Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

06.09.2011


Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.

Gre pa zato.

Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.

Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!

V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj  za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.

Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje?  Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.

In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi  šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo  na pamet.

In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani.  Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem  dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.

Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi  uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

06.09.2011


Pa ponovno dvignimo zastor usmiljenja in pomilovanja, tokrat z najnovejšo referendumsko pobudo. Referendum o družinskem zakoniku bo prav takšen, kot so vsi ostali redni mesečni referendumi pa čeprav nasprotniki in privrženci ponujene zakonodaje trdijo, da ne bo. Predvsem bo enak kot ostali, ker ljudje le še enkrat več ne razumejo zakaj gre.

Gre pa zato.

Na prvi pogled gre za referendum o klasičnem slovenskem antagonizmu. O razlikah med posvetnim in religioznim, partizani in domobranci, ruralnim in urbanim, liberalnim in konzervativnim in tako naprej. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice, ki je po stari navadi vseh resnic, zapletena in skrivenčena.

Predlagatelji referenduma, neustrašni borci za očeta in mater, iz katerih se nato liberalni radijski voditelji z velikim veseljem norčujejo, trdijo, da otrok potrebuje oba starša. Ki sta oče in mama. In da dve mami, ali dva očeta ter podobne protinaravne kombinacije iz otrok delajo duhovne pokveke. Najbrž, da imajo prav. A problem je v tem, da otrok nihče nič ne vpraša!

V primeru referenduma, pravijo, je lahko protiustavni element, da bo večina, očetje in mame, glasovale proti manjšini, očetom-očetom, oziroma mamam-mamam. Pa to ni največja protiustavnost. Še bolj protiustavno je dejstvo, da bomo starši glasovali proti otrokom. Otroke vabimo v parlament za en dan, da so tam medijske opice, ki se igrajo demokracijo, vprašamo jih kaj  za »dan otroka«, ali Miklavža, na referendumu pa jih nikoli ne vprašamo nič. Ker nimajo volilne pravice in so tako prebutasti, da bi se na referendumu odločili v kakšnih družinah si želijo živeti. A prav v otroku je skrit ključ do razumevanja družinskega zakonika, zato tako oče-mama, kot oče-oče in mama-mama »fani« napeto prisluhnite. Je namreč kar precej komplicirano.

Predlagatelji referenduma zatrjujejo, da otrok potrebuje oba, tako očeta kot mater. A prvi, ki podvomijo v to, od boga dano postavo, so prav otroci sami. Le ti se namreč vse otroštvo sprašujejo, ali res potrebujejo tako očeta kot mamo? Če mislite, da je takšna trditev bogokletna odidite v otroško sobo in recite: »Čez pet minut naj se ta soba sveti«! Vaš otrok bo ali pospravil, ali ne… vsekakor pa se bo najprej vprašal ali in zakaj vas potrebuje?  Ker hec je v tem, da so tako vzgoja, kot socializacija in podobni pojmi, za otroka teror. Starši smo se ta teror skozi zgodovino naučili omiliti z brezpogojno ljubeznijo, z žrtvovanjem za otroka in podobnimi osladnostmi, a dejstvo je, da sta ljubezen in vzgoja za naše mladiče kot korenček in palica za oslička.

In tako nam poteka mladost v večnem spraševanju ali sploh potrebujemo starše in bolj kot odraščamo, bolj pereče postaja to vprašanje; za pubertetnika pa je recimo sploh na prvem mestu in kar se zdi predlagatelju referenduma povsem samoumevno, se zdi  šestnajstletniku zelo vprašljivo. Kot starši žal vemo, da je otrokov dvom v nas iracionalen, zato si privoščimo biti tudi slabi starši. Ki se zmerjamo, varamo, pretepamo, popivamo, ne delamo, ločujemo in počenjamo ostale stvari, ki očetom in mamam z majčk zagovornikov in nasprotnikov zakonodaje, nikoli ne pridejo  na pamet.

In ko se tako vse otroštvo sprašujemo ali potrebujemo starše in smo za Božič prepričani kako jih res – ko pa sedimo doma, namesto da bi bili na zabavi, pa smo prepričani da jih ne, nekako postanemo sami starši. Včeraj smo bili otroci, danes pa smo starši, ker smo dobili svojega lastnega otroka. A stare navade ne umrejo preko noči in tako se, kljub temu, da smo že starši, še naprej sprašujemo, ali potrebujemo starše! Kar pomeni, da se sprašujemo, ali potrebujemo sami sebe! Kar pa je shizofrena situacija in ni čudno, da so toliki med nami povsem zmešani.  Prav to preprosto generično dejstvo, da je vsak starš bil nekoč otrok in da bo večina otrok nekoč postala staršev, je krivo za razpis referenduma o družinskem zakoniku. Predlagatelji zakona namreč ne trdijo, da otrok potrebuje oba starša, temveč trdijo, da oni potrebujejo sami sebe. In nasprotniki zakona pravzaprav ne trdijo, da je lahko družina tudi oče-oče, mama-mama in samo mama in samo oče, temveč trdijo, da so lahko družina oni sami. Družinski zakonik ni nekaj o otrocih, temveč je nekaj o nas samih. Najlepši dokaz za takšno trditev leži v na začetku izpostavljenem  dejstvu, da otrok o vsem tem nismo nič vprašali.

Bo pa hec, če do referenduma pride, ko bodo prišli referendumski rezultati. Kajti nekaj, kar naj bi  uzakonilo našo oblast nad otroci, bo predvsem obremenilo naša lastna življenja.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov