Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli; domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obratno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so je jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.

Ali so ti otroci manj vredni, ker so rojeni na napačnem delu zemeljske oble?

Ljudje iz Afganistana, Sirije, Iraka in drugih držav, iz katerih bežijo, marsikje po Evropi niso najbolj dobrodošli. Domačini se jih bojijo, pa čeprav gre za otroke, ki so prišli brez spremstva staršev ali odraslih sorodnikov. Na osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru pa je prav obrnjeno, za tri mladoletnike brez spremstva iz Afganistana, ki so se jim v šoli pridružili v preteklem šolskem letu, se borijo in želijo, da bi pri njih ostali.

Trije otroci brez spremstva iz Afganistana so se v začetku maja vključili v Osnovno šolo Bojana Ilicha v Mariboru. Stari so 13 in 14 let in bi se glede na starost morali vpisati v sedmi oziroma osmi razred, vendar so ugotovili, da je njihovo znanje pomanjkljivo. Fant, ki je v Afganistanu moral preživljati svojo družino, je bil nepismen, drugi je imel za seboj leto šolanja, tretji pa je bil na ravni petega razreda, zna pa angleško. Čeprav je na šoli 10 odstotkov otrok iz drugih držav, je to za šolo povsem nov izziv.

V Sloveniji se novi učenci vpišejo v tisti razred, v katerega bi se morali vpisati glede na starost, kar je pomembno predvsem zaradi socializacije, zato so jih vpisali v sedmi in šesti razred. Prek javnih del so zaposlili učiteljico razrednega pouka, ki z njimi intenzivno dela. Uči jih slovenskega jezika, individualno pa  tudi snov za druge  predmete. Učiteljica Maja Mežnarič z afganistanskimi otroki dela tudi čez počitnice in pravi, da so se  že zelo veliko naučili: “Napredek je očiten. Tudi ujeli smo se, zaupajo mi in jaz zaupam njim.”

Vendar sistem ne zagotavlja takšne pomoči, čeprav brez učiteljice vključevanje s takim nivojem znanja ne bi bilo mogoče.

“Država zagotovi 20 ur na otroka, da se nauči osnov slovenskega jezika. Drugo je odvisno od tega, koliko se sami znajdemo. Sistem vključevanja otrok iz drugih držav bi lahko uredili drugače. Dvajset ur pomoči za začetni uvajalni tečaj slovenskega jezika je absolutno premalo.”

Ravnatelj Štefan Muraus s 37-letnimi izkušnjami v šolstvu pravi, da so otroci, ki so k njim prišli iz Afganistana, zelo dobri fantje, ki so veliko prestali in jim je treba pomagati.

Otroci so najprej nameravali nadaljevati pot do sorodnikov v Nemčiji oziroma Kanadi, vendar so se v Mariboru tako dobro vživeli, da so se odločili ostati. Ravnatelj je otrokom uredil tečaj plavanja, prek ZPM letovanje na Pohorju, prek RKS pa letovanje na Debelem rtiču.

“Tudi jaz si želim, da bi ostali tukaj. Zdi se mi prav, da tam, kjer so se vživeli, kjer so že dobili prijatelje, tudi ostanejo. Z novimi prijatelji se družijo  tudi popoldne in to se mi zdi prava pot vključevanja v normalno življenje v tej državi. Mislim, da bi se lahko odlično vključili v naše življenje.”

Kljub temu se Štefan Muraus boji, da bo država naredila drugače, saj je vlada sklenila mladoletne begunce brez spremstva namestiti v dijaška domova v Postojni in Novi Gorici.

Nove učence šole vključujejo glede na starost, ne glede na znanje.

Ravnatelj meni, da morajo otrokom, ki so se na tako dolgo pot podali brez spremstva staršev,  ponuditi vse, kar lahko. Na šoli je več kot 60 zaposlenih: “Tudi tukaj je lahko kdo, ki razmišlja malo drugače kot jaz.”

Zakaj najprej ne poskrbimo za slovenske otroke?

Zato je učiteljica najprej pripravila predstavitev Afganistana in razmer v njem za zaposlene. Potem so učitelji to predstavili učencem. Knjižničarka je otroke seznanila s knjigama V morju so krokodili in Jaz sem Malala. Tako otroci kot starši so nove učence nato dobro sprejeli. Tudi sicer Muraus zelo poudarja pomen branja pri razumevanju begunske tematike. Izpostavi še knjige Nikoli ne reci, da te je strah, Dvoživke umirajo dvakrat, Na begu.

“Naj to preberejo ljudje, ki mogoče razmišljajo malo drugače. Potem, ko bodo videli te grozote, to, kar se dogaja, bodo mogoče spremenili mnenje in bodo imeli drugačen odnos do ljudi, ki prihajajo k nam. Jaz se  sprašujem, ali so ti otroci res manj vredni samo zato, ker so rojeni na nepravem delu zemeljske oble.”

Strokovna sodelavka društva Odnos Asja Pehar meni, da bi otrokom beguncev morali ponuditi največ, kar lahko, da bi lahko napredovali tako kot slovenski otroci: “Ne vem, kako sploh lahko kdo ločuje otroke glede na to, kje so bili rojeni. Če malo sarkastično povem, ja, za otroke gre. Dejansko gre za vse otroke, ni pomembno, kje so rojeni. Vedno znova pa vidimo, da nekateri delajo razlike, čeprav jih ne bi smeli.” 

V društvu Odnos opažajo tudi nestrpnost do otrok, predvsem opazke, povezane z videzom: “Ja, tudi glede barve kože se sliši komentarje.”

Asja Pehar meni, da se proti diskriminaciji lahko borimo s tem, da se čim več pogovarjamo o tem, ne pa z ustvarjanjem zaprtih skupnosti in segregacijo. Meni, da bi se morali posvetiti vsakemu posameznemu primeru in otrokom zagotoviti bolj individualno obravnavo.

Otroci si želijo ostati v Mariboru: “V petih mesecih sem tukaj začel živeti novo življenje in če bi se moral preseliti, bi moral zapustiti ljudi in prijatelje in spet začeti na novo. To bi bilo zelo težko. V Mariboru se počutim varnega.”

Psihologinja dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem konkretnega primera sicer ne pozna, a poudarja, da otrokom gotovo koristi določen ritem: “Ti otroci so na poti do Evrope doživeli že veliko pretresov. Če so tukaj dobili občutek varnosti, našli prijatelje in so se v Mariboru zanje zavzeli, potem je s strokovnega vidika najboljše, da v tem okolju tudi ostanejo.”