Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

20.12.2011


Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?

Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator  izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?

Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine  dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba …  vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.

Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.

Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?

Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.

Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska  stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.

Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.

Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.


Zapisi iz močvirja

751 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

20.12.2011


Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?

Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator  izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?

Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine  dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba …  vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.

Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.

Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?

Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.

Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska  stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.

Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.

Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.


29.10.2019

Kreditiranje na obroke

Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič


22.10.2019

M. T. vs. M. Š.

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.


15.10.2019

El Clásico

Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.


08.10.2019

AirKreso

Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.


01.10.2019

Južno od Schengna

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.


24.09.2019

Rdeča kapica

Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.


16.07.2019

“Last minute” za nič

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.


09.07.2019

Ministrstvo za tratenje časa in kopanje rude

Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.


02.07.2019

“Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje”

Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič


25.06.2019

Nujna prometna

Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič


18.06.2019

Plakatna afera v kraljestvu kamilic

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.


11.06.2019

V galaksiji, daleč, daleč vstran

Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


Stran 12 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov