Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …
Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”
Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.
“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!
Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”
“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”
V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.
Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”
Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.
Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.
Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”
Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks … Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.
“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”
Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”
Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”
“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.
“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.
“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.
Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …
Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.
A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …
Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”
Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.
“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!
Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”
“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”
V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.
Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”
Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.
Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.
Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”
Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks … Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.
“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”
Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”
Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”
“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.
“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.
“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.
Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …
Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.
A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.
Hiter razvoj tehnologije odpira prostor spolnim predatorjem, ki na spletu prežijo na otroke. Otroci pridejo v stik s pornografijo že zelo zgodaj in 35 odstotkov pornografskih vsebin prikazuje spolne odnose brez privolitve. Transakcijsko sekstanje postaja pomemben del spletne ekonomije. Kaj se dogaja in kako delovati preventivno v svetu pornografizacije in financializacije tudi otroških teles?
Evropska centralna banka je desetič zapored zvišala obrestne mere; depozitna obrestna mera je s štirimi odstotki dosegla najvišjo raven od uvedbe skupne evropske valute leta 1999. Najnovejše gospodarske napovedi za območje z evrom medtem predvidevajo nekoliko počasnejšo rast gospodarstva in nekoliko višjo inflacijo. Razmere komentira glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije Bojan Ivanc.
Vse več držav spoznava, da je dolgoletna politika prepovedi uporabe konoplje neučinkovita in škodljiva. V Evropi jo bo povsem legalizirala Nemčija. Ji bo Slovenija sledila? Osemdeset odstotkov Slovencev podpira uporabo konoplje v medicinske namene. Zakaj je zdravniki v praksi ne predpisujejo? Kakšni so potenciali konoplje v medicini, znanosti in gospodarstvu? Kakšne so modre javne politike na tem področju? Prejšnji teden je Slovenija prvič gostila strokovno konferenco ICBC s področja industrije konoplje, ki je namenjena nastajajoči industriji konoplje. Številni sogovornice in sogovornice so se strinjali, da ima Slovenija edinstveno priložnost, da zavzame pomemben del trga industrije konoplje – od uporabe v gradbeništvu, okoljskih rešitvah, kmetijstvu, kemijski in farmacevtski industriji in nenazadnje, ali celo najbolj pomembno, v klinični medicini za zdravljenje številnih boleznih.
Ob načrtovanju obnove poplavljenih in s hudourniškimi nanosi zasutih območij prizadeti prebivalci pričakujejo številne ukrepe za boljše urejanje nižinskih vodotokov. Želijo višje nasipe, utrjene brežine, trdnejše mostove in drugačno urejanje voda, ob katerih živijo. Toda koliko bi stroka pri načrtovanju morala bolj upoštevati tudi vpliv gozda in rečnih povirij ter hudournikov, ki lahko močno vplivajo na posledice poplav v dolinah? Koliko več varnosti bi pridobili z drugačno skrbjo za hudournike in s krepitvijo varovalne ter hidrološke vloge gozda, ki obsega skoraj 60 odstotkov ozemlja?
Naredili smo premočan enačaj med ocenami in svojo samopodobo. Ne bi se smelo zgoditi, da otroci povezujejo ocene s svojo vrednostjo. Ob začetku novega šolskega leta opozarjamo, da je postal uspeh premočna vrednota in da so se v njegovo spiralo – kot v nevarnem stampedu tekmovalnosti – ujeli vsi, ob mladih tudi starši in šole. Šola bi morala namesto tega postati varen azil, torej prostor, kjer se razplamteva notranja motivacija in ne pojenja vrelec radovednosti.
Manfred Spitzer je nevroznanstvenik, vodja Univerzitetne psihiatrične bolnišnice v Ulmu. Raziskovalec možganov in psihiater preučuje vpliv digitalnih naprav na razvoj možganov.
Revolucija, ki jo prinaša umetna inteligenca, se dogaja tudi v Sloveniji. Denimo v načinu pridobivanja pravnih informacij. Tudi o dilemah in odgovornosti v primeru UI halucinacij in prihodnosti uporabe umetne inteligence tako v pravu kot drugje, vključno z dobrobitmi kot nevarnostmi, ki jih lahko prinese.
Eden izmed ključnih razlogov, zakaj je Dunaj najboljše mesto na svetu za življenje, je zagotovo učinkovit javni promet. Podzemna železnica, tramvaji, avtobusi in vlaki ponujajo možnost hitre in poceni mobilnosti po celotnem mestu, vedno več ljudi tudi kolesari po dobro urejenih stezah, pešcem so namenjeni celo pametni semaforji. V avstrijski prestolnici načrtujejo še bolj učinkovito in okolju bolj prijazno mobilnost, eden izmed ključnih ciljev je, da bi imeli na 1000 prebivalcev samo še 250 avtomobilov, želijo si mesto pešcev in kolesarjev, med drugim razvijajo mrežo in infrastrukturo za tovorna kolesa. S prometom prihodnosti se ukvarjajo v posebnem mestnem mislišču Smart Wien. Kaj se lahko naučimo iz dunajskih praks in vizij? Preverjal je Luka Hvalc.
Zdaj, ko so se poplavne vode umaknile, je moč videti, kakšno razdejanje so pustile za seboj in kakšna ogromna škoda je nastala. Za tiste, ki imajo svoje premičnine in nepremičnine zavarovane, je poleg vseh nevšečnosti zdaj tudi čas, da se obrnejo na svoje zavarovalnice in zavarovalne zastopnike in prijavijo škodo, ki je nastala. Roki za prijavo škod so različni, a se bodo glede na okoliščine zavarovalnice prilagodile in jih ne bodo dosledno upoštevale. Kakšen je torej najbolj učinkovit postopek prijave škode? Na kaj moramo biti pozorni, katere dokumente in dokaze moramo zbrati, katere uničene stvari lahko zavržemo in katere shranimo do prihoda cenilca? Nekaj praktičnih nasvetov, kako do zavarovalnih odškodnin, do katerih smo upravičeni, bo z nami delil Samo Ravnikar, zavarovalni zastopnik v podjetju Avalon Tim.
Število primerov nasilja nad zaposlenimi v zdravstvu se povečuje. Gre za grožnje, pisne ali osebne, fizične ali besedne, za sovražne zapise na družbenih omrežjih, napade z orožjem in drugimi predmeti. Podatki kažejo, da nasilje na svojem delovnem mestu občuti povprečno 70 odstotkov zaposlenih v zdravstvu. O napadih v prejšnjih letih smo poročali tudi iz zdravstvenih ustanov v slovenski Istri, žal celo o smrtnih žrtvah. Zdravstveni delavci že dolgo opozarjajo na to, da je marsikdo soočanje z nasiljem že začel sprejemati kot del službe.
Lani so pri Gorski reševalni zvezi Slovenije izvedli rekordnih 667 intervencij, pri katerih so v 55 odstotkih pomagali tujim državljanom. Letos je bilo do zdaj v gorah manj nesreč, kot jih je bilo ta čas lani, a s povečevanjem obiska in turizma lahko pričakujemo več nesreč, ki se pogosto zgodijo tudi zaradi nepripravljenosti in neustrezne opreme. Kako opremljeni hodijo tuji obiskovalci v naše gore, koliko so seznanjeni z zahtevnostjo izbranih planinskih poti in kje iščejo informacije?
"Evalvacija bi morala biti vedno zadnji korak vsake reforme, saj nam pove, kaj je šlo narobe, kaj je bilo dobro in kaj je še treba narediti," pripoveduje dr. Matej Babšek, strokovnjak na področju socialnega varstva, ki je v svoji doktorski nalogi analiziral in ocenil reorganizacijo centrov za socialno delo leta 2018.
Irska je velika za dobre tri Slovenije, ima 4,7 milijona prebivalcev. Obe državi se soočata s podobnimi prometnimi izzivi, predvsem kako zagotoviti učinkovit javni promet in periferijo bolje povezati z mesti. Na Irskem želijo s konkretnim akcijskim načrtom v naslednjih letih občutno povečati število uporabnikov javnega prometa in hkrati vsaj za 10 odstotkov zmanjšati število prevoženih kilometrov z avtomobili na fosilna goriva. Kako bodo ozelenili javni promet? Katere so še druge prakse, ki bi jih morda kazalo posnemati? Kako trajnostno urejajo promet v prestolnici Dublin in kaj je knjižnica koles?
V zadnjih dveh desetletjih se je potrjeno pomanjkanje zdravil v Evropi povečalo za dvajsetkrat. Je kot bolezen, ki se vsako leto poslabša, zdravila pa še ni. Od več kot 5000 registriranih je na slovenskem trgu motena oskrba s približno 300 zdravili, odmeva zlasti pomanjkanje antibiotikov, zelo pereč problem je tudi motena oskrba z zdravili za kronične in redke bolezni. Kakšni so vzroki v ozadju motenj v preskrbi z zdravili, kako jo občutijo zdravniki in pacienti ter kakšno oviro predstavlja pri delu v lekarnah?
Možnost prostovoljne odločitve za 30-urni delovnik, ki hkrati zaposlenemu zagotavlja vse pravice polne zaposlitve, je eden izmed predlogov iz osnutka novele zakona o delovnih razmerjih, ki ga je prejšnji teden poslalo v javno obravnavo ministrstvo za delo. S sprejemom se zelo mudi zaradi rokov za implementacijo evropske zakonodaje, zato bo javna razprava trajala le še nekaj dni. Čeprav zakonsko podlago za 30-urni delovnik s tem šele dobivamo, so nekatera podjetja tako organizacijo dela že preizkusila in tudi uveljavila in bo vsaj v nekaterih branžah skoraj zagotovo postal stalnica, podobno kot delo od doma. Kakšne so praktične izkušnje, prednosti, spremembe, kakšne so pasti takšne ureditve, ki je ob vse pogostejši praksi nenehne dostopnosti in tudi vse pogostejši izgorelosti vse bolj nujen ukrep?
Tigrasti komarji vsako leto razširijo svoj življenjski prostor v nekaj novih evropskih regij, hitro se širijo tudi japonski komarji, na Cipru se je lani uspela uveljaviti tudi populacija komarja ščitarja, ki sicer mrzlih evropskih zim do zdaj ni mogla preživeti. Nove invazivne vrste komarjev pa prenašajo tudi viruse, ki povzročajo bolezni, s katerimi do zdaj v Evropi nismo imeli opravka. Mikrobiologinja dr. Nataša Knap Gašper z Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo opisuje, kako so invazivne vrste sploh prišle v Evropo, hkrati pa izriše življenjske prostore komarjev in možne ukrepe za preprečevanje njihovega širjenja in zaščito pred boleznimi. Naša dopisnica iz Zagreba Tanja Borčić Bernard pa pojasni hrvaški načrt za zmanjševanje števila komarjev, ki vključuje izpuščanje sterilnih samcev v okolje.
Za marsikaterega kupca je nakup rabljenega vozila še vedno privlačen. Je pa zahtevnejši od nakupa novega, saj ima rabljeno vozilo že svojo zgodovino, ki je kupci praviloma ne poznajo. Na tržnem inšpektoratu opozarjajo na pasti, ki vas lahko doletijo, če se nakupa rabljenega avtomobila lotevate s preveliko mero zaupanja. Svetujejo, da je treba pred nakupom z vso skrbnostjo pregledati in preveriti, ali ima vse lastnosti, ki so jih prodajalci navedli v oglasu.
V zadnjega pol stoletja se je številčnost populacije sladkovodnih živalskih in rastlinskih vrst zmanjšala za 83 %, izginilo je 30 % sladkovodnih ekosistemov, pod različnimi stopnjami zaščite pa je vsega 17 % svetovnih vodotokov. Na Balkanu teče še nekaj zadnjih divjih rek v Evropi, a tudi te so zaradi klimatskih sprememb, neodgovornega razvoja, hidroelektrarn, onesnaženja in številnih drugih ekonomskih in neekonomskih dejavnikov vedno bolj ogrožene. Zato so pred nekaj dnevi v Karlovcu, mestu štirih rek, pod pokroviteljstvom globalne okoljevarstvene organizacije The Nature Conservancy v sodelovanju z nevladnimi okoljskimi združenji iz petih držav nekdanje Jugoslavije zagnali projekt United for Rivers, Združeni za reke, pod okriljem katerega želijo v prihodnjih letih zaščiti 400 kilometrov strug na trinajstih rekah.
V dveh mesecih je Sudan zapustilo skoraj pol milijona ljudi. V Darfurju živi več kot 5,6 milijona otrok, 270 tisoč jih je na novo razseljenih zaradi konflikta. Do začetka tega meseca so ubili več kot 330 otrok, skoraj 2.000 ranili. Z gosti analiziramo, kaj se dogaja v Sudanu, zakaj ta vojna ni v središču medijskega poročanja in zakaj Tomo Križnar pravi, da velesile tam izvajajo politiko: "ubij sužnja s sužnjem"?
Izredni profesor dr. Rok Zupančič z Obramboslovnega raziskovalnega centra Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je prepričan, da so sedanje razmere na severu Kosova zelo napete. Rešitve za pomiritev strasti pa še ne vidi zelo hitro. Pravi, da je kosovska družba v zadnjih mesecih stopila vsaj sedem korakov nazaj v smeri sobivanja. Spregovori o tem, komu konflikt na severu Kosova koristi, o tem, kakšen je v resnici kosovski premier Albin Kurti, in kakšni so interesi velikih mednarodnih sil na Kosovu. Predstavi tudi enega izmed redkih primerov dobre prakse etničnega sobivanja in spregovori o tem, zakaj Slovenija nima tako velike politične vloge na Kosovu, kot si predstavlja.
Neveljaven email naslov