence, obdobja neuresničenih napovedi in leta izjemnih dosežkov. Umetna inteligenca, digitalizacija, avtomatizacija in ogromne količine podatkov prinašajo izzive, priložnosti in pasti. Na nedavnem posvetu, ki so ga pripravili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, zbiramo poudarke, mnenja, napovedi in opozorila, ter še razlago Turingovega testa, ki ga je novejša različica jezikovnega modela Chat GPT opravila letos, kar nas lahko veseli, hkrati pa tudi skrbi.
Beg kadra iz gostinstva je v zadnjih dveh letih po epidemiji koronavirusne bolezni postal še očitnejši. V javnosti so se pred kratkim pojavile informacije, da želi premier Robert Golob že letošnjo turistično sezono reševati z delavci s Filipinov, kjer namerava vlada odpreti konzulat. Je to sploh lahko rešitev, glede na to, da slovenski turizem temelji na doživetjih, ki jih ponujajo slovenski običaji in tukajšnji prebivalci? Kako reševati zagato, s katero se spoprijemajo tudi v drugih gospodarskih panogah?
Zakon o potrošniških kreditih v 22. členu že vrsto let določa, da morajo banke tistim kreditojemalcem, ki svoja posojila delno ali v celoti predčasno poplačajo, vrniti sorazmerni del stroškov, nastalih ob najemu kredita.
Slovenija zamuja z uvedbo proizvajalčeve razširjene odgovornosti, hkrati pa bo letos morala v proračun EU zaradi nereciklirane plastike plačati skoraj 16 milijonov evrov. Kdaj bomo uvedli kavcijski sistem, kakšni so pomisleki in ali bomo oživili tudi ponovno uporabo steklenic, ki smo jo pred leti že poznali?
Po dveh strelskih napadih, ki sta v Srbiji zahtevala 17 življenj, se nadaljujejo pozivi k spremembam. Ni jih malo, ki trdijo, da sovraštvo, kriminal in laži promovira ter s svojimi mediji širi trenutna oblast, predsednik Aleksandar Vučić pa že izvaja nekatere napovedane ukrepe, s katerimi bodo zagotavljali varnost otrok in državljanov. Pod vprašajem so vrednote srbske družbe. Kaj sploh so, kaj predstavljajo? Kako se Srbija predstavlja v svetu?
O naši prihodnosti je prav govoriti s tistimi, ki jo bodo soustvarjali. Zato ob Unescovem svetovnem dnevu svobode tiska vroči mikrofon predajamo mladim novinarjem, ki šele vstopajo na svojo karierno pot. Kakšen odtenek ima prihodnost novinarstva v njihovih očeh?
Nasilje v družbi narašča. Pogosto je povezano s težavami v duševnem zdravju, včasih pa storilci naklepnih nasilnih kaznivih dejanj skušajo zaigrati duševno bolezen, da bi omilili svojo kazen. Določene vrste nasilja bi s psihološko obravnavo lahko preprečili, vendar so ob kroničnem pomanjkanju kliničnih psihologov čakalne dobe še vedno nedopustno dolge.
Največje žrtve trenutnih razmer v Afganistanu so ženske. Talibanska oblast jim je prepovedala višje izobraževanje, v javnosti se lahko pojavijo samo popolnoma zakrite, prepovedali pa so jim tudi službe v javnih institucijah, nevladnih organizacijah ter v Organizaciji Združenih narodov. Kakšne so trenutne razmere v Afganistanu?
Je počasno in trpljenja polno umiranje bolj humano od pomoči pri samousmrtitvi? Gre res za rubikon, ki ga ne smemo prestopiti, ali gre le za strah pred izgubo odločilne moči zdravnikov? Je človekova pravica tudi pravica do odločitve o lastni smrti? Vse to so vprašanja, ki bodo močno aktualna, če bo pripravljeni predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja dobil podporo vsaj 5000 državljanov in bo sprejet v parlamentarno zakonodajno obravnavo. Kakšne rešitve za dostojnejšo smrt in kakšne varovalke pred zlorabami predvideva predlog zakona? Kakšno je povsem sveže stališče, ki ga je Komisija za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje sprejela včeraj popoldan?
Čeprav je nasilje med vrstniki, zlasti fizično in verbalno, prisotno od nekdaj, pa so danes nove oblike trpinčenja in nadlegovanja vse pogostejše. Posledice spletnega nasilja z žaljivimi sporočili, lažnimi objavami in grožnjami so veliko hujše v primerjavi z nasiljem, ki se dogaja v fizičnem okolju. Kako ga prepoznamo, kako se pred njim zaščitimo in kako ukrepamo?
Po 30 letih neurejenosti na tem področju je Slovenija sprejela pomemben dokument, s katerim ureja pravice delavcev, ki zbolijo na delovnem mestu. V veljavo bo stopil prvega maja. Delodajalci pravilniku nasprotujejo. Odslej bodo delavci, ki so zboleli zaradi svojega dela, poklicno bolezen lažje prijavili. Vzročno povezanost med delom in boleznijo bo ugotavljala pristojna neodvisna komisija.
Še nikoli prej po mestnih središčih ni švigalo toliko različnih prevoznih sredstev kot danes. Kolesom so se pridružila tista, ki uporabnikom pomagajo z akumulatorjem, tu so še električni skiroji in rolke, ki zlasti v območjih, namenjenih tudi pešcem, nemalokrat povzročijo precejšnjo zmedo ter vodijo v konfliktne situacije. Kako doseči mirno sobivanje uporabnikov vsega omenjenega in ali lahko mikromobilnost postane resna alternativa prevozom z osebnimi avtomobili v mestih?
Cene električne energije so v letošnjem letu padle, a tako nizkih cen, kot smo jih poznali v preteklosti, ne bo več. Kakšni so razlogi za to? Zakaj postajamo vse bolj odvisni od uvoza električne energije? Kaj se dogaja s TEŠ 6 in koliko bi stal NEK 2? Kaj bo prinesla elektrifikacija voznega parka in ali bo omrežje zdržalo?
Med dobrimi praksami, po katerih naj bi se zgledovala Slovenija pri reformi javno-zdravstvenega sistema, se velikokrat omenja Estonija. Predvsem z digitalizacijo po estonskem zgledu naj bi odpravili "meglice v našem zdravstvu." V Talinu preverjamo, kakšen je v resnici estonski zdravstveni sistem, kako je organiziran in kako se financira, katere so ključne prednosti digitalizacije, s katerimi težavami se vseeno soočajo na Baltiku? Kakšne so izkušnje pacientov in zdravnikov?
Neveljaven email naslov