Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam
Če začnemo z ugotovitvijo, da so največji poraženec minulih volitev javnomnenjske ankete, ne bomo odkrili ničesar novega. Nova pa je pobuda, ki prihaja iz skromnega uredništva ”zapisov”, in govori o tem, da bi bilo treba javnomnenjske ankete prepovedati, ker nikomur ne prinašajo ničesar dobrega in z naslednjimi nekaj stavki kanimo pojasniti kako in kaj.
Človek bi pričakoval, da se bodo agencije, ki izvajajo javnomnenjske raziskave, po zadnji veliki blamaži skrile v mišjo luknjo. Pa se niso. To govori, ali o ignoranci ali o popolnem odmiku od realnosti. V teh dneh je namreč mogoče odkriti analize, ki analizirajo, zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo. Oziroma drugače, zakaj je Janković premagal Janšo, čeprav bi moral Janša premagati Jankovića.
Tako smo priča zanimivemu paradoksu. Ankete, ki so še včeraj napovedovale, kako bo danes, danes analizirajo zakaj ni tako, kot so napovedale. Pomeni, da z današnjim vedenjem znajo pojasniti sedanjost na podlagi dejstev iz preteklosti … To pa je približno enak proces, ki ga človeštvo uporablja zadnjih nekaj tisočletij in se imenuje spomin. Ali – če se zatečemo k ljudskemu izročilu, kjer poznamo psevdo rek, ki pravi: ”Lahko je biti pameten za nazaj!”
A takšna zapletena logika ni poglavitni razlog, zakaj se danes lahko z užitkom norčujemo iz anket javnega mnenja. Posebno zabaven element, ki so ga ankete prispevale k zgodovini slovenske blaznosti, je ravnanje konvertitov! Le ti so svoje usode v zadnjih nekaj tednih trdno vezali na rezultate anket. Kar nekaj razumniških, gospodarskih in, kar je še posebej zabavno, novinarskih veličin, se je začelo dobrikati zmagovalcu volitev, ki pa nato ni zmagal. Ker konvertit s stilom je le tisti konvertit, ki začne s svojo raboto prej kot klasični konvertiti, ki so šele v nedeljo zvečer začeli vpiti ”Zoki, Zoki!”
Konvertiti s stilom pa so opogumljeni z anketami že vsaj mesec nazaj vzklikali ”Janez, Janez” in bi torej danes bili že staroselci ter bi, ob vseh drugih ugodnosti, ki jih prinaša vladarjeva senca, lahko pri šankih povsem suvereno razlagali: ”Pa saj sem vam rekel!”
Še naprej bi lahko žaltave razdirali na račun žena in mož, ki so nam vsak dan razlagali, kaj se bo zgodilo, če ne bi bile nekatere od ustanov za anketami tudi vpete v študijski proces. Če torej nekaj meriš, meriš pa narobe, se postavlja upravičeno vprašanje, ali je to, kar učiš prav?
V tem pogledu je agencijam za izvajanje meritev javnega mnenja, ki so na prostem trgu nekoliko lažje. Le te so rešene akademskih spon in enostavno naročniku povedo to, kar hoče slišati. Ciniki bi dejali, da jih takšno obnašanje postavlja zelo blizu klasičnemu ”šloganju”, a je treba biti previden; kljub vsemu šloganje temelji na tisočletni astrološki tradiciji, ki se zdi veliko bolj konkretna znanost, kot so instrumenti in metode, s katerimi merijo javno mnenje. Povedano drugače; če bi ustanovili linijo ”090 volitve”, bi dobili verjetnejše rezultate, kot so jih dostavile javnomnenjske ankete. Da ne govorimo, kakšen uspeh bi imel ”Volilni Tarot”, ali pa ”parlament v zvezdah”!
Obstaja sicer malo verjetna možnost, da so slovenski anketiranci postali neizmerno duhoviti in so se s svojimi dogovori le nekoliko pošalili, a to že sodi v polje teorije zarot.
Kljub vsej blamaži pa obstaja polje delovanja javnomnenjskih anket, zaradi katerega trdimo, da bi jih bilo treba ukiniti oziroma prepovedati. Volilni izidi namreč niso edino področje od katerega živijo agencije. Vse leto se njihove interpretacije različnih meritev pojavljajo v medijih in nam tako tolmačijo sedanjost. Ko je sedanjost neprofitna, se ukvarjajo tudi s prodajo izdelkov prek telefona, a to je že neka druga zgodba.
Pomembnejša in nevarnejša je izkrivljena realnost, ki nam jo posredujejo te ankete. Torej, če povsem zgrešijo to, kdo bo zmagovalec volitev, kaj si naj mislimo o anketni ugotovitvi, da Slovenci živimo slabše, kot smo pred leti.
Ukinitev oziroma z ustavo prepovedano ugotavljanje javnega mnenja, se zdi rahlo utopični projekt, a le takšna radikalna poteza bi ljudem vrnila normalen občutek za sedanjost. Hkrati pa nas bi tudi odvrnila od te presnete radovednosti, ki nas sili, da hočemo danes na vsak način vedeti, kaj se bo zgodilo, ne več jutri, temveč šele čez teden, ali mesec. .. Začne se pri vremenu, konča pri volitvah.
Ankete, ki so ob edinem realnem preverjanju njihovih rezultatov, to je na volitvah, praviloma v zmoti, nam narekujejo celoten spekter naše realnosti in nenavsezadnje: ”Danes živimo v krizi, ker tako trdijo ankete za raziskovanje javnega mnenja!”
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov