Okoljevarstvene organizacije doživljajo vse večje pritiske. Kaj pravi o teh pritiskih okoljska ministrica? Je s formalizmi in izogibanjem vsebinskim razpravam naše okolje ugrabila politika?

Okoljevarstvene organizacije doživljajo vse večje pritiske. Je s formalizmi in izogibanjem vsebinskim razpravam naše okolje ugrabila politika?

Vse okoljevarstvene organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu, so bile v primeru Magne izpostavljene zelo močnim pritiskom. Kot pravi Andrej Gnezda iz Umanotere, so doživljali tako pritiske prek medijev kot družabnih omrežij, čeprav je opozarjanje na nepravilnosti zakonska pravica in dolžnost teh organizacij.

Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen pravi, da težko komentira te pritiske, ker ni sodelovala v teh postopkih. Prepričana je, da pritiskov ministrstva za okolje in strokovnih služb ni bilo.

Okoljska pravnica Senka Šifkovič Vrbica pravi, da bi država morala narediti vse, da bi preprečila preganjanje in nadlegovanje. Pojasniti bi morala tudi postopke in vlogo nevladnih organizacij.

“Ne samo, da država tega ni naredila, bila je akter tega nadlegovanja in preganjanja in podpihovanja nestrpnosti.”

Pravnica iz PIC-a pravi, da so ji pri tem v veliki meri šli na roko mediji, ki o primeru niso poročali uravnoteženo. Namestnica varuhinje človekovih pravic dr. Kornelija Marzel pravi, da gre pri takih pritiskih za napad na demokratično ureditev.

“Država po mojem mnenju ni odigrala svoje vloge tako, kot bi jo morala.”

Pritiski na okoljevarstvene organizacije se niso začeli z Magno. Koordinatorica kampanje Rešimo Muro Andreja Slameršek iz društva za opazovanje rib Slovenije pravi, da jih doživljajo vse, odkar so začeli delovati.

“Gre za izjemno velike pritiske investitorjev in vladnih ustanov. Imajo zelo nizko raven komunikacije. Žalijo in kričijo na nas. Razglašajo nas za sovražnike.”

Onemogočajo jim sodelovanje v postopkih, tudi ko dobijo tožbe na sodišču. Okoljske informacije so absolutno javni podatek, kar pomeni, da je treba dostop do njih dovoliti vedno brez izjeme. Toda število pritožb, ki jih v zvezi z dostopom do okoljskih informacij prejema informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, se zadnja tri leta povečuje.

Urad varuhinje človekovih pravic letno prejme približno 130 pobud na področju okolja. Stopnja utemeljenosti je razmeroma visoka. Pri tem ne ugotavlja, da bi šlo za zasebne interese. Pristojni organi oblasti večkrat poskušajo tudi izigrati javnost pri pravici do vpogleda v okoljske informacije in tudi sicer, ko želi javnost sodelovati pri pripravi predpisov.

Varuhinja je kritična tudi do tega, da ministrstvo ni omogočilo kakovostnega sodelovanja javnosti pri pripravi Zakona o varstvu okolja. Gre za več kot 300 členov, pri čemer ministrstvo ni obrazložilo, zakaj jih spreminja.

Zdi se, da je okolje postalo ujetnik politike, ki namesto vsebini pogosto daje prednost formalizmom, pa še pri izpolnjevanju teh ni uspešna. Pri tem je pozorna, da ne pride v konflikt s finančnimi in gospodarskimi interesi, pogosto pa presliši argumente ljudi. Interesi bi morali biti uravnoteženi, vendar bi za to bilo treba prisluhniti vsem stranem.