Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?
Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?
Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba … vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.
Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.
Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?
Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.
Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.
Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.
Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?
Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?
Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba … vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.
Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.
Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?
Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.
Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.
Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.
Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Danes pa kratka politična analiza. Politične analize namreč niso več to, kar so bile nekoč.
Naravne kastrofe, vremenske ujme, zmešano vreme ... Vsako leto stoletne vode, vetrolomi, suše, toča; bibiljske nesreče so se zgrnile nad našo deželo in zatiskanja oči je končno konec.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o teoriji in praksi podeljevanja nagrad. Na kratko, ker časi niso primerni za dolgovezenje. Nagrade na Slovenskem so žrtve paradoksa ...
Marko Radmilovič sedi v ponovoletnem močvirju. In razmišlja ... O novih rešitvah zunaj uveljavljenih gabaritov. In o legalizaciji marihuane.
Le pazite, da se skozi dimnik namesto dobrega moža ne spusti ... Nacionalni preiskovalni urad!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenski vojaki so bili vpleteni v strelski incident v Afganistanu. Marko Radmilovič ocenjuje, kako, hudiča, Slovenska vojska usposablja afganistanske varnostne sile?
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Radikalnih sprememb v družbi si ni mogoče zamišljati brez radikalnih sprememb v medijih.
Kot se spodobi za temne čase zgodovine in negotove čase sedanjosti, se moramo Slovenci le še enkrat več zateči k poeziji. Kot pravijo akademiki, je ta konstitutivni element naše biti edini sposoben urediti kaos slovenskega kozmusa. Toda katero pesem in katerega avtorja si naj izberemo za izhod iz krize?
Neveljaven email naslov