Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
Prav je, da so naša pričakovanja visoka, kot je tudi prav, da imamo končno možnost kupovanja kakovostnih domačih izdelkov
Vsem ukrepom navkljub alkohol še zmeraj botruje tretjini nesreč s smrtnim izidom pri nas. Smo preveč sprijaznili s tem, da smo »mokra kultura« in se pri nas pač pije, da se tukaj ne da veliko narediti? Se tudi zato morda z različnimi akcijami preveč osredotočamo le na gašenje najhujših posledic, tudi pri varnosti v prometu? Kakšni ukrepi so delovali v tujini, zakaj akcije vnaprejšnjega zagotavljanja treznega prevoza pijanim morda niso dobra rešitev in ali bi znova veljalo premisliti o zahtevi za 0,0 promila tudi v zakonski rešitvi?
Božičnica, trinajsta plača, letna nagrada in regres so učinkovite sestavine recepta za motivacijo zaposlenih
Vinarji v Sloveniji si prizadevajo, da se Slovenija utrdi na svetovnem vinskem zemljevidu in da vina pridejo v hladilnike restavracij in trgovin
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
Predvsem v oddaljenih krajih reševalne službe že nekaj let na pomoč bolnikom s srčnim zastojem pošiljajo tudi laične "prve posredovalce". Večinoma gre za člane prostovoljnih gasilskih društev, ponekod pa so med njimi tudi polprofesionalci oz. t. i "certificirani prvi posredovalci".
Brezdomstvo se lahko zgodi vsakemu. V Sloveniji natančno število brezdomcev ni znano, bilo naj bi jih od tri do skoraj sedem tisoč. Vse več je prikritega brezdomstva, vse več je mladih brezdomcev.
Številni najemodajalci si, ko izvejo, da stanovanje iščejo tujci, še posebej če so begunci, premislijo in ga ne želijo oddati. So pa tudi taki, ki nimajo predsodkov in imajo zelo dobre izkušnje. Nekaj smo jih poiskali. Psihoanalitik dr. Matjaž Lunaček upa, da lahko ob takih pozitivnih primerih komu zasveti žarnica v glavi, da je mogoče tudi drugače.
V Sloveniji imamo več kot 24 tisoč najrazličnejših društev. Civilne iniciative in društva se pojavljajo tudi kot zagrizeni podporniki ali nasprotniki lokalnih in nacionalnih projektov, najdemo jih celo med organizatorji referendumskih kampanj. Njihovo verodostojnost bi morali državljani ocenjevati s pravo mero kritičnosti in zdravega razuma. O iniciativah in društvih z Matejem Verbajsom, vodjem pravne službe na Centru za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.
Okoljevarstvene organizacije doživljajo vse večje pritiske. Kaj pravi o teh pritiskih okoljska ministrica? Je s formalizmi in izogibanjem vsebinskim razpravam naše okolje ugrabila politika?
Velika Kladuša je precej neprivlačen kraj v severozahodni Bosni, a je bila sredi osemdesetih središče Jugoslavije. Prehrambeno podjetje Agrokomerc je bilo zgodba o uspehu, zaposlovali so več kot 12 tisoč ljudi, dvignili so razvoj celotne regije, se hitro širili … A se je izkazalo, da na račun nekritih menic. Direktor Fikret Abdić je končal v zaporu, Bosna in Hercegovina v vojni in popolnem razsulu.Kakšna je Velika Kladuša 30 let po aferi Agrokomerc, kako je mogoče, da je Fikret Abdić po vrnitvi iz zapora zaradi vojnih zločinov zdaj tam župan? Obiskali smo razvpiti kraj v Bosni in šli po sledeh Agrokomerca, katerega propad je po mnenju številnih eden izmed vzrokov za razpad Jugoslavije. Pa je (bil) Agrokomerc res tako unikaten primer, kaj je šlo narobe, lahko najdemo tudi kakšne povezave z današnjimi časi? Je morda propad Agrokorja podobna zgodba? Avtorja: Luka Hvalc in Gašper Andrinek
Za šolske potrebščine, delovne učbenike in delovne zvezke, ki so jih starši kupili za svoje otroke, so se marsikateri celo zadolžil. Tudi če so šolski pripomočki, ki jih je vsako let več zgolj priporočljivi, so marsikateri starši prepričani, da so za znanje njihovih otrok pač dobrodošli, morda celo nujni. A resnica je nekje drugje. Pogovarjali smo se z Antonom Medenom, predsednikom Zveze aktivov svetov staršev Slovenije.
Čeprav letošnja statistika prometnih nesreč in žrtev za zdaj kaže nekoliko boljše stanje kot lani, je to seveda še daleč od želja prometnih strokovnjakov. V tem prometnem trikotniku, ki ga sestavljajo cesta, vozilo in človek se zdi človek tisti, ki je daleč največkrat kriv za nesrečo in je torej predvsem pri njem iskati rezerve pri varnosti na naših cestah.Tokrat nismo govorili o infrastrukturi, o cestah, ki so sicer pri nas v slabem stanju. Tudi ne o avtomobilih, ki so kljub nekaterim izjemam, vedno bolj varni in pripomorejo k zmanjševanju posledic prometnih nesreč. V glavni vlogi analize prometa je tokrat nastopal voznik, udeleženec, ki je po mednarodnih raziskavah kriv za 90 % vseh neugodnosti, ki se zgodijo na cestah.
Več kot 70 odstotkov državnih cest pri nas je v katastrofalnem stanju. Še veliko slabše je na lokalnih cestah. In čeprav je za več kot 90 odstotkov prometnih nesreč kriv človek, bi z ustreznimi rešitvami cestne infrastrukture lahko za 30 odstotkov na leto zmanjšali število smrtnih žrtev. Kakšne investicije v državno cestno omrežje lahko pričakujemo v naslednjih letih in kako bolj varne bodo, je povedal Zvonko Zavasnik, vodja Sektorja za ceste pri Ministrstvu za infrastrukturo.
Ali oblast ne zaupa javnosti? Tudi letos je v javni razpravi kar nekaj pomembnih predpisov, ki med počitnicami ne bodo deležni take pozornosti, kot bi je bili v aktivnejših mesecih. Tudi na vprašanje, ali bi morala biti javnost bolj vključena v nastajanje predpisov, bosta v naslednjih minutah v Vročem mikrofonu odgovorila izredna profesorica s katedre za analizo politik in javno upravo ljubljanske fakultete za družbene vede doktorica Irena Bačlija Brajnik in direktor Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij CNVOS Goran Forbici.
ri nas zakonodaja določa, da morajo biti delavci zavarovani pred vremenskimi vplivi, ki bi bili lahko škodljivi za njihovo zdravje in varnost. Za ukrepe se delodajalec odloči na podlagi razmer. Ali posledice dela pri hudi poletni vročini in negativne vplive pretirane izpostavljenosti sončnim žarkom delodajalci in delavci jemljemo dovolj resno? Vse kaže, da ne.
Vrednost kriptovalut se je v letošnjem letu strmo dvigovala, Bitcoin, Ethereum in drugi virtualni kovanci so dosegali rekordne vrednosti. A ob hitrih vzponih so sledili prav tako hitri padci. Nova finančna tehnologija hkrati odpira vrsto vprašanj glede anonimnosti, pravne ureditve in regulacije, davkov, nezakonitih dejavnosti in nenazadnje tudi priložnosti za vlagatelje in vsakodnevno rabo. V Vročem mikrofonu se vprašamo, kaj novega prinašajo verige podatkovnih blokov v finančni in pravni svet, kje se skrivajo nevarnosti in kje priložnosti.
Brezskrbnost lahko hitro spremeni v težave, sploh ob hitri spremembi vremena in zaradi objestnih, v sebe zavarovanih krmarjev, ki se ne zavedajo pasti, ki jih skriva morje.
Ob poplavi prireditev v Sloveniji smo se spraševali, kakšno kulturo potrebujemo. Zakaj likovni in drugi kulturni hrami med tednom samevajo, polnijo pa jih v glavnem odprtja in razni večji dogodki! Kam je usmerjena naša pozornost, predvsem pa kam je usmerjena pozornost mladih? V studio smo povabili Nadjo Zgonik, profesorico na ALUO, in Nino Ostan, svetovalko za umetnost na Zavodu za šolstvo Republike Slovenije. Za mnenje smo vprašali tudi Diano Koloini, umetniško vodjo SNG Maribor, in Nino Peče, vodjo Kinodvora.
Neveljaven email naslov