Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov