Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla
Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.
"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije
Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.
"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov
Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?
"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov
Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.
"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov
Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let.
Kako vroč bo naš planet do konca stoletja? Na končani podnebni konferenci v Glasgowu so delegati z vsega sveta sprejeli zaveze, ki predstavljajo napredek v boju proti podnebnim spremembam. A kako velik napredek, so bili cilji konference COP26 doseženi? Bi s sprejetimi ukrepi dvig globalne povprečne temperature lahko toliko omejili, da bi bil planet še primeren za življenje? Ali je šlo za predstavo, na kateri so odločevalci stagnacijo le prebarvali z zeleno barvo? Pogovarjamo se s tremi sogovorniki, ki so že pred konferenco za Vroči mikrofon pojasnili pričakovanja, zdaj pa se bodo odzvali na dosežene dogovore in na tiste, ki so na Škotskem umanjkali. Gosti: meteorolog dr. Žiga Zaplotnik (FMF), dr. Blaž Kurnik (Evropska agencija za okolje), pravnik Aljoša Petek (PIC in Mladi za podnebno pravičnost)
Že pred epidemijo je veljalo, da dom za številne ženske žal ni najvarnejše mesto, epidemični ukrepi in njihove posledice pa so nasilju dali velik pospešek. Izgubljajo se prijateljske in družinske socialne mreže, pristojne službe pa imajo nove prioritete ter so predvsem fizično slabše dostopne. Ob izgubi finančne varnosti, vse slabši dostopnosti stanovanj in vse bolj grozeči denarni negotovosti ženske še težje zapustijo tudi najslabše in najbolj nevarne partnerske zveze. Nasilju pa daje bogato rastišče tudi vse bolj prisoten sovražni govor, ki se z vrhov države seli v najnižje pore družbe in močno vpliva tudi na povečanje fizičnega nasilja. Kako je žrtvam nasilja v takih časih sploh mogoče učinkovito pomagati in kako je lahko koristna 24-urna pomoč SOS telefona, ki je dostopna tudi v tujih jezikih? Sogovornici: Dalida Horvat, vodja programa SOS telefon, in Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.
26. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah se je začela z vrhom svetovnih voditeljev in voditeljic 1. novembra 2021. Na konferenci COP26 se bo do 12. novembra zbralo 197 držav pogodbenic Okvirne konvencije o spremembi podnebja, ključni cilj pa je omejiti povišanje globalnega segrevanja do 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo in da do sredine stoletja dosežemo ogljično nevtralnost. Bo konferenca res prelomna točka za človeštvo? Je dovolj, da je le 113 držav posodobilo svoje zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov? Kaj v Glasgowu počne več kot 500 lobistov, ki zastopajo interese industrije fosilnih goriv? To je le nekaj vprašanj za našo posebno poročevalko Špelo Novak, ki je v Glasgowu in s katero se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako neodvisna in samostojna je tretja veja oblasti v obdobju korone? Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal s podpredsednikom Vrhovnega sodišča doktorjem Miodragom Đordevićem.
Zakaj so se Italijani odločili tako množično cepiti - je bila to posledica lanskih tragičnih mesecev, ko je skoraj kolapsiral zdravstveni sistem, v Italiji pa je mesečno umrlo tudi do 20 tisoč ljudi, so se cepili, da bi se zaščitili ali zato, da bi lahko nemoteno delali? Zakaj je Italija danes zgodba o uspehu, kjer je precepljenih več kot 82 odstotkov prebivalcev nad 12. letom starosti, in kakšni so Italijani po tem letu in pol? Maja Stepančič je obiskala mesti Milano in Codogno v Lombardiji, ki je bila lani najbolj prizadeta. Ob pogovoru z domačini in strokovnjaki poskuša orisati lansko tragično sliko in letošnjo skorajšnjo zmago nad virusom. Sogovorniki so: sveža diplomantka Maria Grazia, študenta Luigi in Gaia, prodajalec sadja Roberto, lastnica lokala Mariella, šest prijateljic iz Codogna in frizer Michele. Poleg tega so zgodbo uspeha italijanske cepilne kampanje opisali še imunolog Sergio Abrignani, novinarka časnika Corriere della Sera Cristina Marrone, na lanski kaos ob prvem primeru covida v Italiji pa sta se spomnila direktor urgence v Codognu Stefano Paglia in vodja oddelka za mentalno zdravje v Codognu Giancarlo Cerveri.
Po objavi videoposnetka nasilja hrvaških policistov se hrvaške oblasti niso mogle več izogniti zanikanju, da na njihovi meji poteka nasilno in nezakonito vračanje beguncev in migrantov v Bosno in Hercegovino. V verigi vračanj pa sodeluje tudi Slovenija. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da gre za sistemsko ravnanje, ki bi se moralo takoj ustaviti. To pa se očitno še ne bo tako hitro zgodilo. Sogovorniki: Gospod D, ki čaka na odločitev o mednarodni zaščiti v Sloveniji, Urša Regvar, PIC, Milena Zajović, Are you Syrious, Malin Björk, članica Evropskega parlamenta. Avtor: Gašper Andrinek
Podnebna kriza se postopoma sprevrača v podnebno katastrofo in za omilitev vse hujših posledic človekovega ravnanja morajo države sprejeti ambiciozne načrte ukrepanja. Svetovni voditelji, okoljevarstveniki in gospodarstvo se bodo s tem ciljem v nedeljo zbrali na svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu. Konferenca z imenom COP26 ima nekaj zelo jasno zastavljenih ciljev - doseči ogljično nevtralnost do sredine stoletja, omogočiti, da bo cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5° C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo še vedno dosegljiv, zavezati se k 100 milijardam letne pomoči državam v razvoju za spopadanje s podnebnimi spremembami in konkretizirati izvajanje pariškega sporazuma. A kako to doseči, je tako izpostavljena “stopinja in pol” sploh še dosegljiva? O najbolj izpostavljenih temah in pričakovanjih pred konferenco na Škotskem se Jan Grilc pogovarja z meteorologom dr. Žigo Zaplotnikom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Blažem Kurnikom z Evropske agencije za okolje, in Aljošo Petkom, pravnikom pri Pravno-informacijskem centru in članom Mladih za podnebno pravičnost.
Tokratno aktualno temo namenjamo skupnemu avstrijsko-slovenskemu projektu »goMURra«, ki se po treh letih in pol zaključuje novembra. 34 kilometrov je dolg rečni odsek od Šentilja do Radencev, na katerem si Muro delimo z Avstrijci. Meddržavna komisija za skupno upravljanje Drave in Mure deluje sicer še iz časov rajnke Jugoslavije, še posebej uspešno pa se zaradi zglednega odnosa med sosednjima mestecema Gornja Radgona in Bad Radkersburg, to zdaj kaže pri rezultatih projekta »goMURra«. Nedavno si jih je ogledal Damjan Zorc.
V Vročem mikrofonu tokrat o napovedanih podražitvah energentov. Zelo odmevna je bila napoved največjega slovenskega trgovca z energenti Petrola, da bo prvega decembra občutno dvignil cene električne energije in zemeljskega plina. Temu naj bi sledili tudi drugi ponudniki energentov na slovenskem trgu. Obenem se na maloprodajnem trgu že odražajo tudi naraščajoče cene surove nafte na borzah. V Sloveniji je cena dizelskega goriva na bencinskih servisih ob avtocestah z 1,490 evra za liter ali več dosegla najvišjo raven. Je Slovenija res na varni strani, kot je bilo slišati pretekli teden, in ali je rešitev zamenjava dobavitelja električne energije? Z dr. Nevenko Hrovatin z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani se je pogovarjal Rok Kužel.
Na Fakulteti za socialno raziskujejo etične dileme socialnih delavk in delavcev v domovih za starejše med epidemijo, ki je del širšega projekta na temo dolgotrajne oskrbe ljudi z demenco. Nosilka raziskave izredna profesorica doktorica Jana Mali, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, pravi, da raziskava kaže, da so socialne delavke, tako kot stanovalke in stanovalci, med epidemijo spregledane.
Izčrpavanje Slovenske tiskovne agencije, napadi, žalitve in grožnje so nedopustni. STA drvi proti stečaju, ker je vlada prenehala financirati njeno javno službo. Zaposleni, novinarska skupnost in medijski strokovnjaki opozarjajo, da so razmere alarmantne, zaskrbljena in ogorčena je tudi mednarodna javnost, ki ugotavlja, da ima Slovenija vse večje težave z medijsko svobodo. VSI SMO STA!
Zakaj kljub vsem rdečim alarmom, ki jih človeštvu pošilja planet, pridobivanje in uporaba fosilnih goriv ne upadata? Zakaj vedno pogostejši vročinski valovi, ujeme, neurja kljub svoji moči nimajo moči zaustaviti korporacij, ki nadaljujejo izkoriščanje planeta, in zakaj je gospodarstvo še vedno tako zelo odvisno od fosilnih goriv? Vrag je odnesel šalo, sedanje okoliščine pa so tako ekstremne, da je treba resno premisliti o taktikah boja proti podnebnim spremembam, je prepričan švedski okoljski aktivist in profesor na Oddelku za človeško geografijo Univerze v Lundu Andreas Malm, gost tokratnega vročega mikrofona.
Ta mesec se končuje obsežen, kar 5 let trajajoč projekt z naslovom "Le z drugimi smo" - namenjen krepitvi socialnih in državljanskih kompetenc naših šolnikov pri integraciji priseljencev. Na vseh stopnjah vzgojno-izobraževalnega procesa, od vrtcev do visokih šol, po zaslugi tega projekta zdaj lahko preštejemo 10.208 dodatno usposobljenih prosvetnih delavcev, tako v Sloveniji kot zamejstvu. Tudi ostale številke so impozantne: sodelujoči predavatelji so obiskali več kot 100 krajev. Pripravili so 442 brezplačnih seminarjev, ki so trajali po 16 šolskih ur. Na zadnji konferenci v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je bil tudi Damjan Zorc.
Neveljaven email naslov