Šiva Nazar Ahari je novinarka, blogerka, zagovornica človekovih pravic, ki je pri svojih 34 letih že več kot dve in pol leti preživela v zaporu. Nazadnje je bila obsojena na šest let. Od oktobra lani je gostja Ljubljane, ki je del mreže mest – zatočišč za preganjane pisatelje ICORN. Shivo so prvič zaprli leta 2004. Takrat je bila stara 18 let in še ni veljala za politično zapornico. Po izpustitvi je začela obsežno poročati o družbenih vprašanjih, kot so otroško delo, skrajna revščina in pravice žensk. Ko so jo aretirali leta 2009, je v samici z majhno okensko nišo preživela 100 dni. “V samici sem si predstavljala, kakšno bo moje življenje, ko me bodo izpustili na prostost. Kaj bom še počela v življenju, predstavljala sem si, kako študiram in delam. To mi je pomagalo preživeti. Številni v zaporu popustijo, iz njih izsilijo priznanje za stvari, ki jih niso naredili. Jaz nisem popustila.”

Šiva Nazar Ahari je Iranka, ki je bila prvič aretirana pri osemnajstih. Ko so jo aretirali leta 2009, je v samici z majhno okensko nišo preživela 100 dni

Šiva Nazar Ahari je novinarka, blogerka, zagovornica človekovih pravic, ki je pri svojih 34 letih že več kot dve in pol leti preživela v zaporu. Nazadnje je bila obsojena na šest let. Od oktobra lani je gostja Ljubljane, ki je del mreže mest – zatočišč za preganjane pisatelje ICORN. Shivo so prvič zaprli leta 2004. Takrat je bila stara 18 let in še ni veljala za politično zapornico. Po izpustitvi je začela obsežno poročati o družbenih vprašanjih, kot so otroško delo, skrajna revščina in pravice žensk. Ko so jo aretirali leta 2009, je v samici z majhno okensko nišo preživela 100 dni.

“V samici sem si predstavljala, kakšno bo moje življenje, ko me bodo izpustili na prostost. Kaj bom še počela v življenju, predstavljala sem si, kako študiram in delam. To mi je pomagalo preživeti. Številni v zaporu popustijo, iz njih izsilijo priznanje za stvari, ki jih niso naredili. Jaz nisem popustila.” 

Šiva Nazar Ahari, kljub svojim izkušnjam, odločno nasprotuje sankcijam proti Iranu. Pravi, da so ljudje utrujeni in razočarani, da Združene države izvajajo zelo uničujoče sankcije, ki povzročajo, da so življenjske razmere v Iranu vse slabše. Ljudje živijo v strahu in zaskrbljenosti zaradi svoje prihodnosti.

“Vedno sem hotela pisati, veliko sem pisala. Toda če bi zunaj meja svoje države začela pisati proti iranskemu režimu, bi to lahko bilo razumljeno kot podpora sankcijam proti Iranu. Tega pa nočem. Sem odločno proti sankcijam. V samici sem si predstavljala, da bom postala medicinska sestra, zdaj hočem uresničiti te sanje.”

V Ljubljani ceni predvsem mir, ki ga ima tukaj. “Po tem, kaj vse sem izkusila, sem ta mir zelo potrebovala.”