Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov