Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov