Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Policija ob južni meji v sodelovanju z vojsko in s pomočjo sodobne tehnologije išče prebežnike. Ljudje se pri prebijanju skozi rezilno žico pogosto porežejo, zato jim morajo policisti in policistke nuditi tudi prvo pomoč. Turistični delavci, kljub turističnim bonom, ki so reševali sezono, večinoma ne odobravajo rezilne žice ob Kolpi. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj časa pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje.
Ljudje se pri prebijanju čez rezilno žico včasih porežejo, zato jim morajo policisti ponuditi prvo pomoč. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj čas pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje
"Za mostom je panelna ograja, ki ima na vrhu žico," opiše prizor v Slavskem Lazu policijski inšpektor na policijski upravi Ljubljana Igor Hrastnik, ki pravi, da državno mejo nadzorujejo skupaj z vojsko, ki policiji zagotavlja tudi opremo. "Skozi te kolute so se dejansko plazili. Ali pa so se po zunanji strani mostu držali za nosila žice in počasi korak za korakom premagovali to oviro. Most je bil že prej zaprt, ker je tako star. Tako slab most je, na njem so ovire, pa so vseeno prišli čez."
Policist in policistka, ki patruljirata v Slavskem Lazu, pravita, da migranti niso nasilni. Ob potrebi pa jim morajo zagotoviti tudi prvo pomoč.
"Opaziš pa pri ljudeh, ki prehajajo mejo, kako vztrajni so. Vse na tem svetu dajo, da pridejo do končnega cilja. Vsak ima svojo zgodbo, ki jo nosi s seboj." – Marjetka Tomazin, policistka na južni meji
Sogovornik, ki se je h Kolpi preselil iz Nemčije, pravi, da ga prizori, ki jih videva, spominjajo na prizore iz otroštva, ko je gledal Berlinski zid. "Tu je sicer malo bolje, ker se vidi tudi čez ograjo. Ko sem kupoval hišo, ni bilo govora, da bo tu stala rezalna žica. Če bi to vedel, bi si raje poiskal hišo kje drugje."
Domačini opisujejo, kako policisti vozijo ulovljene migrante in jih predajajo hrvaškim kolegom. Do žice ima večina kritičen odnos. "To je Evropa dala denar, naredili pa niso nič. Tisti, ki hoče priti čez, pride v vsakem primeru."
Hotelir Simon Kovač iz Osilnice pravi, da do zdaj ni videl še niti enega migranta. "Turizmu je žica povzročila veliko škodo. Ribiči ne morejo normalno dostopati do vode, kar se zelo pozna v številu prodanih kart. Prej je bilo več kopališč in prostorov za piknik, kjer so se ljudje prej kopali, zdaj pa se več ne morejo. Samo smo imeli tudi zelo lep prostor ob Kolpi, kjer smo prirejali poroke, ki jih zdaj več ne moremo."
Tine Lindič iz Radencev ob Kolpi žico opisuje kot tujek v neokrnjeni naravi. "Veliko vasi nima javne razsvetljave, optike, nekatere nimajo vodovoda, da ne govorim o kakih kolesarskih poteh. Žico pa so postavili, ne da bi pred tem kogar koli kaj vprašali. Da bi kdo kolesaril ob rezilni žici, ne razumem. Letos je bila polna sezona zaradi 'vavčer turizma'."
Večina turističnih delavcev meni, da žica povzroča veliko škodo, govoril pa sem tudi z domačini, ki menijo, da so se turisti navadili, država pa bi morala še zaostriti protimigrantsko politiko. "Vojska je zato, da brani državno mejo. Orbana so tudi kritizirali, ampak zdaj je vse potihnilo in on ima državo zaščiteno," pravi turistični ponudnik, ki prebežnikov sicer ne videva.
Tine Lindič opisuje, kako je nad polnimi kampi območje preletaval helikopter. "Nihče se ne vpraša, koliko stane ta ura letenja. Lovijo nekaj migrantov, pa pridejo dva vojaška in tri marice. Ne vem, koliko je tudi ekonomsko upravičeno, da na tak način loviš ljudi. Kolikor smo videli te ljudi, so vsi prestrašeni. Vidimo, da čez mejo prihajajo ljudje. Čudno pa je, da se domačini bolj bojimo vardistov kot migrantov."
Lindič pravi, da se nam zaradi žice smejejo Hrvati. "Prepustili smo jim Kolpo. Kjer je žica, je Kolpa cela njihova, čeprav je meja uradno na polovici reke. Žica najbolj ograjuje domačine. Vse bolj opažamo, da je to namenjeno nam, ne migrantom." Kritičen je tudi do madžarske politike, ki migrante krivi za vse svoje težave.
Mohammed Rezeq je begunec. V Slovenijo je pred letom in pol prišel iz Gaze. Iz Turčije do Slovenije bi z letalom prišli v nekaj urah, on je potreboval šest mesecev. Vmes je doživel težko prometno nesrečo, ki jo je povzročil tihotapec prenatrpanega kombija. Počutil se je razčlovečenega. Policija je bila nasilna. Na meji z Grčijo je na njih spustila pse. Na Hrvaškem so mu policisti vzeli telefon in čevlje. Nazaj so jih pregnali s streljanjem v zrak. Po enem tednu je spet plačal tihotapcem in poskusil znova. Dva dni so brez primerne obutve in brez vode hodili po gozdu. Slovenska policija jih je dobila med vožnjo. Ko so jih ustavili, je bil 39-letni sogovornik skupaj z mladoletnim prebežnikom stlačen v prtljažnik avtomobila, v katerem je bilo kar devet ljudi.
"Za policijsko nasilje, ki sem ga doživljal na poti, ne krivim policije, ampak evropski sistem. Pot obvladujejo tihotapci z ljudmi. Na poti smo bili dva dneva brez primerne obutve in vode ter takšni hodili po gozdu. Tihotapci so nam dali le klešče za rezanje ograje."
Mohammed je prepričan, da pri vprašanju migracij v prvi vrsti ne gre za varnostno vprašanje, ampak predvsem denar, ki ga države dobivajo iz tega naslova. Devetintridesetletnik se danes uči slovensko in dela kot prostovoljec. Želi prispevati k družbi, predvsem pa, da njegovi otroci ne bi doživljali tega, kar je na begu za življenje doživljal sam.
Slovenska policija je v letošnjem letu obravnavala približno 10.000 nedovoljenih prehodov meje, kar je malo več kot lani. V tej številki se skriva tudi 400 hrvaških državljanov, ki nezakonito prečkajo mejo na morju. Sircev je v zadnjem obdobju zelo malo, največ je državljanov Pakistana. Migrantske poti se v zadnjih dveh letih niso bistveno spreminjale. Mejo prehajajo po težje prehodnih območjih, predvsem po gozdu. Več ljudi je pri prečkanju meje tudi izgubilo življenje.
1285 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Policija ob južni meji v sodelovanju z vojsko in s pomočjo sodobne tehnologije išče prebežnike. Ljudje se pri prebijanju skozi rezilno žico pogosto porežejo, zato jim morajo policisti in policistke nuditi tudi prvo pomoč. Turistični delavci, kljub turističnim bonom, ki so reševali sezono, večinoma ne odobravajo rezilne žice ob Kolpi. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj časa pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje.
Ljudje se pri prebijanju čez rezilno žico včasih porežejo, zato jim morajo policisti ponuditi prvo pomoč. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj čas pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje
"Za mostom je panelna ograja, ki ima na vrhu žico," opiše prizor v Slavskem Lazu policijski inšpektor na policijski upravi Ljubljana Igor Hrastnik, ki pravi, da državno mejo nadzorujejo skupaj z vojsko, ki policiji zagotavlja tudi opremo. "Skozi te kolute so se dejansko plazili. Ali pa so se po zunanji strani mostu držali za nosila žice in počasi korak za korakom premagovali to oviro. Most je bil že prej zaprt, ker je tako star. Tako slab most je, na njem so ovire, pa so vseeno prišli čez."
Policist in policistka, ki patruljirata v Slavskem Lazu, pravita, da migranti niso nasilni. Ob potrebi pa jim morajo zagotoviti tudi prvo pomoč.
"Opaziš pa pri ljudeh, ki prehajajo mejo, kako vztrajni so. Vse na tem svetu dajo, da pridejo do končnega cilja. Vsak ima svojo zgodbo, ki jo nosi s seboj." – Marjetka Tomazin, policistka na južni meji
Sogovornik, ki se je h Kolpi preselil iz Nemčije, pravi, da ga prizori, ki jih videva, spominjajo na prizore iz otroštva, ko je gledal Berlinski zid. "Tu je sicer malo bolje, ker se vidi tudi čez ograjo. Ko sem kupoval hišo, ni bilo govora, da bo tu stala rezalna žica. Če bi to vedel, bi si raje poiskal hišo kje drugje."
Domačini opisujejo, kako policisti vozijo ulovljene migrante in jih predajajo hrvaškim kolegom. Do žice ima večina kritičen odnos. "To je Evropa dala denar, naredili pa niso nič. Tisti, ki hoče priti čez, pride v vsakem primeru."
Hotelir Simon Kovač iz Osilnice pravi, da do zdaj ni videl še niti enega migranta. "Turizmu je žica povzročila veliko škodo. Ribiči ne morejo normalno dostopati do vode, kar se zelo pozna v številu prodanih kart. Prej je bilo več kopališč in prostorov za piknik, kjer so se ljudje prej kopali, zdaj pa se več ne morejo. Samo smo imeli tudi zelo lep prostor ob Kolpi, kjer smo prirejali poroke, ki jih zdaj več ne moremo."
Tine Lindič iz Radencev ob Kolpi žico opisuje kot tujek v neokrnjeni naravi. "Veliko vasi nima javne razsvetljave, optike, nekatere nimajo vodovoda, da ne govorim o kakih kolesarskih poteh. Žico pa so postavili, ne da bi pred tem kogar koli kaj vprašali. Da bi kdo kolesaril ob rezilni žici, ne razumem. Letos je bila polna sezona zaradi 'vavčer turizma'."
Večina turističnih delavcev meni, da žica povzroča veliko škodo, govoril pa sem tudi z domačini, ki menijo, da so se turisti navadili, država pa bi morala še zaostriti protimigrantsko politiko. "Vojska je zato, da brani državno mejo. Orbana so tudi kritizirali, ampak zdaj je vse potihnilo in on ima državo zaščiteno," pravi turistični ponudnik, ki prebežnikov sicer ne videva.
Tine Lindič opisuje, kako je nad polnimi kampi območje preletaval helikopter. "Nihče se ne vpraša, koliko stane ta ura letenja. Lovijo nekaj migrantov, pa pridejo dva vojaška in tri marice. Ne vem, koliko je tudi ekonomsko upravičeno, da na tak način loviš ljudi. Kolikor smo videli te ljudi, so vsi prestrašeni. Vidimo, da čez mejo prihajajo ljudje. Čudno pa je, da se domačini bolj bojimo vardistov kot migrantov."
Lindič pravi, da se nam zaradi žice smejejo Hrvati. "Prepustili smo jim Kolpo. Kjer je žica, je Kolpa cela njihova, čeprav je meja uradno na polovici reke. Žica najbolj ograjuje domačine. Vse bolj opažamo, da je to namenjeno nam, ne migrantom." Kritičen je tudi do madžarske politike, ki migrante krivi za vse svoje težave.
Mohammed Rezeq je begunec. V Slovenijo je pred letom in pol prišel iz Gaze. Iz Turčije do Slovenije bi z letalom prišli v nekaj urah, on je potreboval šest mesecev. Vmes je doživel težko prometno nesrečo, ki jo je povzročil tihotapec prenatrpanega kombija. Počutil se je razčlovečenega. Policija je bila nasilna. Na meji z Grčijo je na njih spustila pse. Na Hrvaškem so mu policisti vzeli telefon in čevlje. Nazaj so jih pregnali s streljanjem v zrak. Po enem tednu je spet plačal tihotapcem in poskusil znova. Dva dni so brez primerne obutve in brez vode hodili po gozdu. Slovenska policija jih je dobila med vožnjo. Ko so jih ustavili, je bil 39-letni sogovornik skupaj z mladoletnim prebežnikom stlačen v prtljažnik avtomobila, v katerem je bilo kar devet ljudi.
"Za policijsko nasilje, ki sem ga doživljal na poti, ne krivim policije, ampak evropski sistem. Pot obvladujejo tihotapci z ljudmi. Na poti smo bili dva dneva brez primerne obutve in vode ter takšni hodili po gozdu. Tihotapci so nam dali le klešče za rezanje ograje."
Mohammed je prepričan, da pri vprašanju migracij v prvi vrsti ne gre za varnostno vprašanje, ampak predvsem denar, ki ga države dobivajo iz tega naslova. Devetintridesetletnik se danes uči slovensko in dela kot prostovoljec. Želi prispevati k družbi, predvsem pa, da njegovi otroci ne bi doživljali tega, kar je na begu za življenje doživljal sam.
Slovenska policija je v letošnjem letu obravnavala približno 10.000 nedovoljenih prehodov meje, kar je malo več kot lani. V tej številki se skriva tudi 400 hrvaških državljanov, ki nezakonito prečkajo mejo na morju. Sircev je v zadnjem obdobju zelo malo, največ je državljanov Pakistana. Migrantske poti se v zadnjih dveh letih niso bistveno spreminjale. Mejo prehajajo po težje prehodnih območjih, predvsem po gozdu. Več ljudi je pri prečkanju meje tudi izgubilo življenje.
Pogovor z novo varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev, bralcev in uporabnikov programskih vsebin RTV Slovenije Marico Uršič Zupan.
Kako dosegljivi so ambiciozni cilji Evropske unije glede zmanjšanja izpustov zaradi prometa, če ne bomo spremenili svojega dojemanja avtomobila kot prve, tako rekoč naravne izbire za prevoz na delo, v trgovino ali na izlet?
Zadnje čase v povezavi s podnebnimi spremembami pogosto slišimo besedno zvezo "točka preloma", strokovnjaki nas vse bolj zavzeto svarijo z napovedmi, v katere vpletajo izraze, kot je "točka brez vrnitve". So to zgolj retorična orodja ali znanstveno utemeljeni pojmi? Kaj natanko pomenijo točke preloma, kakšen je njihov medsebojni vpliv in ali bomo z njimi res prestopili podnebni rubikon?
Vedno bolj zgodnji in dolgi vročinski valovi, vedno bolj silovite in uničujoče nevihte niso več samo prihodnost, ampak so že postali naša sedanjost. Letos nas je vročinski val dosegel že pred koledarskim poletjem, temperature pa so v nekaterih delih Slovenije dosegle visokih 38 stopinj Celzija. Klimatologi pravijo, da bomo brez ukrepanja že na polovici tega stoletja te temperature dojemali kot normalne, Portorož bi lahko imel podnebje, kakršnega ima denimo Kairo v Egiptu. Kaj nam o podnebju sporočajo temperaturni ekstremi, kako bi sajenje dreves v mestih in ozelenitve streh pripomogli k zniževanju temperatur in kako ob energetski krizi, ko se mnoge države - med njimi Nemčija in Italija - spet obračajo k premogu in postajajo antipodnebne, postati in ostati država, ki elektriko pridobiva s pomočjo jedrske energije in iz obnovljivih virov? SOGOVORNIKI: - oblakolog Blaž Gasparini - klimatolog Gregor Vertačnik - jedrskI fizik Jan Malec
V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na nek način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi?
Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti?
Razmere na RTV niso dobre, še več, slabe so. Pogajanj med vodstvom hiše in novinarskim sindikatom praktično ni, razen v PR sporočilih za javnost "generalnega vodstva", ki navidezno poziva k dialogu. O stavki novinarskih sindikatov in navideznih pogajanjih smo govorili v Vročem mikrofonu. Na vse to pa smo pogledali tudi skozi strokovno prizmo kadrovanja na odgovorne funkcije v Sloveniji, vključno z javno RTV.
Fašizem je strah pred svobodo, ki ga sproži bežen pogled na svobodo, pravi britanski novinar in aktivist Paul Mason, nekoč voditelj na BBC-ju. Je mobilizacija nasilnežev, ki ne želijo biti svobodni. Lekcija 20. stoletja pa je, da ko fašističen način razmišljanja prevzamejo milijoni po vsem svetu, popolnega uničenja ni več mogoče ustaviti, še piše v knjigi: Kako zaustaviti fašizem. Cilj nacistov je bil, da uničijo ves napredek od francoske revolucije in to je tudi cilj današnje skrajne desnice, opozarja. Ob prevodu knjige v nemški jezik se je s Paulom Masonom v Berlinu za RTV Slovenija pogovarjala Polona Fijavž.
Za nosoroge je človek to, kar je bil za dinozavre meteorit, je vrstica iz knjige Zadnji dve, pod katero se podpisujejo prekaljen novinarsko-publicistični par Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek in fotograf Matjaž Krivic. Med celovitim popotovanjem od Češke, Nemčije, prek Italije do osrednje Afrike spoznamo zadnji dve še živeči severni beli nosoroginji, zadnji dve, ki sta ostali. Z njima bo vrsta izumrla. Ali pač? V minulh letih je za vrste na robu izumrtja znanost prinesla novo upanje, obuditev vrste od smrti v rokah napredujoče tehnologije umetne oploditve in uporabe matičnih celic namreč ni več le znanstvenofantastična iluzija, ampak realna, a etično še nedorečena pot. Hkrati nam orjakinji, ki sta svoje zadnje pribežališče našli v rezervatu Ol Pejeta v Keniji, pripovedujeta zgodbo o strašni človeški pogoltnosti, ki se ne manjša, in neizmerni veri v skupno delo in rešitev.
Po prijavi, da je otrok ali mladostnik doživel domnevno spolno zlorabo, se začne zanj mučen postopek pred različnimi organi – policijo, centrom za socialno delo, sodiščem, v zdravstvenih ustanovah ... Ponavljanje pričevanj o tako travmatičnih dogodkih otroka še globlje prizadene. Ta postopek bo odslej bistveno bolj prilagojen potrebam otrok in mladostnikov. Z začetkom delovanja Hiše za otroke bo namreč otrok v prilagojenem, prijaznem in starosti primernem okolju svoje pričevanje izpovedal le enkrat, izjemoma dvakrat, posnetek pričevanja pa bo služil za postopke v različnih ustanovah. Zgled za takšno hišo so v Sloveniji dobili na Islandiji, tam deluje že od leta 1998, je pa Slovenija edina evropska država, ki je za delovanje take hiše oz. pridobivanje pričevanj na ta način sprejela poseben zakon. Gostja Vročega mikrofona bo direktorica Hiše za otroke Simona Mikec.
Naraščajoče cene vplivajo na razpoloženje potrošnikov, ozka grla v dobavi surovin ter višanje njihovih cen pa na razpoloženje predvsem v predelovalnih dejavnostih. Potem ko so se kazalniki zaupanja zaradi negotovosti v povezavi z vojno v Ukrajini močno poslabšali, negotovost tudi po rahlem aprilskem izboljšanju ostaja visoka. Tudi o nevarnosti stagflacije in popravljeni napovedi gospodarskih gibanj smo se pogovarjali z direktorico Urada za makroekonomske analize in razvoj Majo Bednaš.
Z vojno v Ukrajini se je k nam spet zateklo nekoliko večje število ljudi. Ob tem je eno od ključnih vprašanj: ali smo vključujoča družba? Inštitut za narodnostna vprašanja je izvedel raziskavo o odnosu večinskega prebivalstva do priseljencev. Delež tistih, ki mislijo, da se zaradi priseljevanja povečuje delež kaznivih dejanj, se ob jasnih podatkih počasi zmanjšuje, veča pa se delež tistih, ki menijo, da je slovenska kultura zaradi priseljevanja ogrožena.
"Že dlje časa opozarjamo na nepravilnosti in neprofesionalizem v javnem zavodu, danes pa stavkamo, ker nam ni preostalo nič drugega," je včeraj dejala predsednica generalnega vodstva stavkovnega odbora Helena Milinković. Po opozorilni stavki novinark, novinarjev, programskih ustvarjalev RTV Slovenija v Vročem mikrofonu pojasnjujemo, kaj sledi ...
Sadra na Koroškem, čistilno blato na Štajerskem, ugibanja, kakšen davek bo na tleh pustila eksplozija v Melaminu. To je le nekaj najbolj aktualnih primerov, ko se je javna okoljska pozornost v državi usmerila tudi v tla pod našimi nogami, ki jih preveč lahkotno obravnavamo kot samoumevna. V Sloveniji pozidamo veliko več dobrih kot slabih zemljišč, k njihovi degradaciji prispeva vse bolj obsežen okoljski kriminal, hkrati pa se vrstijo opozorila, da nas domača gruda ne more prehraniti. Globalno se tlem piše še slabše, saj naj bi degradacija do leta 2050 spodnesla toliko zdravih tal, kot znaša velikost Južne Amerike.
Na Valu 202 smo med redkimi mediji, ki že od prvega vala epidemije nenehno opozarjajo na hude posledice ukrepov ob epidemiji na psihično in fizično zdravje otrok. Kar so bila prej samo opozorila redkih posameznikov, zdaj vse bolj potrjujejo ugotovitve prej zadržanih ali povsem molčečih strokovnjakov in podatki. Med redkimi, ki so odločno zastavili glas za dobrobit mladih, so bili jeseni 2020 strokovnjaki na Fakulteti za šport v Ljubljani, kjer že desetletja v okviru programa Slofit vodijo t. i. športno-vzgojni karton, ki natančno meri in kaže, kako se v desetletjih spreminjajo gibalne sposobnosti generacij pa tudi teža naših otrok in mladostnikov. Že prvi rezultati pred slabima dvema letoma so kazali na katastrofo, a so se pristojni najbolj obregnili ob zanesljivost metodologije, nato pa je šolski sistem še mesece vse prej kot spodbujal vadbo in gibanje. Porazni rezultati so bili neizbežni, nedvomno bodo dolgoročno škodljivi, pri nekaterih mladih tudi trajno nepopravljivih. Kje smo zdaj in kaj je sploh še mogoče narediti?
Evropska komisija je za EU in območje z evrom znižala napoved gospodarske rasti. Za letos napoveduje 2,7-odstotno, za prihodnje leto pa 2,3-odstotno rast bruto domačega proizvoda (BDP). Skrbi pa rast cen. Inflacija bo občutno višja, dobrih 6 odstotkov, šele prihodnje leto naj bi se spustila na znosne 3 odstotke. Za Slovenijo pa so napovedi takšne: bruto domači proizvod naj bi se letos povečal za 3,7 odstotka, torej bo rast nad evropskim povprečjem, stopnja inflacije pa bo v okviru evroskega povprečja. O gospodarski sliki in o tem, če bodo aktualne napovedi zdržale, se je Zdenka Bakalar v Studio ob 17.00 na našem Prvem programu pogovarjala z direktorico urada za makroekonomske analize in razvoj Majo Bednaš, predsednikom Fiskalnega sveta Davorinom Kračunom in glavnim analitikom pri Gospodarski zbornici Slovenije Bojanom Ivancem. Oddaja je bila pripravljena tudi s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.
Marko Polak s prof. dr. Majo Zalaznik z ljubljanske Ekonomske fakultete je razglabljal o organizaciji velikih športnih dogodkov, ki bodo v letošnjem in prihodnjem letu v Sloveniji. Pogovor bo tekel o multiplikativnih učinkih tako zajetnih projektov, pa tudi o vseh izzivih, priložnostih in težavah, ki jih prinašajo za prireditelje, lokalno skupnost in državo.
Dvig cen goriva in energentov vpliva tudi na cene ostalih dobrin in storitev, ne samo prevozov. Kupna moč pada. O vzrokih in posledicah teh dvigov se Gorazd Rečnik pogovarja s profesorjem z ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Markom Pahorjem, govoril pa je tudi z avtoprevoznikoma, ki trdita, da je stanje v sektorju kritično.
Kadrovski bazeni na Balkanu se praznijo, velike gradbene projekte zdaj izvajajo tudi turški delavci. Kje živijo in v kakšnih razmerah delajo? O sistemskih vzrokih za aktualno dogajanje z Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice.
Nova era polarizacije. Tako so pri mednarodni organizaciji Novinarji brez meja naslovili 20. izdajo indeksa svobode medijev po svetu. Ugotavljajo, da se v informacijskem kaosu, ki smo mu priča, dogaja polarizacija tako na ravni držav kot na mednarodni ravni. Slovenija pri tem ni izjema in tako ne zaostaja za trendom polarizacije. To se vidi tudi pri letošnji oceni na indeksu svobode medijev in mestu, ki ga je zasedla. Slovenija je namreč padla za 18 mest. Tako nizko še ni bila nikoli. Zdaj se na indeksu svobode medijev uvršča v kategorijo držav, ki so označene kot “problematične”. "Slovenija se je pomaknila iz kategorije držav, v kateri so razmere opisane kot "zadovoljive", v kategorijo držav, v kateri so razmere opisane kot "problematične". Slovenija je izgubila 18 mest. S 36 je padla na 54 mesto." - Pavol Szalai, Novinarji brez meja
Neveljaven email naslov