Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
1288 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
V začetku julija je Pošta Slovenije prilagodila delovni čas večine poštnih poslovalnic v Sloveniji. S tem je veliko uporabnikov na lastni koži občutilo, kako se spreminja trg poštnih storitev. Pred tem so te spremembe namreč večinoma zadevale predvsem prebivalce manjših slovenskih krajev, kjer so poštne poslovalnice zaprli. Sprememb pa s tem še ni konec, v Pošti Slovenije napovedujejo nadaljnje preoblikovanje poštnih poslovalnic, predvsem v mestnih središčih pa tudi njihovo zapiranje. Več o tem, kako je to povezano z univerzalno poštno storitvijo, ki jo zagotavlja Zakon o poštnih storitvah in zakaj Sindikat poštnih delavcev meni, da je treba omenjeni zakon spremeniti, pa v Vročem mikrofonu, ki ga pripravila Lidija Cokan.
Jedro zdajšnjega problema je tudi v zanemarjenem kriznem komuniciranju.
Kaj vse nam sporočajo aktualni podatki, kaj lahko izluščimo iz njih in kaj je mogoče napovedati za prihodnje tedne?
Med ukrepi tretjega paketa oranžne faze vlada predvideva tudi ponovno zaprtje ne nujne zdravstvene in zobozdravstvene dejavnosti. Toda podatki Registra raka Slovenije, ki je prvi na svetu izdal članek, s katerim je pokazal vpliv epidemije covid-19 na raka, kažejo, da se je število diagnosticiranih zmanjšalo tudi do 30 odstotkov. Kakšne bodo posledice tega in kaj bi pomenila ponovna ustavitev zdravstvenega sistema?
Novo študijsko leto, ki se začenja v četrtek, predvideva hibridni model, kombinacijo študija na daljavo in študija s fizično prisotnostjo na fakulteti. S sogovorniki razmišljamo, česa smo se med študijem na daljavo že naučili ter kakšne so prednosti in slabosti takšnega študija. Zanimalo nas bo tudi, kaj hibridni model študija pomeni z vidika izgradnje psihosocialnih odnosov med študenti in kako na daljavo uspešno graditi akademsko skupnost.
Kaj pa, če v tujini obležimo s covidom-19? Verjetnost je majhna, a bodimo pripravljeni. Zgodi se lahko marsikaj. Andrej Šter z MZZ pravi: "Naj ljudje tokrat ne računajo, da bo čarobna palčka poslala ponje letalo, helikopter ali taksi, čudežne rešitve ne bo ..." Tatjana Pirc je zbrala informacije o pravicah, ki jih imamo v državah, v katerih velja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, pregledala je komercialna zavarovanja, ki krijejo stroške, povezane z zdravljenjem covida-19 v tujini, opisuje pa tudi srhljivo zgodbo o tem, kaj je z veljavno evropsko kartico v Sloveniji doživel gospod S., ki je zdravstveno zavarovan na Švedskem.
Ob prazniku slovenskega športa bo predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Tomas Bach slovenski športni doprinos v naslednjih minutah postavil v širši okvir. Pojasnil bo, zakaj ga slovenski uspeh na Touru navdušuje in zakaj je naklonjen olimpijskim igram v različnih državah. Thomas Bach je Slovenijo obiskal v ponedeljek, ko se je srečal s slovenskim političnim vrhom, sodeloval pa je tudi na dobrodelnem dogodku fundacije Mira Cerarja, ki pomaga športnikom iz socialno ogroženih družin. Anja Hlača Ferjančič ga je med drugim vprašala, če bo prav on tisti, ki se bo dokončno odločil, če prestavljene olimpijske igre v Tokiu bodo in kaj lahko naredi za to, da bi tudi športniki iz komercialno manj zanimivih panog dobili svoj del pozornosti.
Na kakšen način je Rogaško Slatino zaznamovala epidemija, kakšne so možnosti za mlade in zakaj dolina pod Janino (ne) potrebuje najvišji razgledni stolp v državi? Reportaža iz enega najstarejših slovenskih krajev z zdraviliškim turizmom, ki se je skozi zgodovino ves čas prilagajal (predvsem tujim) gostom. Od avstrijskih plemičev in italijanske gospode do ruskih oligarhov.
Policija ob južni meji v sodelovanju z vojsko in s pomočjo sodobne tehnologije išče prebežnike. Ljudje se pri prebijanju skozi rezilno žico pogosto porežejo, zato jim morajo policisti in policistke nuditi tudi prvo pomoč. Turistični delavci, kljub turističnim bonom, ki so reševali sezono, večinoma ne odobravajo rezilne žice ob Kolpi. Lokalno prebivalstvo ne vidi veliko prebežnikov, že dalj časa pa ni videlo tudi varde, ki jim vzbuja nelagodje.
V prvih dveh tednih pouka so okužbe z novim koronavirusom potrdili v več šolah, tako pri učencih kot pri učiteljih. Nekateri zato ostajajo doma in pouk nadaljujejo na daljavo, drugi hodijo v šolo in se spopadajo s številnimi omejitvami. Komu koristijo, kako uspešno jih šole lahko izvajajo z omejenimi kadri in koliko je okrnjen učni proces? Pojasnjuje Gregor Pečan, predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije.
Kadar želimo pokazati, da smo s storitvijo res zadovoljni, je najobičajnejši način, da ob plačevanju pustimo nekaj napitnine. A v zadnjih mesecih je eno izmed splošnih priporočil NIJZ tudi to, naj raje plačujemo negotovinsko, brezstično, s karticami ter tako zmanjšamo možnost prenosa koronavirusa prek kovancev in bankovcev. Ampak kaj če želimo napitnino 'plačati' s kartico? Zakaj pri nas delavci predvsem pa delodajalci vztrajajo pri gotovinski napitnini in zakaj dajanje napitnine s karticami brez težav poteka v sosednji Avstriji?
Hitra nezakonita odpuščanja, izkoriščanje subvencije za skrajšanje polnega delovnega časa, pomanjkanje delavcev iz tujine, čezmerno delo tistih, ki so tukaj, psihični pritisk, pretrgane družinske vezi. Telefoni v Delavski svetovalnici pregorevajo. O tem, kaj se dogaja pod površino na trgu dela po strmem padcu gospodarstva zaradi protikoronskih ukrepov, o tem, se je Goraz Rečnik pogovarjal z Goranom Lukićem.
Včeraj se je tudi uradno končalo najbolj neobičajno šolsko leto v sodobni zgodovini. Medtem ko so bile šolske oblasti z izvedbo šolanja na daljavo nadvse zadovoljne, so starši in nekateri učitelji in strokovnjaki opozarjali, da je bilo predvsem pri otrocih, ki za tako šolanje niso imeli dobrih razmer ali pa so že prej potrebovali veliko strokovne pomoči, vse prej kot uspešno. Da so se nekateri iz šolanja povsem umaknili, da so ocene le redkim dale realni odraz pridobljenega znanja in da so se poglobile duševne stiske, anksioznsti, samopoškodbe in tudi število poskusov samomora. S kakšno popotnico danes vstopajo v novo šolsko leto predvsem tisti, ki jim šola povzroča stiske in težave? Jana Vidic je v Vročem mikrofonu gostila klinično psihologinjo dr. Matejo Hudoklin, direktorico Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS) je objavila informativni memorandum za podelitev frekvenc. Kako bo agencija zagotavljala učinkovito konkurenco med ponudniki prizemnih sistemov, ki zagotavljajo brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve? Kako na to vpliva listina o varnosti omrežij 5G, ki so jo podpisale Slovenija in Združene države Amerike? Pogovor z direktorico AKOSA mag. Tanjo Muha.
Letos se zaradi zdravstvene krize najrazličnejši letni proračuni še težje oblikujejo kot po navadi. Tudi letni finančni razrez Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ni izjema. Študentski parlament je prejšnji četrtek sicer v drugem branju sprejel popravljeno inačico, ki pa je številne hudo razočarala, nekatere pa celo postavila pred zid. Nenadoma se je med zavodi, ki delujejo v okviru ljubljanskega ŠOU, pred nerešljivo uganko znašel Radio Študent, še lani ob polstoletnici delovanja tako čislana radijska postaja posebnega pomena. Letos pa kljub apriornemu zategovanju pasu vseh sodelavcev zaradi koronakrize Radio Študent z dodeljenimi sredstvi ne bo obdržal glave nad vodo. *ŠOU mora naprej (pa RŠ tudi)
Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?
Ker potrebujemo dobre zračne povezave s svetom, preverjamo prebujanje in oživljanje letalskega prometa v Sloveniji, sprašujemo, kako ambiciozno bo pri tem sodelovala država, če bo pomagala letališčem in organizirano spodbujala tuje letalske družbe, da pridejo k nam … Kako žive in uresničljive so pobude o ustanovitvi nacionalnega letalskega prevoznika? Na vprašanja Tatjane Pirc odgovarjajo: Simon Zajc, ministrstvo za gospodarstvo, Aleš Mihelič, ministrstvo za infrastrukturo, Zmago Skobir, Fraport Slovenija.
O (ne) spremenjenih razmerah na trgu dela po epidemiji bomo razmišljali s profesorico sociologije dela dr. Aleksandro Kanjuo Mrčela s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Bomo v bodoče več delali od doma? Kaj se lahko spremeni na prekariziranem trgu dela? Kaj pomenijo trenutni ukrepi za reševanje zaposlenosti in gospodarstva?
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Poleg zdravstvene krize zaradi koronavirusa, se zdi, da Evropsko unijo in njene države članice veliko bolj pestijo druge krize, ki so se sicer nakazovale še preden se je novi koronavirus razpasel po stari celini. Dejstvo je, da se je evropski projekt znašel pred novimi izzivi. Čeprav se zdi, da je v ospredju zgolj gospodarska kriza, Evropsko unijo globoko načenja tudi kriza demokracije in vladavine prava. Najmočnejši voditelji držav Evropske unije v zadnjih tednih ves čas opozarjajo na to, da države članice same ne bodo zmogle prebroditi prihajajoče krize. Želijo si več Evrope, toda kakšne? V kateri smeri naj gre evropska demokracija in njena pravna ureditev? Sogovorniki: prof. dr. Bojan Bugarič, Univerza v Sheffieldu, red. prof. dr. Marko Pahor, Ekonomska fakulteta v Ljubljani, in Mojca Širok, dopisnica iz Bruslja.
Neveljaven email naslov