Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekateri veliki mediji so Lezbos že razglasili za tragičen in pozabljen otok, na kar opozarjajo tudi domačini, ki so bili ključen dejavnik pri posredovanju ob begunski krizi. Več kot pol milijona beguncev in migrantov je v zadnjih štirih letih prek Lezbosa prišlo v Evropsko unijo. Na otoku jih je še vedno ujetih več kot sedem tisoč. Zaradi dogovora med Evropsko unijo in Turčijo so na Lezbosu ujeti v nemilost dolgotrajnih azilnih postopkov. Kaj se zdaj dogaja na Lezbosu, v obširnem reportažnem podkastu, na spletni strani Vala 202 pa videopričevanja in fotografije beguncev in domačinov.
Podkast najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v valovski kategoriji Vroči mikrofon. Če ga poslušate na applovih napravah ga lahko ocenite in komentirate.
Na spletni strani Vala 202 (www.val202.si) poglejte tudi več video in foto pričevanj ter se na lastne oči prepričate, kako je videti pokopališče rešilnih jopičev in v kakšnih razmerah živijo begunci in migranti v centru Moria.
Pri podkastu sta sodelovali producentka Katja Černela in lektorica Saša Grčman. Pripravil ga je Gašper Andrinek.
Podkast s poglobljenimi pričevanji s pozabljenega otoka, prek katerega je v Grčijo prišlo več kot pol milijona beguncev
Še ne tako dolgo tega je bil grški otok Lezbos več tednov zapored ena od tem na skoraj vseh naslovnicah velikih medijev. Je drugi največji otok v Egejskem morju in leži le šest kilometrov od turške obale. Ko je pred tremi leti izbruhnila begunska kriza in se je odprla tudi balkanska pot prek Grčije in Makedonije do Srbije in potem naprej v prve države Evropske unije, je bil otok tudi najbolj na udaru.
Po grobih ocenah različnih vladnih in nevladnih organizacij naj bi do zdaj Lezbos prečkalo že več kot pol milijona beguncev in migrantov. Če je večini uspelo po nekaj dneh zapustiti otok, pa so razmere od predlanskega sprejetja dogovora med Evropsko unijo in Turčijo zdaj popolnoma drugačne.
Dogovor je sicer ustavil pretok beguncev in migrantov na otoke z nekaj tisoč na nekaj sto in potem tudi nekaj deset na dan. A po sprejetju dogovora so tisti, ki so prišli na otok s populacijo 87 tisoč ljudi, tam tudi ostali.
Podkast z naslovom Lezbos – Na robu Evrope najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v kategoriji Zgodbe in Vroči mikrofon.
Deset minut z avtomobilom, dve uri hoda oziroma nekaj več kot pet kilometrov iz največjega mesta na Lezbosu Mitilini leži tipična otoška vasica Moria. To ime je zdaj po svetu znano predvsem zaradi velikega sprejemno-registracijskega centra za begunce in migrante, ki leži v neposredni bližini vasi.
Sprejemno-registracijski center, ki bi ga lahko preimenovali tudi v begunsko taborišče, spada pod pristojnost grškega ministrstva za migracije. Uradno lahko sprejme 2330 ljudi. Ta hip jih je v njem in okoli njega nastanjenih več kot 5500.
“Življenje v Morii je res slabo. Več kot 20 ljudi živi v šotorih. V našem zabojniku nas je 26. Nikoli ne morem zaspati, saj nekdo posluša glasbo, drugi kadi, nekdo kriči, najde se kdo, ki je pijan. V Morii več kot eno uro čakamo na mizeren obrok hrane.“
Da so razmere v centru Moria nevzdržne in katastrofalne, so ugotovili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so v zadnjem poročilu del centra, tako imenovani Oddelek B, označili za nehumanega in ponižujočega.
“V teh šotorih prebivajo družine … nekateri se bojijo sprehajati se okoli ponoči, saj se veliko pretepajo, pa tudi izgredi so pogosti. Razmere v tem centru nikakor niso varne za družine in otroke.” pa poudarja tiskovni predstavnik visokega komisariata za begunce v Grčiji Boris Češirkov.
Po njihovih podatkih je v Grčiji trenutno več kot 45 tisoč beguncev, od tega jih je slaba tretjina ujetih na otokih. Na Lezbosu jih je več kot 7500. Od 1. avgusta 2017 je popoln nadzor nad centrom Moria prevzela grška vlada.
“To pa je povzročilo določene pomanjkljivosti v sistemu vzdrževanja centra. V teh mesecih, ko je center prevzela grška vlada, se je povečalo število novih begunskih prihodov na Lezbos. Predvsem zaradi politike zadrževanja beguncev na otokih se je zato tudi močno povečalo število beguncev in migrantov v Morii, ki presega trikratnik zmogljivosti. Vse to vodi do kritičnih razmer v centru. Onesnažena voda, osnovne storitve, kot je psihološka pomoč ljudem, ki prihajajo s posttravmatskimi sindromi, ne delujejo, zato se mentalno stanje ljudi še slabša.“
Ob cesti pred centrom je parkiranih več deset avtomobilov, saj v centru in ob njem delujejo različne službe, vladne in nevladne organizacije. Ena od njih je tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex. Na misiji v sklopu Frontexa je zdaj tudi slovenski policist Andrej Casar, ki v Morii dela kot izpraševalec.
“Razmere v Morii Evropski uniji ne morejo biti v ponos.”
Ena od večjih zdravstveno humanitarnih nevladnih organizacij na svetu Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. Zdravnik Gustavo Vidal Fereira v kliniki deluje šele nekaj tednov, pri otrocih pa opaža veliko bolezni dihal, prehladov, virusnih obolenj, kožnih bolezni, zajedavskih okužb, prebavnih motenj, povezanih z infekcijami.
“Prenaseljenost v kampu predstavlja idealne pogoje za širjenje kožnih bolezni, zajedavskih okužb in virusnih obolenj.”
Mednarodna humanitarna nevladna organizacija Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. #LezbosNaRobuEvrope pic.twitter.com/2E6xnN9fJ3
— ? Val 202 (@Val202) January 16, 2018
Ob začetku begunske krize je otok veljal za izjemno solidarnega, papež Frančišek ga je med obiskom leta 2016 celo razglasil za otok miru in solidarnosti. Domačini so se odzvali begunskim klicem na pomoč in tako tudi ostaja. Spremenila pa se je občinska politika do begunskega vprašanja. Že nekaj časa župani otokov, ki gostijo največ beguncev, tudi s protesti opozarjajo , da njihovi otoki postajajo odprti zapori. Oblasti na Lezbosu so že večkrat zablokirale tovorne ladje, ki so pripeljale dodatne bivalne zabojnike za begunce. Želijo si namreč, da bi grška vlada dovolila beguncem na celino, ker že obstoječih begunskih centrov ne nameravajo širiti.
Kot še pojasnjuje Marios Andriotis, odgovornost za katastrofalne razmere v Morii prenašajo na grško ministrstvo za migracije, katerega minister Janis Muzalas ob tem odgovornost prenaša na Evropsko unijo in ji očita hipokrizijo ob prenašanju bremena na Grčijo. Na začetku decembra je grška vlada obljubila, da bo do polovice meseca na celino prepeljala 5000 beguncev, zdaj, ko so mediteranske zimske razmere že na vrhuncu, pa Muzalas obljublja, da se bo stanje v centru Moria uredilo do konca prihodnjega meseca.
Prelaganje odgovornosti, neskončno čakanje in vsakodnevne obljube sprememb pri beguncih in migrantih sprožajo nestrpnost in izgubo upanja, tako da se nekateri zatečejo tudi k skrajnim protestom, kot je gladovna stavka. Zadnja, ki se je končala pred dobrim mesecem, je na Lezbosu trajala več kot 30 dni. Posledično je bilo kar nekaj beguncev prisilno odvedenih in priprtih, pa tudi hospitaliziranih zaradi hudih zdravstvenih težav.
Ne glede na zatrjevanje občinskih veljakov, da se Lezbos ni spremenil, so spremembe vidne in opazne. Predvsem v vzdušju ljudi. Ko pristanete na Lezbosu z letalom ali trajektom lahko v zraku čutite nekaj drugačnega. Kot, da bi čutili prisotnost tragedij, ki jih je v zadnjih desetih letih videl in občutil ta egejski otok, ki je tako velik, da prebivalci pravijo, da se mentaliteta otočanov razlikuje med severom in jugom. Lezbos tudi nikoli ni bil tipičen grški otok, kamor bi poleti romale trume evropskih turistov. V zadnjih letih so bili hoteli bolj zasedeni pozimi kot poleti, je pravil lokalni hotelir, predvsem zaradi množičnega prihoda prostovoljcev in mednarodnih humanitarnih organizacij.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nekateri veliki mediji so Lezbos že razglasili za tragičen in pozabljen otok, na kar opozarjajo tudi domačini, ki so bili ključen dejavnik pri posredovanju ob begunski krizi. Več kot pol milijona beguncev in migrantov je v zadnjih štirih letih prek Lezbosa prišlo v Evropsko unijo. Na otoku jih je še vedno ujetih več kot sedem tisoč. Zaradi dogovora med Evropsko unijo in Turčijo so na Lezbosu ujeti v nemilost dolgotrajnih azilnih postopkov. Kaj se zdaj dogaja na Lezbosu, v obširnem reportažnem podkastu, na spletni strani Vala 202 pa videopričevanja in fotografije beguncev in domačinov.
Podkast najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v valovski kategoriji Vroči mikrofon. Če ga poslušate na applovih napravah ga lahko ocenite in komentirate.
Na spletni strani Vala 202 (www.val202.si) poglejte tudi več video in foto pričevanj ter se na lastne oči prepričate, kako je videti pokopališče rešilnih jopičev in v kakšnih razmerah živijo begunci in migranti v centru Moria.
Pri podkastu sta sodelovali producentka Katja Černela in lektorica Saša Grčman. Pripravil ga je Gašper Andrinek.
Podkast s poglobljenimi pričevanji s pozabljenega otoka, prek katerega je v Grčijo prišlo več kot pol milijona beguncev
Še ne tako dolgo tega je bil grški otok Lezbos več tednov zapored ena od tem na skoraj vseh naslovnicah velikih medijev. Je drugi največji otok v Egejskem morju in leži le šest kilometrov od turške obale. Ko je pred tremi leti izbruhnila begunska kriza in se je odprla tudi balkanska pot prek Grčije in Makedonije do Srbije in potem naprej v prve države Evropske unije, je bil otok tudi najbolj na udaru.
Po grobih ocenah različnih vladnih in nevladnih organizacij naj bi do zdaj Lezbos prečkalo že več kot pol milijona beguncev in migrantov. Če je večini uspelo po nekaj dneh zapustiti otok, pa so razmere od predlanskega sprejetja dogovora med Evropsko unijo in Turčijo zdaj popolnoma drugačne.
Dogovor je sicer ustavil pretok beguncev in migrantov na otoke z nekaj tisoč na nekaj sto in potem tudi nekaj deset na dan. A po sprejetju dogovora so tisti, ki so prišli na otok s populacijo 87 tisoč ljudi, tam tudi ostali.
Podkast z naslovom Lezbos – Na robu Evrope najdete v svoji najljubši podkast aplikaciji in se nanj naročite v kategoriji Zgodbe in Vroči mikrofon.
Deset minut z avtomobilom, dve uri hoda oziroma nekaj več kot pet kilometrov iz največjega mesta na Lezbosu Mitilini leži tipična otoška vasica Moria. To ime je zdaj po svetu znano predvsem zaradi velikega sprejemno-registracijskega centra za begunce in migrante, ki leži v neposredni bližini vasi.
Sprejemno-registracijski center, ki bi ga lahko preimenovali tudi v begunsko taborišče, spada pod pristojnost grškega ministrstva za migracije. Uradno lahko sprejme 2330 ljudi. Ta hip jih je v njem in okoli njega nastanjenih več kot 5500.
“Življenje v Morii je res slabo. Več kot 20 ljudi živi v šotorih. V našem zabojniku nas je 26. Nikoli ne morem zaspati, saj nekdo posluša glasbo, drugi kadi, nekdo kriči, najde se kdo, ki je pijan. V Morii več kot eno uro čakamo na mizeren obrok hrane.“
Da so razmere v centru Moria nevzdržne in katastrofalne, so ugotovili tudi opazovalci Sveta Evrope, ki so v zadnjem poročilu del centra, tako imenovani Oddelek B, označili za nehumanega in ponižujočega.
“V teh šotorih prebivajo družine … nekateri se bojijo sprehajati se okoli ponoči, saj se veliko pretepajo, pa tudi izgredi so pogosti. Razmere v tem centru nikakor niso varne za družine in otroke.” pa poudarja tiskovni predstavnik visokega komisariata za begunce v Grčiji Boris Češirkov.
Po njihovih podatkih je v Grčiji trenutno več kot 45 tisoč beguncev, od tega jih je slaba tretjina ujetih na otokih. Na Lezbosu jih je več kot 7500. Od 1. avgusta 2017 je popoln nadzor nad centrom Moria prevzela grška vlada.
“To pa je povzročilo določene pomanjkljivosti v sistemu vzdrževanja centra. V teh mesecih, ko je center prevzela grška vlada, se je povečalo število novih begunskih prihodov na Lezbos. Predvsem zaradi politike zadrževanja beguncev na otokih se je zato tudi močno povečalo število beguncev in migrantov v Morii, ki presega trikratnik zmogljivosti. Vse to vodi do kritičnih razmer v centru. Onesnažena voda, osnovne storitve, kot je psihološka pomoč ljudem, ki prihajajo s posttravmatskimi sindromi, ne delujejo, zato se mentalno stanje ljudi še slabša.“
Ob cesti pred centrom je parkiranih več deset avtomobilov, saj v centru in ob njem delujejo različne službe, vladne in nevladne organizacije. Ena od njih je tudi Evropska agencija za mejno in obalno stražo Frontex. Na misiji v sklopu Frontexa je zdaj tudi slovenski policist Andrej Casar, ki v Morii dela kot izpraševalec.
“Razmere v Morii Evropski uniji ne morejo biti v ponos.”
Ena od večjih zdravstveno humanitarnih nevladnih organizacij na svetu Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. Zdravnik Gustavo Vidal Fereira v kliniki deluje šele nekaj tednov, pri otrocih pa opaža veliko bolezni dihal, prehladov, virusnih obolenj, kožnih bolezni, zajedavskih okužb, prebavnih motenj, povezanih z infekcijami.
“Prenaseljenost v kampu predstavlja idealne pogoje za širjenje kožnih bolezni, zajedavskih okužb in virusnih obolenj.”
Mednarodna humanitarna nevladna organizacija Zdravniki brez meja se je iz centra protestno umaknila po sprejetju dogovora med Evropsko unijo in Turčijo. Nato so ob cesti pred vhodom v Morio vzpostavili terensko pediatrično kliniko. #LezbosNaRobuEvrope pic.twitter.com/2E6xnN9fJ3
— ? Val 202 (@Val202) January 16, 2018
Ob začetku begunske krize je otok veljal za izjemno solidarnega, papež Frančišek ga je med obiskom leta 2016 celo razglasil za otok miru in solidarnosti. Domačini so se odzvali begunskim klicem na pomoč in tako tudi ostaja. Spremenila pa se je občinska politika do begunskega vprašanja. Že nekaj časa župani otokov, ki gostijo največ beguncev, tudi s protesti opozarjajo , da njihovi otoki postajajo odprti zapori. Oblasti na Lezbosu so že večkrat zablokirale tovorne ladje, ki so pripeljale dodatne bivalne zabojnike za begunce. Želijo si namreč, da bi grška vlada dovolila beguncem na celino, ker že obstoječih begunskih centrov ne nameravajo širiti.
Kot še pojasnjuje Marios Andriotis, odgovornost za katastrofalne razmere v Morii prenašajo na grško ministrstvo za migracije, katerega minister Janis Muzalas ob tem odgovornost prenaša na Evropsko unijo in ji očita hipokrizijo ob prenašanju bremena na Grčijo. Na začetku decembra je grška vlada obljubila, da bo do polovice meseca na celino prepeljala 5000 beguncev, zdaj, ko so mediteranske zimske razmere že na vrhuncu, pa Muzalas obljublja, da se bo stanje v centru Moria uredilo do konca prihodnjega meseca.
Prelaganje odgovornosti, neskončno čakanje in vsakodnevne obljube sprememb pri beguncih in migrantih sprožajo nestrpnost in izgubo upanja, tako da se nekateri zatečejo tudi k skrajnim protestom, kot je gladovna stavka. Zadnja, ki se je končala pred dobrim mesecem, je na Lezbosu trajala več kot 30 dni. Posledično je bilo kar nekaj beguncev prisilno odvedenih in priprtih, pa tudi hospitaliziranih zaradi hudih zdravstvenih težav.
Ne glede na zatrjevanje občinskih veljakov, da se Lezbos ni spremenil, so spremembe vidne in opazne. Predvsem v vzdušju ljudi. Ko pristanete na Lezbosu z letalom ali trajektom lahko v zraku čutite nekaj drugačnega. Kot, da bi čutili prisotnost tragedij, ki jih je v zadnjih desetih letih videl in občutil ta egejski otok, ki je tako velik, da prebivalci pravijo, da se mentaliteta otočanov razlikuje med severom in jugom. Lezbos tudi nikoli ni bil tipičen grški otok, kamor bi poleti romale trume evropskih turistov. V zadnjih letih so bili hoteli bolj zasedeni pozimi kot poleti, je pravil lokalni hotelir, predvsem zaradi množičnega prihoda prostovoljcev in mednarodnih humanitarnih organizacij.
Četrt tisočletja potem, ko je James Watt z odkritjem parnega stroja sprožil prvo industrijsko revolucijo, smo trdno zakoreninjeni že v četrti industrijski revoluciji, v kateri v ospredje prihajajo tako imenovane pametne tovarne. Nekateri napovedujejo, da bodo v njih stroji povsem izpodrinili ljudi, kar pa ni res. Koga bodo zaposlovale tovarne, zgrajene po zgledu 4.0, kako v koraku s časom je Slovenija in kako si podjetja sama tlakujejo pot do pametne proizvodnje? Gostje: prof. dr. Niko Herakovič z ljubljanske Fakultete za strojništvo, dr. Hubert Kosler (Yaskawa) in dr. Tomaž Savšek (TPV).
Cepiva so postala žrtev svojega lastnega uspeha. Ko nalezljivih bolezni ne vidimo več na cesti, mislimo, da smo jih izkoreninili, pravi dr. Andrea Grignolio, profesor zgodovine medicine in bioetike na italijanski univerzi San Raffaele v Milanu, čeprav se nalezljive bolezni v nižji precepljenosti populacije spet pojavijo. Zakaj je torej kljub velikemu uspehu cepiv v zadnjih letih vse več odpora do njih, kakšni so ideološki, nevrokognitivni in evolucijski pogledi na odnos do cepljenja, kdo so naturalisti in zakaj morajo zdravniki in zdravstveni delavci svojo komunikacijo ponesti zunaj ambulant na splet in družabna omrežja, povesta dr. Andrea Grignolio in pediater ter imunolog dr. Marko Pokorn s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja na UKC Ljubljana.
Združenje Manager ob 30. obletnici poudarja spreminjajočo se vlogo menedžmenta, potrebne kompetence in doseganje dobrih rezultatov na pravi način. Z Boštjanom Gorjupom, direktorjem podjetja BSH - Hišni aparati, smo govorili tudi o veščinah in poklicih prihodnosti, soočanju z demografsko sliko ter kadrovskih in plačnih izzivih slovenskega gospodarstva.
Se je evforija potrjevanja elektronskih sporočil unesla? Smo se z ukrepi usmerili v resnične probleme? So interpretacijo ugrabili tisti, ki z razlaganjem GDPR služijo? Odgovarjata Nina Koželj in Peter Pavlin z Ministrstva za pravosodje.
O delu poslank in poslancev, nezaupanju do politike in politikov, pa tudi o potratnem potujočem cirkusu Bruselj – Strasbourg v pogovoru z evroposlancem Ivom Vajglom.
Slavoj Žižek je teden dni po "debati stoletja" gostoval v hrvaški prestolnici v Filozofskem teatru pri hrvaškem filozofu Srećku Horvatu. Skupaj sta poskušala priti do dna vprašanju, kaj nam prinaša trenutni nered političnih razmer v povezavi s podnebnimi spremembami in tehnološkim razvojem. Tam je bil tudi Gašper Andrinek.
Mandat Evropskega parlamenta in komisije so zaznamovale številne notranje, gospodarske, migrantske in zunanje politične krize. Za zadnje še posebej velja, da se jih drži stereotip o tem, da Evropska unija ni enotna v tem, kako jih reševati. Kakšni so rezultati in izzivi evropske zunanje politike?
Slovenska knjiga jutri: ali bo in kakšna bo? Bo postala butična dejavnost ali bo imela družbeno težo? Nekoč bogata društvena dejavnost, ki ji danes člani niso več kos? Ne gre za konec ali katastrofo, dogaja se nekaj prelomnega in morda je to priložnost za nove zgodbe, pravita gosta. Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo RS, in Mitja Čander, direktor založbe Beletrina.
Leta 2060 bo skoraj tretjina prebivalstva v Sloveniji stara več kot 65 let. Zaradi starajoče se družbe in prenizke rodnosti se vse pogosteje govori o demografski politiki. Z doktorico Marino Lukšič Hacin, predstojnico Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC SAZU, in z Goranom Lukićem, ki vodi Delavsko svetovalnico o ukrepih, demografiji, pa tudi o demagogiji, ki je prisotna v razpravah o rojevanju in priseljevanju.
Analiziramo aktualne tematike, ki definirajo politično krizo v Kataloniji, jih postavljamo v španski in evropski kontekst, razmišljamo o možnih poteh v prihodnost. Kaj bodo prinesle aprilske parlamentarne volitve v Španiji in kaj lahko spremenijo majske evropske volitve? Kakšen kompromis je sploh mogoč? Analiziramo z gosti: dr. Mitja Žagar (Inštitut za narodnostna vprašanja), katalonski predsednik Quim Torra, novinarji in uredniki Bru Rovira (La Vanguardia), Josep Maria Munoz (L'Avenc) in Joan Rusinol (Radio Catalunya).
Šiva Nazar Ahari je novinarka, blogerka, zagovornica človekovih pravic, ki je pri svojih 34 letih že več kot dve in pol leti preživela v zaporu. Nazadnje je bila obsojena na šest let. Od oktobra lani je gostja Ljubljane, ki je del mreže mest – zatočišč za preganjane pisatelje ICORN. Shivo so prvič zaprli leta 2004. Takrat je bila stara 18 let in še ni veljala za politično zapornico. Po izpustitvi je začela obsežno poročati o družbenih vprašanjih, kot so otroško delo, skrajna revščina in pravice žensk. Ko so jo aretirali leta 2009, je v samici z majhno okensko nišo preživela 100 dni. “V samici sem si predstavljala, kakšno bo moje življenje, ko me bodo izpustili na prostost. Kaj bom še počela v življenju, predstavljala sem si, kako študiram in delam. To mi je pomagalo preživeti. Številni v zaporu popustijo, iz njih izsilijo priznanje za stvari, ki jih niso naredili. Jaz nisem popustila.”
Beseda pust, ki jo je poznal že Primož Trubar je verjetno nastala iz "mesopust", to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu "opusti meso". Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnevale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu "praznovanje pusta" ali "pustovanje, pust". Danes je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več, denimo v ruskem okolju pa še vedno pomeni "štiridesetdnevni post". Pogovarjali smo se z vodjo katedre za etnologijo Slovencev, doktorico Matejo Habinc.
So peticije utvara ali z njimi res lahko spreminjamo svet? Na to vprašanje odgovarjajo: Metka Naglič, Amnesty International Slovenija, Nataša Šram, pobudnica peticije za spremembe v šolstvu, Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, Eva Irgl, poslanka SDS, ki že nekaj mandatov vodi komisijo za peticije, poslanec LMŠ Brane Golubović, ker je prvi obraz uspešne peticije za vpis pravice do vode v Ustavo, in evropska poslanka Tanja Fajon, ki s sopodpisniki mednarodne peticije predsednika Evropskega parlamenta Tajanija poziva k odstopu.
Pomurski kmetje vse bolj tarnajo, ker ne morejo širiti svojih kmetij oziroma polj, saj obdelovalne zemlje ne morejo niti kupiti niti najeti. Na trgu je preprosto skorajda ni na voljo, v Apaški dolini pa vse glasneje opozarjajo na to, da slovensko obdelovalno zemljo kupujejo avstrijski državljani. Bomo torej v Sloveniji poleg tovarn in turističnih objektov tujcem prepustili še rodovitno zemljo?
Ilinka Todorovski razlaga, da mora kot varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev še vedno razbijati številne zakoreninjene mite o RTV Slovenija, ki ne držijo. Na primer mit, da je RTV le televizija. Ni res! RTV je tudi radio in Ilinka Todorovski je bila gostja Vročega mikrofona na Valu 202.
Devetinosemdeset poslank in poslancev je prejšnji teden enotno glasovalo ZA Petra Svetino, novega varuha človekovih pravic, kar je bil svojevrsten rekord v sicer globoko razdeljenem slovenskem političnem prostoru. Politika je svet različnih pogledov, preglasovanj, kjer vlada moč argumentov in tudi argument moči, zato nas je primer neverjetne enotnosti pri izvolitvi varuha človekovih pravic spodbudil, da smo nekaj vodij poslanskih skupin povprašali, kaj se zgodi v sicer razklanem slovenskem političnem prostoru, da tu in tam nastopijo taki trenutki složnosti. A niti mnenja o enotnosti niso enotna.
Človek in plastika. Zgodba o nesrečni ljubezni, ki se je začela strastno. On jo je vzljubil, ker je bila vzdržljiva, poceni, trajna in zvesta. Zdaj je plastika povsod, tudi v hrani, vodi in v naših telesih. »Plastika ni slaba, mi slabo ravnamo z njo,« pravi dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta. Vas zanima, kaj nam bodo o iskanju rešitev, o proizvodnji, uporabi, omejevanju, zbiranju, recikliranju plastike povedali znanstvenik, proizvajalca plastike, okoljevarstvenica in predstavnik ministrstva za okolje? Gosti: - Simon Zajc, državni sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor - Katja Sreš, Ekologi brez meja - Branka Viltužnik, vodja raziskav v podjetju Plastika Skaza - Štefan Pavlinjek, direktor družbe Roto - dr. Andrej Kržan, Kemijski inštitut
Ustavno sodišče je državnemu zboru dalo dve leti za popravke volilne zakonodaje. Natančneje - za izenačenje volilnih okrajev. Med njimi so glede na število volivcev po mnenju ustavnega sodišča prevelike razlike. Kaj bo storila politika? Bo samo popravila okraje ali jih bo ukinila in uvedla prednostni glas? Za zdaj nobena možnost nima zadostne politične podpore. Kaj pa pravi stroka? Kako izboljšati volilni sistem? Bodo naslednje volitve, če politika ne stori nič, sploh zakonite? Koentira dr. Ciril Ribičič, , profesor ustavnega prava, nekdanji ustavni sodnik.
Slovenski podjetniški sklad bo do leta 2023 podjetjem posredoval ugodna mikroposojila v višini do 25 tisoč evrov. Vir teh povratnih kohezijskih sredstev je Sklad skladov, ki ga upravlja SID banka. Maja Tomanič Vidovič in Sibil Svilan o novih mikroposojilih za podjetnike, o Skladu skladov, pa tudi o tem, zakaj se finančni posredniki, predvsem banke, zaenkrat niso navdušili za ta ugodni vir evropskega denarja.
Slovenija je edina evropska država, v kateri vzporedno potekata dve večji radijski raziskavi, ki sta metodološko nepoenoteni. Kako merijo poslušanost radia in zakaj jezdec jezdi na dveh konjih hkrati? Odgovore iščemo pri tistih, ki raziskujejo radio in druge medije (Janja Božič Marolt, Mediana, Davor Damjanič, Ninamedia, Andraž Zorko, Valicon), pri radijskih ustvarjalcih (Mirko Štular, odgovorni urednik Vala 202), nekaj ključnih pojmov nam je pojasnila dr. Katja Prevodnik, ki raziskave spremlja in analizira v službi za programski kontroling na RTV Slovenija, dr. David Fernandez Quijada z EBU pa nam je razložil, zakaj je Slovenija pri raziskovanju radia nekaj posebnega.
Neveljaven email naslov