Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Prostitucija je v družbi prisotna bolj, kot si predstavljamo. Kot nam je povedala nekdanja spolna delavka, so stranke pogosto ljudje, ki imajo družine. Po ocenah statističnega urada Slovenci za spolne delavke in delavce letno namenijo več kot 70 milijonov evrov. Razmerje med ljudmi, ki delajo v spolni industriji pri nas, je primerljivo s številom spolnih delavk in delavcev na Nizozemskem. Ali spolna asistenca ni spolno delo? Je prišel čas, da si pred realnostjo spolnega dela prenehamo zakrivati oči?
Podatki statističnega urada kažejo, da Slovenci za prostitucijo v letu 2014 namenili 69,2 milijona evrov. S spolnim delom naj bi se v Sloveniji ukvarjalo do 2.000 ljudi. Toda to so vse le ocene, oprijemljivih podatkov ni.
V Sloveniji je prepovedano ponujati spolne usluge na vsiljiv način. Prav tako je prekršek, če ponujanje spolnih uslug koga moti, vznemirja ali povzroča zgražanje. Kot pravi vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije Tomaž Peršolja je namen tega preprečevanje ulične prostitucije:
“Večji del prostitucije je prikrite, se pravi, da se izvaja v nočnih lokalih, najetih stanovanjih, hotelskih in najetih sobah. Drugih oblik prostitucije pri nas ne zaznavamo.”
Slovenija je z novelo kazenskega zakonika konec lanskega leta opredelila kot kaznivo tudi koriščenje spolne usluge, ki bi jo nudila žrtev trgovine z ljudmi.
Predsednica Evropskega ženskega lobija Sonja Lokar je prepričana, da se je velika večina ljudi s prostitucijo začela ukvarjati ali zaradi skrajne psihološke in materialne stiske ali pa pod prisilo. Zavzema se za odločno zaostritev kaznovanja zvodnikov, organizacije prostitucije in tudi strank.
“Če ni povpraševanja, tudi ponudba ugasne.”
Predsednica ženskega lobija je proti legalizaciji prostitucije, saj naj bi se državah, kjer so jo uvedli, povečala povpraševanje in ponudba, nelegalni del prostitucije pa naj se ne bi zmanjšal.
Odvetnica, ki se z bojem proti trgovanju z ljudmi ukvarja že tri desetletja, Nizozemka Marjan Wijers, pravi, da je nelegalen del prostitucije pogosto neviden.
“Če se poveča število prijav, še ne pomeni, da se poveča tudi samo trgovanje z ljudmi. To lahko pomeni le to, da ljudje prej poročajo o zlorabah, izkoriščanju in trgovanju. Na Nizozemskem je število prijav naraslo, toda to je posledica tudi tega, da se že 25 let zelo dejavno borimo proti trgovanju z ljudmi. Uveljavili smo številne ukrepe za to, da bi se ljudje čim lažje odločili to tudi prijaviti policiji.”
Kot pravi Marjan Wijers, so v številnih državah, kjer prostitucija ni legalizirana, nekatere spolne delavke in delavci prisiljeni zagotavljati brezplačne spolne storitve. Prav to je doživljala Aleša, ki je bila prisiljena v prostitucijo na Hrvaškem (njeni in Ulini zgodbi smo se podrobneje posvetili v Reakciji).
Red. prof. na Fakulteti za socialno delo sociologinja dr. Darja Zaviršek pravi, da so raziskave o kriminalizaciji prostitucije v skandinavskih državah kažejo ambivalentne.
“Nekatere raziskave kažejo, da gre za zelo dobro regulacijo, ki je zmanjšala število nasilnih dejanj nad prostitutkami in zmanjšale število prostitucije. Druge raziskave obratno trdijo, da je prostitucija postala samo bolj skrita, da se je spremenila in je za stranke, ki bi sicer bile kriminalizirane, varnejša, za ženske pa ni nobene spremembe.”
Darja Zaviršek je svoje mnenje glede kriminalizacije prostitucije spremenila. Pri tem ostaja zelo kritična, da se morajo ženske prostituirati zaradi ekonomskih razlogov ali trgovine z ljudmi. “Žensko telo je še vedno vprašanje človekovih pravic, če je na trgu. Toda če pogledamo iz perspektive osebnega stališča spolnih delavk, vidimo, da je kriminalizacija bolj del problema kot del rešitve.”
Sonja Lokar zavrača misel, da bi v 21. stoletju lahko bilo človeško telo blago kot vsako drugo. Prepričana je, da gre pri prostituciji za fizičen stik, ki povzroča zdravstveno, psihološko in drugo škodo. “Zakaj bi dovolili, da lahko nekdo, ki ima denar, poškoduje drugega človeka?”
Prostitucija po mnenju Sonje Lokar ni najstarejša obrt, ampak najstarejša zloraba. “Ženske so skozi zgodovino in še danes v vlogi šibkejšega pola družbe. Ne samo fizično, ampak tudi ekonomsko, politično, socialno. Tudi otroško delo so včasih neizmerno izkoriščali in ga tam, kjer ga niso uspeli z zakonsko prisilo zatreti, še danes.”
Raziskovalec dr. Iztok Šori z Mirovnega inštituta se strinja s Sonjo Lokar, da je treba odpraviti stigmo ljudi, ki se ukvarjajo s prostitucijo, vendar meni, da bi jim morali priznati avtonomijo, da lahko sami odločajo o svojem telesu in življenju.
“Ljudje imamo zelo različne odnose do svoje spolnosti in intimnosti. Če to prepoznamo, potem lahko začnemo na spolno delo gledati tudi s perspektive dela. Potem velikokrat ugotovimo, da to delo v marsičem podobno drugim oblikam dela.”
Na podlagi opravljenih intervjujev Šori izpostavlja, da spolne delavke in delavci sami najpogosteje pravijo, da bi jim najbolj koristila dekriminalizacija in legalni odnosi.
“To ne pomeni, da v prostituciji ni izkoriščanja, nasilja, trgovanja z ljudmi. Absolutno je treba te pojave odstranjevati in se proti njim boriti. Seveda bo neka oseba, ki je bila žrtev, imela drugačen pogled na urejanje prostitucije kot druga, ki pravi, da to počne prostovoljno.”
Iztok Šori meni, da prostitucije ne bi smeli niti idealizirati niti v njej videti izključno nasilja. Izpostavi, da izkoriščanje, trgovina z ljudmi in druge kriminalne prakse niso značilne samo za prostitucijo, ampak so še bolj značilne na primer za gradbeništvo.
“Tukaj so dosti bolj zapletene situacije. Tistim, ki to delajo prostovoljno, moramo omogočiti, da bodo to počeli izven kriminalnega podzemlja in ne bodo odrinjeni na rob družbe.”
Ljudje se za prostitucijo odločajo iz različnih razlogov, prav tako tudi stranke. Darja Zaviršek izpostavi konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, v kateri jasno piše, da imajo ljudje z ovirami pravico do spolnosti.
“Po zahodnih državah imamo tako imenovane spolne delavke, ki opravijo določeno krajše izobraževanje in nato lahko dajejo spolne usluge ljudem z ovirami. Pri nas je to še povsem neznano. Moje študentke in študentje se praviloma škandalizirajo, ko o tem govorim na predavanjih. Prav gotovo pa je to eden od načinov, kako spremeniti tradicionalna stališča o ljudeh z ovirami kot o nespolnih, brezspolnih bitjih, ki ne rabijo spolnosti.”
Regulacija prispeva k boju proti trgovini z ljudmi. Darja Zaviršek ni zasledila, da bi kje prišlo do trgovine z ljudmi pri spolni asistenci. “Država je dolžna poskrbeti za regulacijo na tem področju. Izredno pomembno je imeti zelo etično regulacijo, ki ščiti ženske, ne pa da so izpostavljene vsakdanjemu nasilju.”
V Sloveniji prostitucija ni regulirana.
Po nedavnem razkritju dveh primerov napak pri operacijah sta vprašanji o varnosti pacientov in obravnavanju napak ali malomarnosti pri zdravljenju seveda zelo aktualni. Da je škodljivih dogodkov zagotovo veliko in da zaradi njih v povprečju v slovenskih bolnišnicah zaradi takih dogodkov na dan umreta po dva bolnika, že vrsto let opozarja zdravnik, specialist pediatrije in javnega zdravja dr. Andrej Robida. Kot klinični presojevalec pri mednarodni akreditacijski hiši je preučil kulturo varnosti tudi v slovenskih bolnišnicah in sodeloval pri številnih analizah napak, ki so se končale s smrtjo. Prepričan je, da je velika večina takih dogodkov posledica slabega sistema. Ta bi z boljšim načrtovanjem moral imeti dovolj varovalk za preprečevanje večine neljubih škodljivih dogodkov, ki bi jih bilo sicer mogoče preprečiti. Kljub številnim priporočilom in pobudam razočarano ugotavlja, da so na področju varnosti pacientov spremembe izrazito počasne. Kaj bi torej morali narediti za večjo varnost in učinkovitejše zdravljenje pacientov, za prevzemanje odgovornosti brez javnega obsojanja in za večjo kulturo varnosti in ne strahu v zdravstvenem sistemu?
Leto 2024 se je začelo s stavkami zdravnikov, sodnikov, tožilcev, upravnih enot, v ponedeljek so začeli stavkati tudi operaterji številke za klice v sili 112.
Grčija je bila leta 2010 na robu prepada. V državo je prišla evropska Trojka z več kot 200 milijardami evrov posojil. Sledila so leta ostrih varčevalnih ukrepov, občutno znižanje plač in pokojnin, odpuščanja, razkroj javnega sektorja, neperspektivnost … Skoraj 15 let pozneje je po uradnih statistikah grško gospodarstvo eno najbolj hitro rastočih na svetu, v državo prihajajo nove investicije, predsednik vlade Micotakis velja za ljubljenca bruseljske birokracije. Kakšno pa je vsakdanje življenje, kaj se skriva za zloščenimi statistikami in digitalizacijo, kako Grki gledajo na evropsko prihodnost?
Ob svetovnem dnevu radia se sprašujemo o trendih, ki se nakazujejo v 'Novem svetu' avdia in spremembah navad naših občinstev. Bo umetna inteligenca na področju radia velik igralec ali bolj nenevaren asistent? Dotaknemo se tudi predlaganih sprememb medijske zakonodaje in tega, kako dobro ta opremlja radio za neizbežno migracijo iz analognega v digitalno domeno. Kaj korenito varčevanje v našem javnem servisu pomeni za razvoj radia in ali je radio v svojem bistvu še isti kot pred stoletjem, ko se je v svetu začenjala pisati njegova zgodba?
Z ministrico za kulturo dr. Asto Vrečko se pogovarjamo o presežkih in težavah v slovenski kulturi, kadrovanju, statusu samozaposlenih, institucionalni in alternativni kulturi, EPK v Novi Gorici, prenavljanju medijske zakonodaje, RTV Slovenija, odnosu do poezije in ideologije. Pa tudi o aktualnih vladnih in strankarskih pretresih.
V Globalnem poročilu o razmerah v delovnem okolju Gallup smo bili Evropejci v letu 2022 najbolj nezadovoljni na svojih delovnih mestih na svetu. Takih, ki so so svoje delo opravljali zavzeto, je bilo 13 odstotkov, to je bilo precej nižje od svetovnega povprečja, ki je bilo pri 23 odstotkih. Zakaj se v službi ne počutimo dobro, kdo je odgovoren za naše dobro počutje pri delu in kakšne so prakse za izboljšanje delovne klime v nekaterih slovenskih podjetjih? Odgovore smo iskali na mednarodnem kadrovskem forumu IEDC – Poslovne šole Bled, ki je letos potekal pod naslovom “Dobro počutje pri delu”.
Medtem ko imajo nekateri državljani lahko koristi od energije, pridobljene iz obnovljivih virov, si več kot 50 milijonov ljudi v EU ne more privoščiti ustrezne ravni porabe energije in živi v energetski revščini. Prejšnji teden so torej v Hrastniku odprli prvo zadružno skupnostno samooskrbno sončno elektrarno v državi, ki ob demokratičnem potencialu naslavlja tudi vprašanje, kako v energetske skupnosti vključevati tiste, ki si ne morejo privoščiti energetskega prehoda. Sogovornika: Boštjan Remic, društvo za sonaraven razvoj Focus; dr. Tomislav Tkalec, vodja sektorja za obnovljive vire energije na direktoratu za energijo ministrstva za okolje, podnebje in energijo.
Medijski zakon, ki je bil sprejet leta 2001, je zastarel. Sredi decembra 2023 se je začela javna razprava o predlogu novega zakona o medijih, za katerega na ministrstvu za kulturo, kjer so ga napisali, pravijo, da je sodoben in ambiciozen.
Slovenija bo v začetku februarja izdala tako imenovane ljudske obveznice. Med 1. in 16. februarjem bo državna zakladnica fizičnim osebam v nakup ponudila za 250 milijonov evrov dolžniških vrednostnih papirjev. To bo prva izdaja obveznic, namenjena izključno neprofesionalnim vlagateljem.
Čeprav strokovnjaki na nujnost prehoda iz institucionalne oskrbe v skupnostno opozarjajo že desetletja, v Sloveniji na tem področju še vedno zaostajamo. V procesu sprejemanja je desetletna strategija za dezinstitucionalizacijo, ki bo določila konkretne ukrepe in zaveze glede preobrazbe zavodov tako, da bo za 3.500 uporabnikov socialnovarstvenih zavodov, centrov za usposabljanje, delo in varstvo, varstveno delovnih centrov in kombiniranih zavodov omogočeno življenje s podporo v skupnosti. Ta reforma bo omogočila tudi začetek črpanja evropskih kohezijskih sredstev že letos. Po naših informacijah gre za približno trideset milijonov evrov evropskih sredstev. Ne glede na ta sredstva, v ospredju bi morale biti osnovne človekove pravice.
Vlada je pred kratkim potrdila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki med drugimi prinaša tudi nekaj novosti pri nacionalnem preverjanju znanja, šolanju na domu in obveznih tujih jezikih. Večplastnega vprašanja o izzivih sodobnega izobraževalnega sistema in ciljih, ki jih kot družba želimo doseči se v Vročem mikrofonu lotevamo s premislekom o izobraževalni politiki in smiselnosti priprave celovitega nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja. Gost Borisa Žgajnarja je dr. Damijan Štefanc, izredni profesor za področje didaktike in kurikularnih teorij na ljubljanski Filozofski fakulteti.
S profesorico sociologije in nekdanjo hrvaško zunanjo ministrico dr. Vesno Pusić o aktualnih izzivih Evropske unije. Zakaj je širitev na Balkan zastala, kje so resnične meje Unije, kakšna je njena vloga v vojni, kaj dobrega in morda tudi slabega prinaša članstvo. Kaj bi še lahko storili za boljše odnose med Slovenijo in Hrvaško. *Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
Bosansko-ameriški pisatelj, pesnik, kolumnist in predavatelj kreativnega pisanja na ugledni ameriški univerzi Princeton Aleksandar Hemon velja za enega največjih mojstrov pisane besede s tega prostora, ki mu je uspelo na zelo zahtevnem in konkurenčnem ameriškem trgu. Že več kot 30 let živi v Združenih državah Amerike, kjer se je znašel tik pred krvavim razpadom Jugoslavije in pozneje čez lužo tudi ostal.
Več kot pol ure sodne obravnave, 6 strani zapisnika, moralni nauk in 40 evrov globe, to je epilog neplačane vozovnice za Ljubljanski potniški promet, ki si ga je privoščila mladoletnica. Gre za 1,30 evra. V letu 2022 je mestni inšpektorat podal več kot 720 obdolžilnih predlogov na okrajno sodišče v Ljubljani zaradi neplačila vozovnice za Ljubljanski potniški promet. "Mi ne vemo, v kakšen dohodkovni razred neplačnik spada, niti nas to ne zanima," pravijo na LPP, kjer opažajo rast neplačnikov. Na sodišče grejo samo mladoletni, odrasli neplačniki pa, če se ne pritožijo, samo plačajo globo.
V oceanskih sedimentih je približno 14 milijonov ton mikroplastike in nimamo prav nobene metode, da bi jo očistili. Podobno, le manj oprijemljivo je v našem vsakdanjem življenju. Da jo vsebuje že skoraj vsaka rečna ali morska riba, je splošno znano, a čisto vsakič se nam med obrokom v taki ali drugačni obliki prikrade na krožnik, najdemo jo v kozmetiki, prav zdaj kroži v zraku okoli vas. Mikroplastika je simptom našega časa, na katerega za zdaj nimamo rešitve.
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje konec letošnjega leta odhaja na smetišče zgodovine. Nadomestil ga bo obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov. Ta znesek naj se ne bi spremenil vsaj do marca 2025, ko je predvidena prva uskladitev. Kaj morajo pred uvedbo obveznega zdravstvenega prispevka vedeti zavarovanci? Kako bodo prispevek poravnavali upokojenci, kdo bo plačevanja oproščen in kdaj bodo zavarovanci od komercialnih zavarovalnic dobili vrnjena presežna plačila za dopolnilno zavarovanje?
Podnebna konferenca Združenih narodov COP28, ki letos poteka v Dubaju, je v zadnji in najbolj napeti fazi.
RTV Slovenija se utaplja v izgubah, ki jih je za seboj pustilo nekdanje vodstvo, dvig stroškov dela in storitev na ravni države, z inflacijo neusklajena naročnina in tudi nestrateško poslovanje skozi leta. Kot je danes zjutraj na nujni seji parlamentarnega odbora za kulturo povedal predsednik uprave Zvezdan Martič, ocenjujejo, da primanjkljaj za pripravo proračuna za leto 2024 znaša 23 milijonov evrov.
Pred skoraj natanko štirimi meseci se je Slovenija zbudila v povsem novo poglavje sodobne zgodovine naravnih nesreč in človeške solidarnosti. Vsak kraj, občina in regija so glede na razmere in možnosti ubrale nekoliko drugačno pot krpanja materialnih in čustvenih ran in iskanja pomoči za sanacijo. Mi smo obiskali le eno od mnogih, kamniško občino, kjer so izjemno razdejanje poleg poplavnih voda povzročile hudourniške naplavine in številni plazovi. Kako se s posledicami soočajo predvsem tisti, ki se še ne morejo vrniti domov ali pa bodo potrebovali nadomestno rešitev
Narod brez elite je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako. S temi besedami je Jože Anderlič, ki je v Ljubljani zgradil kompleks s pregrešno dragimi stanovanji, sprožil plaz komentarjev in razprav o slovenski eliti. Hkrati se zaradi številnih drugih primerov pogospodenja Ljubljane sprašujemo, ali se središče našega glavnega mesta lišpa le še za bogataše in turiste, vse ostale pa odriva na obrobje.
Neveljaven email naslov