Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekateri veliki mediji so Lezbos že razglasili za tragičen in pozabljen otok, na kar opozarjajo tudi domačini, ki so bili ključen dejavnik pri posredovanju ob begunski krizi. Več kot pol milijona beguncev in migrantov je v zadnjih štirih letih prek Lezbosa prišlo v Evropsko unijo. Na otoku jih je še vedno ujetih več kot sedem tisoč. Zaradi dogovora med Evropsko unijo in Turčijo so na Lezbosu ujeti v nemilost dolgotrajnih azilnih postopkov. Kaj se zdaj dogaja na Lezbosu, v obširnem reportažnem podkastu, na spletni strani Vala 202 pa videopričevanja in fotografije beguncev in domačinov.
Podkast najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v valovski kategoriji Vroči mikrofon. Če ga poslušate na applovih napravah ga lahko ocenite in komentirate.
Na spletni strani Vala 202 (www.val202.si) poglejte tudi več video in foto pričevanj ter se na lastne oči prepričate, kako je videti pokopališče rešilnih jopičev in v kakšnih razmerah živijo begunci in migranti v centru Moria.
Pri podkastu sta sodelovali producentka Katja Černela in lektorica Saša Grčman. Pripravil ga je Gašper Andrinek.
Podkast s poglobljenimi pričevanji s pozabljenega otoka, prek katerega je v Grčijo prišlo več kot pol milijona beguncev
Še ne tako dolgo tega je bil grški otok Lezbos več tednov zapored ena od tem na skoraj vseh naslovnicah velikih medijev. Je drugi največji otok v Egejskem morju in leži le šest kilometrov od turške obale. Ko je pred tremi leti izbruhnila begunska kriza in se je odprla tudi balkanska pot prek Grčije in Makedonije do Srbije in potem naprej v prve države Evropske unije, je bil otok tudi najbolj na udaru.
Po grobih ocenah različnih vladnih in nevladnih organizacij naj bi do zdaj Lezbos prečkalo že več kot pol milijona beguncev in migrantov. Če je večini uspelo po nekaj dneh zapustiti otok, pa so razmere od predlanskega sprejetja dogovora med Evropsko unijo in Turčijo zdaj popolnoma drugačne.
Dogovor je sicer ustavil pretok beguncev in migrantov na otoke z nekaj tisoč na nekaj sto in potem tudi nekaj deset na dan. A po sprejetju dogovora so tisti, ki so prišli na otok s populacijo 87 tisoč ljudi, tam tudi ostali.
Podkast z naslovom Lezbos – Na robu Evrope najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v kategoriji Zgodbe in Vroči mikrofon.
Deset minut z avtomobilom, dve uri hoda oziroma nekaj več kot pet kilometrov iz največjega mesta na Lezbosu Mitilini leži tipična otoška vasica Moria. To ime je zdaj po svetu znano predvsem zaradi velikega sprejemno-registracijskega centra za begunce in migrante, ki leži v neposredni bližini vasi.
Sprejemno-registracijski center, ki bi ga lahko preimenovali tudi v begunsko taborišče, spada pod pristojnost grškega ministrstva za migracije. Uradno lahko sprejme 2330 ljudi. Ta hip jih je v njem in okoli njega nastanjenih več kot 5500.
“Življenje v Morii je res slabo. Več kot 20 ljudi živi v šotorih. V našem zabojniku nas je 26. Nikoli ne morem zaspati, saj nekdo posluša glasbo, drugi kadi, nekdo kriči, najde se kdo, ki je pijan. V Morii več kot eno uro čakamo na mizeren obrok hrane.“
Da so razmere v centru Moria nevzdržne in katastrofalne, so ugotovili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so v zadnjem poročilu del centra, tako imenovani Oddelek B, označili za nehumanega in ponižujočega.
“V teh šotorih prebivajo družine … nekateri se bojijo sprehajati se okoli ponoči, saj se veliko pretepajo, pa tudi izgredi so pogosti. Razmere v tem centru nikakor niso varne za družine in otroke.” pa poudarja tiskovni predstavnik visokega komisariata za begunce v Grčiji Boris Češirkov.
Po njihovih podatkih je v Grčiji trenutno več kot 45 tisoč beguncev, od tega jih je slaba tretjina ujetih na otokih. Na Lezbosu jih je več kot 7500. Od 1. avgusta 2017 je popoln nadzor nad centrom Moria prevzela grška vlada.
“To pa je povzročilo določene pomanjkljivosti v sistemu vzdrževanja centra. V teh mesecih, ko je center prevzela grška vlada, se je povečalo število novih begunskih prihodov na Lezbos. Predvsem zaradi politike zadrževanja beguncev na otokih se je zato tudi močno povečalo število beguncev in migrantov v Morii, ki presega trikratnik zmogljivosti. Vse to vodi do kritičnih razmer v centru. Onesnažena voda, osnovne storitve, kot je psihološka pomoč ljudem, ki prihajajo s posttravmatskimi sindromi, ne delujejo, zato se mentalno stanje ljudi še slabša.“
Ob cesti pred centrom je parkiranih več deset avtomobilov, saj v centru in ob njem delujejo različne službe, vladne in nevladne organizacije. Ena od njih je tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex. Na misiji v sklopu Frontexa je zdaj tudi slovenski policist Andrej Casar, ki v Morii dela kot izpraševalec.
“Razmere v Morii Evropski uniji ne morejo biti v ponos.”
Ena od večjih zdravstveno humanitarnih nevladnih organizacij na svetu Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. Zdravnik Gustavo Vidal Fereira v kliniki deluje šele nekaj tednov, pri otrocih pa opaža veliko bolezni dihal, prehladov, virusnih obolenj, kožnih bolezni, zajedavskih okužb, prebavnih motenj, povezanih z infekcijami.
“Prenaseljenost v kampu predstavlja idealne pogoje za širjenje kožnih bolezni, zajedavskih okužb in virusnih obolenj.”
Mednarodna humanitarna nevladna organizacija Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. #LezbosNaRobuEvrope pic.twitter.com/2E6xnN9fJ3
— ? Val 202 (@Val202) January 16, 2018
Ob začetku begunske krize je otok veljal za izjemno solidarnega, papež Frančišek ga je med obiskom leta 2016 celo razglasil za otok miru in solidarnosti. Domačini so se odzvali begunskim klicem na pomoč in tako tudi ostaja. Spremenila pa se je občinska politika do begunskega vprašanja. Že nekaj časa župani otokov, ki gostijo največ beguncev, tudi s protesti opozarjajo , da njihovi otoki postajajo odprti zapori. Oblasti na Lezbosu so že večkrat zablokirale tovorne ladje, ki so pripeljale dodatne bivalne zabojnike za begunce. Želijo si namreč, da bi grška vlada dovolila beguncem na celino, ker že obstoječih begunskih centrov ne nameravajo širiti.
Kot še pojasnjuje Marios Andriotis, odgovornost za katastrofalne razmere v Morii prenašajo na grško ministrstvo za migracije, katerega minister Janis Muzalas ob tem odgovornost prenaša na Evropsko unijo in ji očita hipokrizijo ob prenašanju bremena na Grčijo. Na začetku decembra je grška vlada obljubila, da bo do polovice meseca na celino prepeljala 5000 beguncev, zdaj, ko so mediteranske zimske razmere že na vrhuncu, pa Muzalas obljublja, da se bo stanje v centru Moria uredilo do konca prihodnjega meseca.
Prelaganje odgovornosti, neskončno čakanje in vsakodnevne obljube sprememb pri beguncih in migrantih sprožajo nestrpnost in izgubo upanja, tako da se nekateri zatečejo tudi k skrajnim protestom, kot je gladovna stavka. Zadnja, ki se je končala pred dobrim mesecem, je na Lezbosu trajala več kot 30 dni. Posledično je bilo kar nekaj beguncev prisilno odvedenih in priprtih, pa tudi hospitaliziranih zaradi hudih zdravstvenih težav.
Ne glede na zatrjevanje občinskih veljakov, da se Lezbos ni spremenil, so spremembe vidne in opazne. Predvsem v vzdušju ljudi. Ko pristanete na Lezbosu z letalom ali trajektom lahko v zraku čutite nekaj drugačnega. Kot, da bi čutili prisotnost tragedij, ki jih je v zadnjih desetih letih videl in občutil ta egejski otok, ki je tako velik, da prebivalci pravijo, da se mentaliteta otočanov razlikuje med severom in jugom. Lezbos tudi nikoli ni bil tipičen grški otok, kamor bi poleti romale trume evropskih turistov. V zadnjih letih so bili hoteli bolj zasedeni pozimi kot poleti, je pravil lokalni hotelir, predvsem zaradi množičnega prihoda prostovoljcev in mednarodnih humanitarnih organizacij.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nekateri veliki mediji so Lezbos že razglasili za tragičen in pozabljen otok, na kar opozarjajo tudi domačini, ki so bili ključen dejavnik pri posredovanju ob begunski krizi. Več kot pol milijona beguncev in migrantov je v zadnjih štirih letih prek Lezbosa prišlo v Evropsko unijo. Na otoku jih je še vedno ujetih več kot sedem tisoč. Zaradi dogovora med Evropsko unijo in Turčijo so na Lezbosu ujeti v nemilost dolgotrajnih azilnih postopkov. Kaj se zdaj dogaja na Lezbosu, v obširnem reportažnem podkastu, na spletni strani Vala 202 pa videopričevanja in fotografije beguncev in domačinov.
Podkast najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v valovski kategoriji Vroči mikrofon. Če ga poslušate na applovih napravah ga lahko ocenite in komentirate.
Na spletni strani Vala 202 (www.val202.si) poglejte tudi več video in foto pričevanj ter se na lastne oči prepričate, kako je videti pokopališče rešilnih jopičev in v kakšnih razmerah živijo begunci in migranti v centru Moria.
Pri podkastu sta sodelovali producentka Katja Černela in lektorica Saša Grčman. Pripravil ga je Gašper Andrinek.
Podkast s poglobljenimi pričevanji s pozabljenega otoka, prek katerega je v Grčijo prišlo več kot pol milijona beguncev
Še ne tako dolgo tega je bil grški otok Lezbos več tednov zapored ena od tem na skoraj vseh naslovnicah velikih medijev. Je drugi največji otok v Egejskem morju in leži le šest kilometrov od turške obale. Ko je pred tremi leti izbruhnila begunska kriza in se je odprla tudi balkanska pot prek Grčije in Makedonije do Srbije in potem naprej v prve države Evropske unije, je bil otok tudi najbolj na udaru.
Po grobih ocenah različnih vladnih in nevladnih organizacij naj bi do zdaj Lezbos prečkalo že več kot pol milijona beguncev in migrantov. Če je večini uspelo po nekaj dneh zapustiti otok, pa so razmere od predlanskega sprejetja dogovora med Evropsko unijo in Turčijo zdaj popolnoma drugačne.
Dogovor je sicer ustavil pretok beguncev in migrantov na otoke z nekaj tisoč na nekaj sto in potem tudi nekaj deset na dan. A po sprejetju dogovora so tisti, ki so prišli na otok s populacijo 87 tisoč ljudi, tam tudi ostali.
Podkast z naslovom Lezbos – Na robu Evrope najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v kategoriji Zgodbe in Vroči mikrofon.
Deset minut z avtomobilom, dve uri hoda oziroma nekaj več kot pet kilometrov iz največjega mesta na Lezbosu Mitilini leži tipična otoška vasica Moria. To ime je zdaj po svetu znano predvsem zaradi velikega sprejemno-registracijskega centra za begunce in migrante, ki leži v neposredni bližini vasi.
Sprejemno-registracijski center, ki bi ga lahko preimenovali tudi v begunsko taborišče, spada pod pristojnost grškega ministrstva za migracije. Uradno lahko sprejme 2330 ljudi. Ta hip jih je v njem in okoli njega nastanjenih več kot 5500.
“Življenje v Morii je res slabo. Več kot 20 ljudi živi v šotorih. V našem zabojniku nas je 26. Nikoli ne morem zaspati, saj nekdo posluša glasbo, drugi kadi, nekdo kriči, najde se kdo, ki je pijan. V Morii več kot eno uro čakamo na mizeren obrok hrane.“
Da so razmere v centru Moria nevzdržne in katastrofalne, so ugotovili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so v zadnjem poročilu del centra, tako imenovani Oddelek B, označili za nehumanega in ponižujočega.
“V teh šotorih prebivajo družine … nekateri se bojijo sprehajati se okoli ponoči, saj se veliko pretepajo, pa tudi izgredi so pogosti. Razmere v tem centru nikakor niso varne za družine in otroke.” pa poudarja tiskovni predstavnik visokega komisariata za begunce v Grčiji Boris Češirkov.
Po njihovih podatkih je v Grčiji trenutno več kot 45 tisoč beguncev, od tega jih je slaba tretjina ujetih na otokih. Na Lezbosu jih je več kot 7500. Od 1. avgusta 2017 je popoln nadzor nad centrom Moria prevzela grška vlada.
“To pa je povzročilo določene pomanjkljivosti v sistemu vzdrževanja centra. V teh mesecih, ko je center prevzela grška vlada, se je povečalo število novih begunskih prihodov na Lezbos. Predvsem zaradi politike zadrževanja beguncev na otokih se je zato tudi močno povečalo število beguncev in migrantov v Morii, ki presega trikratnik zmogljivosti. Vse to vodi do kritičnih razmer v centru. Onesnažena voda, osnovne storitve, kot je psihološka pomoč ljudem, ki prihajajo s posttravmatskimi sindromi, ne delujejo, zato se mentalno stanje ljudi še slabša.“
Ob cesti pred centrom je parkiranih več deset avtomobilov, saj v centru in ob njem delujejo različne službe, vladne in nevladne organizacije. Ena od njih je tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex. Na misiji v sklopu Frontexa je zdaj tudi slovenski policist Andrej Casar, ki v Morii dela kot izpraševalec.
“Razmere v Morii Evropski uniji ne morejo biti v ponos.”
Ena od večjih zdravstveno humanitarnih nevladnih organizacij na svetu Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. Zdravnik Gustavo Vidal Fereira v kliniki deluje šele nekaj tednov, pri otrocih pa opaža veliko bolezni dihal, prehladov, virusnih obolenj, kožnih bolezni, zajedavskih okužb, prebavnih motenj, povezanih z infekcijami.
“Prenaseljenost v kampu predstavlja idealne pogoje za širjenje kožnih bolezni, zajedavskih okužb in virusnih obolenj.”
Mednarodna humanitarna nevladna organizacija Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. #LezbosNaRobuEvrope pic.twitter.com/2E6xnN9fJ3
— ? Val 202 (@Val202) January 16, 2018
Ob začetku begunske krize je otok veljal za izjemno solidarnega, papež Frančišek ga je med obiskom leta 2016 celo razglasil za otok miru in solidarnosti. Domačini so se odzvali begunskim klicem na pomoč in tako tudi ostaja. Spremenila pa se je občinska politika do begunskega vprašanja. Že nekaj časa župani otokov, ki gostijo največ beguncev, tudi s protesti opozarjajo , da njihovi otoki postajajo odprti zapori. Oblasti na Lezbosu so že večkrat zablokirale tovorne ladje, ki so pripeljale dodatne bivalne zabojnike za begunce. Želijo si namreč, da bi grška vlada dovolila beguncem na celino, ker že obstoječih begunskih centrov ne nameravajo širiti.
Kot še pojasnjuje Marios Andriotis, odgovornost za katastrofalne razmere v Morii prenašajo na grško ministrstvo za migracije, katerega minister Janis Muzalas ob tem odgovornost prenaša na Evropsko unijo in ji očita hipokrizijo ob prenašanju bremena na Grčijo. Na začetku decembra je grška vlada obljubila, da bo do polovice meseca na celino prepeljala 5000 beguncev, zdaj, ko so mediteranske zimske razmere že na vrhuncu, pa Muzalas obljublja, da se bo stanje v centru Moria uredilo do konca prihodnjega meseca.
Prelaganje odgovornosti, neskončno čakanje in vsakodnevne obljube sprememb pri beguncih in migrantih sprožajo nestrpnost in izgubo upanja, tako da se nekateri zatečejo tudi k skrajnim protestom, kot je gladovna stavka. Zadnja, ki se je končala pred dobrim mesecem, je na Lezbosu trajala več kot 30 dni. Posledično je bilo kar nekaj beguncev prisilno odvedenih in priprtih, pa tudi hospitaliziranih zaradi hudih zdravstvenih težav.
Ne glede na zatrjevanje občinskih veljakov, da se Lezbos ni spremenil, so spremembe vidne in opazne. Predvsem v vzdušju ljudi. Ko pristanete na Lezbosu z letalom ali trajektom lahko v zraku čutite nekaj drugačnega. Kot, da bi čutili prisotnost tragedij, ki jih je v zadnjih desetih letih videl in občutil ta egejski otok, ki je tako velik, da prebivalci pravijo, da se mentaliteta otočanov razlikuje med severom in jugom. Lezbos tudi nikoli ni bil tipičen grški otok, kamor bi poleti romale trume evropskih turistov. V zadnjih letih so bili hoteli bolj zasedeni pozimi kot poleti, je pravil lokalni hotelir, predvsem zaradi množičnega prihoda prostovoljcev in mednarodnih humanitarnih organizacij.
Dvig cen goriva in energentov vpliva tudi na cene ostalih dobrin in storitev, ne samo prevozov. Kupna moč pada. O vzrokih in posledicah teh dvigov se Gorazd Rečnik pogovarja s profesorjem z ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Markom Pahorjem, govoril pa je tudi z avtoprevoznikoma, ki trdita, da je stanje v sektorju kritično.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? O sistemskih vzrokih za aktualno dogajanje z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Nova era polarizacije. Tako so pri mednarodni organizaciji Novinarji brez meja naslovili 20. izdajo indeksa svobode medijev po svetu. Ugotavljajo, da se v informacijskem kaosu, ki smo mu priča, dogaja polarizacija tako na ravni držav kot na mednarodni ravni. Slovenija pri tem ni izjema in tako ne zaostaja za trendom polarizacije. To se vidi tudi pri letošnji oceni na indeksu svobode medijev in mestu, ki ga je zasedla. Slovenija je namreč padla za 18 mest. Tako nizko še ni bila nikoli. Zdaj se na indeksu svobode medijev uvršča v kategorijo držav, ki so označene kot “problematične”. "Slovenija se je pomaknila iz kategorije držav, v kateri so razmere opisane kot "zadovoljive", v kategorijo držav, v kateri so razmere opisane kot "problematične". Slovenija je izgubila 18 mest. S 36 je padla na 54 mesto." - Pavol Szalai, Novinarji brez meja
Dan upora proti okupatorju ponuja imenitno priložnost, da se o pomembnosti zgodovine in vloge same zgodovinopisne stroke pri nas pogovorimo z Markom Zajcem. Sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino je ravno tistih let, da se še lahko spominja življenja v skupni Jugoslaviji, ostali dve tretjini časa pa je preživel v samostojni Sloveniji. Sprva ga je strokovno najbolj navdušilo 19. stoletje, ko smo Slovenci pod Habsburžani začeli jasno izražati svojo narodno samobitnost. V zadnjih letih se je osredinil na drugo polovico 20. stoletja. Vmes je zanimiva zgodovinska pričevanja vpletal tudi v program študentskega radia in tam navduševal z oddajo Kocine zgodovine.
Analize in številke govorijo pomembno zgodbo, v kateri se razvija slovenski šport, ki na letni ravni generira 1,6 odstotka BDP. Skozi javna sredstva se v šport vrača manj kot petina teh sredstev, zato si želi športna sfera prevetritev in sprememb. Priložnosti je ogromno, zato bo zelo pomembna konkretna usmeritev države, ki bi s sistemskimi ureditvami premostila še eno težavo, ki se trenutno kaže v športu. Analiza zakulisja delovanja športa in njegovih vplivov, ki jih ima na družbo. O katerih težavah bo morala prihodnja vlada obvezno govoriti?
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Neveljaven email naslov