Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.

"Pomembno je poudariti, da javni mediji nikoli niso bili zares neodvisni, politika je imela nanje vedno precej vpliva. S to razliko, da je prej tovrstne dogovore sklepalo več strank. Kar se je spremenilo z letom 2010, je, da ima vpliv nanje samo ena stranka in to vladajoča stranka Fidesz. Danes ti mediji le govorijo v imenu vlade in širijo vladno propagadno. Na to ne opozarjajo samo organizacije za zaščito novinarjev, ampak v več poročilih o izvedbi volitev na Madžarskem tudi Svet Evrope  ali Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Ugotovili so, da v medijih opozicijski glasovi ne dobijo dovolj programskega časa. Zdaj smo denimo v času predvolilne kampanje: glavi opozicijski kandidat Peter Marki-Zay je imel nedavno na državni televiziji na voljo pet minut. Namenoma pravim državna in ne javna televizija, ker služi izključno trenutni oblasti." – Attila Mong, madžarski preiskovalni novinar in član odbora za zaščito novinarjev

"Uredniški steber, ki je tukaj dvajset ali trideset let, se je naučil molčati in igrati po novih pravilih. Mislijo, da je to novinarstvo. Da ima tisti, ki je predsednik, tudi pravico urednikovati. Nimajo etičnih zadržkov in mislijo, da imajo prav. Pravzaprav mislijo, da smo bedaki mi, da smo aktivisti, morda opozicijski plačanci, kar so očitali meni, ker nismo dovolili, da nam urednikujejo kompromitirani ljudje." – Milica Kravić Aksamit, novinarka iz Srbije

"Največja težava je, da so tisti, ki se ne uklonijo željam vladajoče stranke, umaknjeni na stran. Vsak medij bi moral izkoristiti kvalitete in potenciale vseh zaposlenih. Zdaj se to ne dogaja, čeprav bi se moralo." – Maja Sever, novinarka pri hrvaški televiziji

"Vse politične stranke v Grčiji so namreč prepričane, da s tem, ko nadzorujejo javno televizijo, nadzorujejo tudi misli ljudi. To, kot veste, seveda ni res. A kakor koli, ker novinarjev s televizije ne morejo preprosto odpustiti, jih prisilijo, da delajo za radio. Zato lahko tam v primerjavi s televizijo slišimo številne alternativne glasove, medtem ko je televizija pod popolnim vladnim nadzorom." – George Pleios, z oddelka za Komunikacije in medijske študije univerze v Atenah

Oddajo so pripravile Špela Kožar, Maja Ava Žiberna in Jana Vidic.