Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po svetu vsako minuto kupimo milijon plastenk, v štirih minutah z njimi napolnimo veliko dvorano Postojnske jame ali pa vsako leto proizvedemo pet tisoč milijard plastičnih vrečk, če bi jih položili drugo zraven druge, bi sedemkrat obkrožili svet. V svetu vsak dan uporabimo pol milijona slamic. Ljudje smo postali odvisni od plastike – sploh tiste za enkratno uporabo, ki skupaj z ribiškimi odpadki prispeva h kar 80 % vseh odpadkov v oceanih. Zaradi skrb vzbujajočih podatkov, kako zelo se je plastika zažrla v naš ekosistem, so Ekologi brez meja lani zagnali raziskovalni projekt Plastika naša vsakdanja.
Kakšno je stanje ravnanja s plastiko v Sloveniji, kakšna je naša košarica dobrin in kdo so “velikih plastičnih pet” – z Jako Kranjcem iz društva Ekologi brez meja, dr. Andrejem Kržanom s Kemijskega inštituta ter Saro Neubauer, ki je posnela dokumentarec Cena plastike.
Pripravila: Maja Stepančič
Kakšno je stanje ravnanja s plastiko v Sloveniji, kakšna je naša košarica dobrin, kaj so razlogi za še vedno številčno uporabo plastike ter kaj lahko vsak pri sebi stori za zmanjšanje uporabe plastike
Po svetu vsako minuto kupimo milijon plastenk, v štirih minutah z njimi napolnimo veliko dvorano Postojnske jame ali pa vsako leto proizvedemo 5 tisoč milijard plastičnih vrečk, če bi jih položili drugo zraven druge, bi sedemkrat obkrožili svet. V svetu vsak dan uporabimo pol milijona slamic. Ljudje smo postali odvisni od plastike – sploh tiste za enkratno uporabo, ki skupaj z ribiškimi odpadki prispeva h kar 80 % vseh odpadkov v oceanih. Zaradi skrb vzbujajočih podatkov, kako zelo se je plastika zažrla v naš ekosistem, so Ekologi brez meja lani zagnali raziskovalni projekt Plastika naša vsakdanja.
Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja pojasnjuje, da je danes približno polovica izdelkov pakiranih v plastiko, večinoma več kot le eno plast, kar v kombinaciji z drugimi materiali, ki sestavljajo embalažo, otežuje ali celo onemogoča recikliranje. Približno polovica izdelkov je pakiranih v plastiko, večinoma v več kot eno plast plastike. Zaradi teh različnih kombinacij plastike in kombinirane embalaže z drugimi materiali veliko embalaže ni možno reciklirati. Vsaka plastika je primerna za embalažo, ni pa vsaka embalaža takšna, da bi se jo splačalo reciklirati.
“Razlogi za še vedno številčno uporabo plastike za enkratno uporabo so predvsem ekonomski, saj je večinoma še vedno narejena iz nafte, ki je še vedno dovolj ugodna in je takšna plastika cenejša od reciklirane plastike.” – Jaka Kranjc
Se pa Slovenija v Bruslju uvršča med sam vrh držav pri reciklaži plastike. Po podatkih Eurostata smo Slovenci reciklirali kar 62% plastike, na lestvici držav članic smo dosegli drugo mesto, takoj za Litvo. Po podatkih SURS pa smo v letu 2017 reciklirali kar 70% vseh smeti, največ na Gorenjskem, kjer je bilo recikliranih kar 77% vseh odpadkov, najmanj pa na Koroškem.
Sara Neubauer, avtorica dokumentarca Cena plastike, pravi, da jo je najbolj pretresla zgodba v Anhovem. Plastike, ki gre v sežig, je ogromno: “V sežig gre vsa plastika, ki je manjša od 5 centimetrov, vsi jogurtovi lončki, folije, embalaža, v katero je zapakirano meso.” Dodaja, da se moramo najprej zavedati, kje sploh smo in se nato odpovedati vsaj plastiki, ki gre v sežig.
“V primeru jogurtovega lončka lahko kupujemo jogurte, ki so v tetrapak embalaži, v plastenkah ali pa kupimo v večjih količinah, v lastno embalažo. V Sloveniji imamo že dve takšni trgovini, kjer lahko kupujemo na rifuzo.” – Jaka Kranjc
Čeprav ima uporaba plastike veliko negativnih učinkov predvsem na okolje, saj se je zažrla v vse dele naših življenj, pa dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta, pravi, da nam je prinesla tudi marsikaj pozitivnega: “Omogoča nam varno in komfortno življenje, o katerem ne razmišljamo prav veliko in prav plastika je eden izmed materialnih osnov za tovrstno življenje.”
“Zavest potrošnikov o uporabi plastike je zelo narasla in še vedno raste, sploh pri plastiki za enkratno uporabo, ki na koncu konča v morju. Ljudstvo se mobilizira, pred časom se je začela iniciativa za prepoved plastenk. Energije je ogromno, sedaj je žogica pri drugih, da problem rešujejo sistematično.” – Jaka Kranjc
1287 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Po svetu vsako minuto kupimo milijon plastenk, v štirih minutah z njimi napolnimo veliko dvorano Postojnske jame ali pa vsako leto proizvedemo pet tisoč milijard plastičnih vrečk, če bi jih položili drugo zraven druge, bi sedemkrat obkrožili svet. V svetu vsak dan uporabimo pol milijona slamic. Ljudje smo postali odvisni od plastike – sploh tiste za enkratno uporabo, ki skupaj z ribiškimi odpadki prispeva h kar 80 % vseh odpadkov v oceanih. Zaradi skrb vzbujajočih podatkov, kako zelo se je plastika zažrla v naš ekosistem, so Ekologi brez meja lani zagnali raziskovalni projekt Plastika naša vsakdanja.
Kakšno je stanje ravnanja s plastiko v Sloveniji, kakšna je naša košarica dobrin in kdo so “velikih plastičnih pet” – z Jako Kranjcem iz društva Ekologi brez meja, dr. Andrejem Kržanom s Kemijskega inštituta ter Saro Neubauer, ki je posnela dokumentarec Cena plastike.
Pripravila: Maja Stepančič
Kakšno je stanje ravnanja s plastiko v Sloveniji, kakšna je naša košarica dobrin, kaj so razlogi za še vedno številčno uporabo plastike ter kaj lahko vsak pri sebi stori za zmanjšanje uporabe plastike
Po svetu vsako minuto kupimo milijon plastenk, v štirih minutah z njimi napolnimo veliko dvorano Postojnske jame ali pa vsako leto proizvedemo 5 tisoč milijard plastičnih vrečk, če bi jih položili drugo zraven druge, bi sedemkrat obkrožili svet. V svetu vsak dan uporabimo pol milijona slamic. Ljudje smo postali odvisni od plastike – sploh tiste za enkratno uporabo, ki skupaj z ribiškimi odpadki prispeva h kar 80 % vseh odpadkov v oceanih. Zaradi skrb vzbujajočih podatkov, kako zelo se je plastika zažrla v naš ekosistem, so Ekologi brez meja lani zagnali raziskovalni projekt Plastika naša vsakdanja.
Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja pojasnjuje, da je danes približno polovica izdelkov pakiranih v plastiko, večinoma več kot le eno plast, kar v kombinaciji z drugimi materiali, ki sestavljajo embalažo, otežuje ali celo onemogoča recikliranje. Približno polovica izdelkov je pakiranih v plastiko, večinoma v več kot eno plast plastike. Zaradi teh različnih kombinacij plastike in kombinirane embalaže z drugimi materiali veliko embalaže ni možno reciklirati. Vsaka plastika je primerna za embalažo, ni pa vsaka embalaža takšna, da bi se jo splačalo reciklirati.
“Razlogi za še vedno številčno uporabo plastike za enkratno uporabo so predvsem ekonomski, saj je večinoma še vedno narejena iz nafte, ki je še vedno dovolj ugodna in je takšna plastika cenejša od reciklirane plastike.” – Jaka Kranjc
Se pa Slovenija v Bruslju uvršča med sam vrh držav pri reciklaži plastike. Po podatkih Eurostata smo Slovenci reciklirali kar 62% plastike, na lestvici držav članic smo dosegli drugo mesto, takoj za Litvo. Po podatkih SURS pa smo v letu 2017 reciklirali kar 70% vseh smeti, največ na Gorenjskem, kjer je bilo recikliranih kar 77% vseh odpadkov, najmanj pa na Koroškem.
Sara Neubauer, avtorica dokumentarca Cena plastike, pravi, da jo je najbolj pretresla zgodba v Anhovem. Plastike, ki gre v sežig, je ogromno: “V sežig gre vsa plastika, ki je manjša od 5 centimetrov, vsi jogurtovi lončki, folije, embalaža, v katero je zapakirano meso.” Dodaja, da se moramo najprej zavedati, kje sploh smo in se nato odpovedati vsaj plastiki, ki gre v sežig.
“V primeru jogurtovega lončka lahko kupujemo jogurte, ki so v tetrapak embalaži, v plastenkah ali pa kupimo v večjih količinah, v lastno embalažo. V Sloveniji imamo že dve takšni trgovini, kjer lahko kupujemo na rifuzo.” – Jaka Kranjc
Čeprav ima uporaba plastike veliko negativnih učinkov predvsem na okolje, saj se je zažrla v vse dele naših življenj, pa dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta, pravi, da nam je prinesla tudi marsikaj pozitivnega: “Omogoča nam varno in komfortno življenje, o katerem ne razmišljamo prav veliko in prav plastika je eden izmed materialnih osnov za tovrstno življenje.”
“Zavest potrošnikov o uporabi plastike je zelo narasla in še vedno raste, sploh pri plastiki za enkratno uporabo, ki na koncu konča v morju. Ljudstvo se mobilizira, pred časom se je začela iniciativa za prepoved plastenk. Energije je ogromno, sedaj je žogica pri drugih, da problem rešujejo sistematično.” – Jaka Kranjc
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Neveljaven email naslov