Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Neveljaven email naslov