Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Preden začnejo za nas veljati pravila, ki veljajo za nacionalne medije med volilno kampanjo, še nekaj malega o strankah in volitvah. Predvsem pa o zdravi kmečki pameti.
K zdravi kmečki pameti se namreč zateka vedno več govorcev in mislecev v javnem prostoru. Prave razlage za to ni, mogoče je le sklepati, da so načrtovalci javnega mnenja zaznali, kako so univerzitetni učitelji imeli in izkoristili svojih dvajset let priložnosti in je sedaj morebiti prišel čas za zdravo kmečko pamet.
Najbolj znano sklicevanje na ta neusahljivi vir slovenskega genija je recimo podpis aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je uspel premieru v odhajanju, pa recimo legendarni odmik Mateja Lahovnika od vladnih stališč, ki se je izrazil v tekstu, imenovanem »bankrot zdrave kmečke pameti«, ob tem pa še kup podobnih znanih in manj znanih referenc.
Plehka in čez prst merjena ugotovitev sicer priča, da se na »zdravo kmečko pamet« govorci sklicujejo vedno »post festum«, se pravi ko je določeno, največkrat za družbo škodljivo dejanje že storjeno. »Zdrava kmečka pamet« torej pogosto velja za nazaj. Redko je »zdrava kmečka pamet« tudi vodilo prihodnosti ali celo maksima političnega delovanja. Tako je bilo vsaj do sedaj, a o tem, kdo in kako bo ustoličil zdravo kmečko pamet v naši deželi, nekaj kasneje. Najprej nekaj teoretičnih osnov.
Nihče pravzaprav ne ve, kaj to »zdrava kmečka pamet« sploh je. Filozofi bi dejali, da potemtakem obstaja tudi »nezdrava kmečka pamet«, a takšno razmišljanje je bogoskrunsko. Čeprav bi lahko živeči na slovenskem podeželju obstoj »nezdrave kmečke pameti« celo potrdili, predvidevajmo, da gre pri »zdravi kmečki pameti« za zgodovinsko kategorijo, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, in sicer iz mita o kmetu poštenjaku.
Sicer je ta mit danes živ le še v nekaterih alpskih dolinah in avstrijskih domovinskih filmih, a ideja, nad katero se je recimo romantično navduševal legendarni nadvojvoda Janez, se ni nikoli v celoti materializirala. Hočemo povedati, da k razvoju družbe, celo kmetijstva samega, zdrava kmečka pamet ni bog ve kako pripomogla. Že sam nadvojvoda Janez je kmalu obupal in recimo v Pekrah ustanovil kmetijsko šolo, ta šola pa je začela »zdravo kmečko pamet« učiti umnega gospodarjenja.
Zdrava kmečka pamet je danes razumljena kot krik ruralne Slovenije, ki ne razume zablodelega, moralno sprijenega in zbirokratiziranega urbanega vesolja, predvsem oziroma izključno Ljubljane.
In zato ne preseneča, da je prva med strankami, ki je natančno in junaško predstavila svoj predvolilni program, nam draga SLS, pod svojo vizijo slovenske prihodnosti podpisala tudi uporabo zdrave kmečke pameti. To je povsem logično, ker kdo pa bo, če ne SLS, reklamiral in širil uporabo zdrave kmečke pameti. Nekoliko hecno je le, ko človek prebere tudi program, s katerimi bo tekmovala za volivce. Saj ne da bi bilo s programom kaj narobe, enako briljanten je kot vsi drugi, le težko ga je povezati z zdravo kmečko pametjo.
Plastično:
Jože in Gorišnikov ata se pomenkujeta.
Jože: A bo treba kosit, a ne da?
Gorišnikov ata: Ah kje pa! Najprej je treba zmanjšat število ministrstva na deset ministrstev, potem pa še znižat maso za plače za deset odstotkov.
Jože: A bomo potem kosil? A ne da?
Gorišnikov ata: Kje pa! Potem pa moramo zmanjšat davek od dohodka pravnih oseb.
Jože: Ja kaj pa, če bo prej dež? Kaj pa potem, ata?
Jože: Ih, kaj bi to. Bomo pa Nuk dve zgradil, pa bo!
Če gledamo zgodovinsko, je mit o zdravi kmečki pameti mogoče res nastal v razsvetljenskih blodnjah zgodnjega devetnajstega stoletja, a k temu, da je preživel vse do danes, je pripomogla odlično organizirana samopromocija, ki jo je mit izdelal o samem sebi. Zdravo kmečko pamet so največkrat pripisovali kmetje sami sebi, ker pač delo v naravi in z naravo zahteva preproste, jasne in učinkovite rešitve.
Z drugimi besedami: največji del proračuna EU gre za spodbude zdravi kmečki pameti, to pa nas pripelje do druge kmetske lastnosti, ki sicer nima tako dobrega PR-ja in jo omenjajo redki neodvisni razlagalci ne zgolj slovenskega podeželja. Vsaj toliko kot zdravorazumsko pameten je slovenski kmet tudi zvit in ni večje zvijače kot povezati volitve z zdravo pametjo. Pa čeprav kmečko.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Preden začnejo za nas veljati pravila, ki veljajo za nacionalne medije med volilno kampanjo, še nekaj malega o strankah in volitvah. Predvsem pa o zdravi kmečki pameti.
K zdravi kmečki pameti se namreč zateka vedno več govorcev in mislecev v javnem prostoru. Prave razlage za to ni, mogoče je le sklepati, da so načrtovalci javnega mnenja zaznali, kako so univerzitetni učitelji imeli in izkoristili svojih dvajset let priložnosti in je sedaj morebiti prišel čas za zdravo kmečko pamet.
Najbolj znano sklicevanje na ta neusahljivi vir slovenskega genija je recimo podpis aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je uspel premieru v odhajanju, pa recimo legendarni odmik Mateja Lahovnika od vladnih stališč, ki se je izrazil v tekstu, imenovanem »bankrot zdrave kmečke pameti«, ob tem pa še kup podobnih znanih in manj znanih referenc.
Plehka in čez prst merjena ugotovitev sicer priča, da se na »zdravo kmečko pamet« govorci sklicujejo vedno »post festum«, se pravi ko je določeno, največkrat za družbo škodljivo dejanje že storjeno. »Zdrava kmečka pamet« torej pogosto velja za nazaj. Redko je »zdrava kmečka pamet« tudi vodilo prihodnosti ali celo maksima političnega delovanja. Tako je bilo vsaj do sedaj, a o tem, kdo in kako bo ustoličil zdravo kmečko pamet v naši deželi, nekaj kasneje. Najprej nekaj teoretičnih osnov.
Nihče pravzaprav ne ve, kaj to »zdrava kmečka pamet« sploh je. Filozofi bi dejali, da potemtakem obstaja tudi »nezdrava kmečka pamet«, a takšno razmišljanje je bogoskrunsko. Čeprav bi lahko živeči na slovenskem podeželju obstoj »nezdrave kmečke pameti« celo potrdili, predvidevajmo, da gre pri »zdravi kmečki pameti« za zgodovinsko kategorijo, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, in sicer iz mita o kmetu poštenjaku.
Sicer je ta mit danes živ le še v nekaterih alpskih dolinah in avstrijskih domovinskih filmih, a ideja, nad katero se je recimo romantično navduševal legendarni nadvojvoda Janez, se ni nikoli v celoti materializirala. Hočemo povedati, da k razvoju družbe, celo kmetijstva samega, zdrava kmečka pamet ni bog ve kako pripomogla. Že sam nadvojvoda Janez je kmalu obupal in recimo v Pekrah ustanovil kmetijsko šolo, ta šola pa je začela »zdravo kmečko pamet« učiti umnega gospodarjenja.
Zdrava kmečka pamet je danes razumljena kot krik ruralne Slovenije, ki ne razume zablodelega, moralno sprijenega in zbirokratiziranega urbanega vesolja, predvsem oziroma izključno Ljubljane.
In zato ne preseneča, da je prva med strankami, ki je natančno in junaško predstavila svoj predvolilni program, nam draga SLS, pod svojo vizijo slovenske prihodnosti podpisala tudi uporabo zdrave kmečke pameti. To je povsem logično, ker kdo pa bo, če ne SLS, reklamiral in širil uporabo zdrave kmečke pameti. Nekoliko hecno je le, ko človek prebere tudi program, s katerimi bo tekmovala za volivce. Saj ne da bi bilo s programom kaj narobe, enako briljanten je kot vsi drugi, le težko ga je povezati z zdravo kmečko pametjo.
Plastično:
Jože in Gorišnikov ata se pomenkujeta.
Jože: A bo treba kosit, a ne da?
Gorišnikov ata: Ah kje pa! Najprej je treba zmanjšat število ministrstva na deset ministrstev, potem pa še znižat maso za plače za deset odstotkov.
Jože: A bomo potem kosil? A ne da?
Gorišnikov ata: Kje pa! Potem pa moramo zmanjšat davek od dohodka pravnih oseb.
Jože: Ja kaj pa, če bo prej dež? Kaj pa potem, ata?
Jože: Ih, kaj bi to. Bomo pa Nuk dve zgradil, pa bo!
Če gledamo zgodovinsko, je mit o zdravi kmečki pameti mogoče res nastal v razsvetljenskih blodnjah zgodnjega devetnajstega stoletja, a k temu, da je preživel vse do danes, je pripomogla odlično organizirana samopromocija, ki jo je mit izdelal o samem sebi. Zdravo kmečko pamet so največkrat pripisovali kmetje sami sebi, ker pač delo v naravi in z naravo zahteva preproste, jasne in učinkovite rešitve.
Z drugimi besedami: največji del proračuna EU gre za spodbude zdravi kmečki pameti, to pa nas pripelje do druge kmetske lastnosti, ki sicer nima tako dobrega PR-ja in jo omenjajo redki neodvisni razlagalci ne zgolj slovenskega podeželja. Vsaj toliko kot zdravorazumsko pameten je slovenski kmet tudi zvit in ni večje zvijače kot povezati volitve z zdravo pametjo. Pa čeprav kmečko.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov