Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o ekonomskih teorijah. Razmišljati o ekonomskih teorijah je navadnemu smrtniku dano šele zadnje mesece, ko se je položaj v Grčiji zapletel do konca. Pred tem so bile ekonomske teorije strogo rezervirane za doktorje ekonomije. Vendar smo zadnje mesece priča zanimivemu fenomenu.
Namreč: v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili z tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli samo drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zamotano, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo!
Zdaj pa k fenomenu. Bolj kot se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. Transformacijske krivulje, CAPM in ostale zapletene izraze so zamenjali taki, kot jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto indexa rasti danes recimo govorijo o preveč in premalo, o prepoceni in predrago! Bolj kot se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj kot gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen… in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi resnično gospodarsko okolje bazično.
V dokaz tej teoriji o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse …
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti to, kar je bilo jasno prav vsakemu kolikor toliko izobraženemu Evropejcu – namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto – so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti po konci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov in vice guvernerjev centralnih bank.
Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju – akumulaciji in kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž pove o pojmu »politična ekonomija« več kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz o impotenci ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedbo evra so v posamezni državi pospremili s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusa s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del celotne predstave, h kateri spadaja še epsko nategovanje okoli maastrichtskhi kriterijev in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre …. Drugače povedano: Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o de facto valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka in ko je šla marka adijo v Nemčiji, je šla tudi v Črni gori.
Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nelegalni črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej: v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovke z Angelo in Nicolasom, nobenih zaprepaščenih borznikov…
Črnogorci evro enostavno imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočni orgiji z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro, kot znižanje obresti evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa oziroma evro od marke, je položaj zelo podoben še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da ekonomije ne bi smeli šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo – vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi, matematiki in fiziki pa se užaljeno spravijo naprej raziskovati esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija prisluhniti matematikom in fizikom, ekonomiste pa poslati nazaj na tržnico, kjer se je njihova znanost tudi rodila.
Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje zavoj cigaret, ima nekaj resnih teoretskih problemov.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Danes pa nekaj o ekonomskih teorijah. Razmišljati o ekonomskih teorijah je navadnemu smrtniku dano šele zadnje mesece, ko se je položaj v Grčiji zapletel do konca. Pred tem so bile ekonomske teorije strogo rezervirane za doktorje ekonomije. Vendar smo zadnje mesece priča zanimivemu fenomenu.
Namreč: v časih, ko v svetovnem gospodarstvu ni bilo krize ali je bila celo konjunktura, so ekonomisti govorili z tako zapletenim jezikom, da so jih razumeli samo drugi ekonomisti. Tisti ekonomisti, ki pa so govorili tako zamotano, da jih niso razumeli niti drugi ekonomisti, so po navadi dobili Nobelovo nagrado za ekonomijo!
Zdaj pa k fenomenu. Bolj kot se je svetovna ekonomska kriza poglabljala, bolj so ekonomisti začeli govoriti z vsem razumljivim jezikom. Transformacijske krivulje, CAPM in ostale zapletene izraze so zamenjali taki, kot jih uporabljajo branjevke na tržnici. Namesto indexa rasti danes recimo govorijo o preveč in premalo, o prepoceni in predrago! Bolj kot se ekonomisti zavedajo svoje realne nemoči, nekaj moralno zrelih med njimi tudi svoje soodgovornosti za krizo, bolj postajajo jasni in nedvoumni.
Kar je po svoje logično; somrak ekonomskih teorij našega časa sobiva s trenutnim propadom sodobnih ekonomskih praks. Bolj kot gredo države k hudiču, bolj postaja ekonomski jezik bazičen… in to zaradi preprostega dejstva, ker postaja tudi resnično gospodarsko okolje bazično.
V dokaz tej teoriji o ekonomskih teorijah je najnovejša lestvica najbogatejših Slovencev, ki je na vrh izstrelila menedžerja, ki je obogatel s prodajo strojčkov za striženje dlak po vsem telesu in rezalnikov za umetelno rezanje kumaric.
To pa še ni vse …
To pa še ni vse … smrtni greh ekonomistov je Grčija. Kajti to, kar je bilo jasno prav vsakemu kolikor toliko izobraženemu Evropejcu – namreč da grškega in nemškega gospodarstva ni mogoče spraviti na skupno valuto – so ekonomisti milo rečeno zamolčali. Pa bi morali v znak protesta skočiti po konci vsi, ki verjamejo, da je ekonomija znanost; od dijakov na srednjih ekonomskih, študentov ekonomije, profesorjev, analitikov, borznikov, ekonomskih ministrov in vice guvernerjev centralnih bank.
Na dan bi morali potegniti grafe in krivulje ekonomske politike in zgodbe o jabolkih in hruškah, topovih in maslu, ponudbi in povpraševanju – akumulaciji in kar je podobnih ekonomskih božjih podobic.
Namesto tega danes vsi priznavajo, kako je bila uvedba evra v Grčiji napaka, a ekonomski ceh, ki je sposoben predvideti ekonomske dogodke v daljni prihodnosti in razložiti ekonomske dogodke iz globoke preteklosti, je bil prvega januarja 2001 tiho kot, oprostite izrazu, rit. Še enkrat več so ekonomisti prisegli vazalstvo politiki in ta nesrečni datum najbrž pove o pojmu »politična ekonomija« več kot vsa zbrana dela Marxa in Engelsa skupaj.
Nekaj severneje od Grčije pa leži še en dokaz o impotenci ekonomskih teorij znotraj realnega sveta. Uvedbo evra so v posamezni državi pospremili s primerno ikonografijo in kako radi se spominjamo cirkusa s prevozi evrskih bankovcev v našo državo. Zaprli so Dunajsko in oklepljeni kombiji so nam ob spremstvu policije v banke vozili svetlo prihodnost. To pa je le najbolj spektakularni del celotne predstave, h kateri spadaja še epsko nategovanje okoli maastrichtskhi kriterijev in kup podobne navlake.
A severno od Grčije je majhna država Črna gora! Če greš popotnik v Črni gori na bankomat, ven prilezejo evri. Kavo plačaš z evri, liter vranca na podgoriških plantažah kupiš z evri, javni uslužbenci so plačani z evri, prometna zaseda te olajša za evre …. Drugače povedano: Črnogorci imajo evro, ker so se pač tako odločili. Evropska komisija nekaj baja o de facto valuti, ki je bila na prelomu stoletja v Črni gori nemška marka in ko je šla marka adijo v Nemčiji, je šla tudi v Črni gori.
Evropska komisija upa, da ne bomo opazili, če pa že bomo, je za vsak primer za nelegalni črnogorski evro iznašla izraz »posebne zgodovinske okoliščine!«
Torej: v Črni gori ne poznajo nobenih »maastrichtskih« zavez, nobenega formalnega dostopa do evropske centralne banke, nobenih »obiskov trojke«, nobenega »branjenja evra«, nobene zaskrbljene tiskovke z Angelo in Nicolasom, nobenih zaprepaščenih borznikov…
Črnogorci evro enostavno imajo in vsa evropska prostozidarska noblesa zamiži na obe očesi, ko se ruski mafijci po celonočni orgiji z budvanskega obzidja poženejo v Jadransko morje. Kontrabant, pranje denarja, prostitucija in kriminal očitno branijo evro vsaj tako dobro, kot znižanje obresti evropske centralne banke!
Ker pa jabolko ne pade daleč od drevesa oziroma evro od marke, je položaj zelo podoben še na sosednjem Kosovu.
Matematiki in fiziki se včasih na pivu pridušajo, da ekonomije ne bi smeli šteti za eksaktno znanost. Malo so pogumni zaradi piva, malo ljubosumni, ker so sami pregovorno revni, ekonomisti pa pregovorno bogati. Menijo, da je v ekonomiji spremenljivk preveč, dejstev pa premalo – vendar jih nato ekonomisti zasujejo z znanstvenimi dokazi, matematiki in fiziki pa se užaljeno spravijo naprej raziskovati esenco stvari.
A mogoče je prišel čas in bo morala civilizacija prisluhniti matematikom in fizikom, ekonomiste pa poslati nazaj na tržnico, kjer se je njihova znanost tudi rodila.
Kajti znanost, katere osnovne paradigme sesuje Miladin, ki prek morja prepelje zavoj cigaret, ima nekaj resnih teoretskih problemov.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov