Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.
En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!
Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 % na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.
Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in politični dogodki, ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.
Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.
Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.
Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.
Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.
A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.
Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki zmagalo 99 %.
Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.
Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.
Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.
Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.
Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.
V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!
Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.
A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.
En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!
Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 % na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.
Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in politični dogodki, ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.
Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.
Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.
Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.
Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.
A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.
Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki zmagalo 99 %.
Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.
Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.
Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.
Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.
Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.
V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!
Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.
A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov