Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

06.03.2012


Danes pa nekaj o vznemirjenju, ki je prevzelo slovenstvo ob prodaji akcije “Slovenija moja dežela” Sparu. Naj za edina Slovenca, ki ob izdajstvu “Studia Marketing” nista čustveno prizadeta, povzamemo vso zgodbo.

V osemdesetih so pri takrat vodilni, če že ne edini oglaševalski agencij dobili naročilo za izdelavo televizijskega oglasa, ki naj bi povečal slovenski turistični prihodek s povečanjem tujskega prometa. Naredili so genialen oglas, ki se je skozi dneve, tedne in mesece spreménil v vodilno avdiovizualno ost mladega slovenskega nacionalizma. Najbrž ni pretenciozno, če zapišemo, da so slovenski nacionalizem rodili Bojan Križaj, Tone Vogrinec in slogan “Slovenija moja dežela”, Nova revija je pozneje vse to le uredila in teoretsko utemeljila. A bilo je že rojeno.

Malo je sicer nerodno, ker je slovenski nacionalizem pozneje prinesel soočenje Slovencev s slovenstvom, kar je pripeljalo do težav, v katerih smo se znašli danes. A to je že druga zgodba.

Nazaj k oglasu. Po mnogih letih, ko je oglaševalskih agencij kot listja in trave, reklame pa so postale bolj bistvene kot življenje samo, marketing pa je prevladujoča paradigma poslovne kulture, so se pripravni nasledniki Studia Marketing odločili oglas prodati. Prodati veliki trgovski verigi, ki ima tujerodno lastništvo. Reciklirali so staro vsebino in ji dali nov pomen. Pa je eksplodiralo. Najprej ustvarjalci oglasa, potem še celotna javnost. Ustvarjalci oglasa so eksplodirali, ker oni od ponovne objave nimajo nič oziroma je sploh ne bi dovolili, javnost pa je eksplodirala, ker jo to zabava. Ampak poglejmo pobliže, zakaj in kako.

Kar je pozabljeno in v vsej zgodbi ignorirano, je dejstvo, da je legendarni oglas nastal v komercialne namene. Vsi spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki so šli delati reklamo. Tako kot jih spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki delajo še danes, ker le od reklam se da živeti. Od celovečernih filmov in pesniških zbirk že ne!

V ozadju vsega je bil takrat čisti komercialni interes. Denar, če hočete. Še več: na nek način so ustvarjalci spretno izrabili slovenska nacionalna čustva in slovenske simbole, kot so čistost, pridnost, poštenost, lepota. Naslikali so idealnega Slovenca v idealni Sloveniji, a vse to z namenom, da bi k nam prišli Nemci in Italijani ter v naših turističnih središčih puščali denar. Ustvarjalce, naročnika in uporabnike ni vodila nobena vzvišena nacionalna ideja. Vodil jih je dobiček, ki si je takrat že začel utirati svojo družbeno-zgodovinsko vlogo. Mimogrede, reklamna agencija, ki je spot posnela, je bila ena prvih lastovk tržnega gospodarstva. Ker kjer je tržno gospodarstvo, so oglaševalske agencije, kako pa je, ko je oglaševalskih agencij več kot tržnega gospodarstva, vidimo v trenutku, ki ga živimo.

Torej, posneli so odlično, temeljno in ne bog ve kakšno še vse – vendarle reklamo. Pozneje pa se je zgodil čudež in je reklama postala nacionalni simbol. Saj z reklamami se je to takrat kar pogosto dogajalo. Nacionalni simbol so sicer bolj poredko postale, zato pa so simbolizirale modo ali okus ali obnašanje potrošništva. Ustvarjale so trende, skratka. Tako je bilo včasih. Danes pa trendi ustvarjajo reklame. Rezultat pa je, da se je reklama za slovensko turistično organizacijo spremenila v nacionalni simbol. In ta je začel nato živeti neko svoje drugo življenje in mi se danes zgražamo nad tem interpretiranim življenjem reklame, ne pa nad njenim originalnim namenom in poslanstvom.

Zdaj pa k velikemu filozofskemu obratu. Danes imamo tujerodno trgovsko verigo, ki povzame oglas in si zasluži zgražanje. Ideja je, da bi s sloganom “Slovenija moja dežela” oglaševali izključno slovenske izdelke znotraj ponudbe tega tujerodnega trgovca. Se pravi slovensko mleko, slovenska jajca, slovensko meso. Blagovna znamka “Slovenija, moja dežela” bo te izdelke ločila od drugih, ki prihajajo iz drugih držav. Avstrijskega mleka, madžarskega sira, italijanskih jabolk. In pridemo do prve absurdne situacije: originalni slogan »Slovenija, moja dežela« je k nam tujce privabljal, interpretiran danes pa nas varuje pred njimi.

A takšna je zgodba zgolj na bazičnem nivoju oglasa. Ko pa se spustimo globlje, v simbolni pomen slogana “Slovenija, moja dežela”, pridemo do še bolj pretresljivih ugotovitev. Pred desetletji smo imeli komercialni oglas, ki se je razvil v simbol slovenskega nacionalizma. Danes pa imamo še edine preostale in verodostojne simbole slovenskega nacionalizma – to so mleko, jajca in jabolka, ki pa skozi oglas razvijejo v komercialne izdelke. Povedano drugače: oglas, ki je v osemdesetih oglaševal Slovenijo je postal Slovenija sama, danes pa Slovenija z Sparovo akcijo postaja oglas.

Bojimo pa se, da gre za trend! Čeprav reklamarstvo ni ravno časten poklic, so bili avtorji iz osemdesetih v primerjavi z današnjimi “itak – đabest” sami Nobelovci. In zato se bo reciklaža reklamirane preteklosti samo nadaljevala. “V sodelovanju z naravo« smo prodali Srbom, zdaj tudi »Slovenijo, mojo deželo«, vsi smo opazili reciklažo »Vratio se Šime” in pričakovati je, da si bo tujerodni izdelovalec koles zdaj zdaj umislil bojni krik kaveljcev in korenin: “Vsi na kolo, za zdravo telo!”

Resnično nerodno pa bo, ko bo bankrotirana Cerkev morala na oglasni deski prodati svoje gozdove. “Ne bo vam uspelo.To je Jelovica!”


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

06.03.2012


Danes pa nekaj o vznemirjenju, ki je prevzelo slovenstvo ob prodaji akcije “Slovenija moja dežela” Sparu. Naj za edina Slovenca, ki ob izdajstvu “Studia Marketing” nista čustveno prizadeta, povzamemo vso zgodbo.

V osemdesetih so pri takrat vodilni, če že ne edini oglaševalski agencij dobili naročilo za izdelavo televizijskega oglasa, ki naj bi povečal slovenski turistični prihodek s povečanjem tujskega prometa. Naredili so genialen oglas, ki se je skozi dneve, tedne in mesece spreménil v vodilno avdiovizualno ost mladega slovenskega nacionalizma. Najbrž ni pretenciozno, če zapišemo, da so slovenski nacionalizem rodili Bojan Križaj, Tone Vogrinec in slogan “Slovenija moja dežela”, Nova revija je pozneje vse to le uredila in teoretsko utemeljila. A bilo je že rojeno.

Malo je sicer nerodno, ker je slovenski nacionalizem pozneje prinesel soočenje Slovencev s slovenstvom, kar je pripeljalo do težav, v katerih smo se znašli danes. A to je že druga zgodba.

Nazaj k oglasu. Po mnogih letih, ko je oglaševalskih agencij kot listja in trave, reklame pa so postale bolj bistvene kot življenje samo, marketing pa je prevladujoča paradigma poslovne kulture, so se pripravni nasledniki Studia Marketing odločili oglas prodati. Prodati veliki trgovski verigi, ki ima tujerodno lastništvo. Reciklirali so staro vsebino in ji dali nov pomen. Pa je eksplodiralo. Najprej ustvarjalci oglasa, potem še celotna javnost. Ustvarjalci oglasa so eksplodirali, ker oni od ponovne objave nimajo nič oziroma je sploh ne bi dovolili, javnost pa je eksplodirala, ker jo to zabava. Ampak poglejmo pobliže, zakaj in kako.

Kar je pozabljeno in v vsej zgodbi ignorirano, je dejstvo, da je legendarni oglas nastal v komercialne namene. Vsi spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki so šli delati reklamo. Tako kot jih spoštovani pisci, snemalci in glasbeniki delajo še danes, ker le od reklam se da živeti. Od celovečernih filmov in pesniških zbirk že ne!

V ozadju vsega je bil takrat čisti komercialni interes. Denar, če hočete. Še več: na nek način so ustvarjalci spretno izrabili slovenska nacionalna čustva in slovenske simbole, kot so čistost, pridnost, poštenost, lepota. Naslikali so idealnega Slovenca v idealni Sloveniji, a vse to z namenom, da bi k nam prišli Nemci in Italijani ter v naših turističnih središčih puščali denar. Ustvarjalce, naročnika in uporabnike ni vodila nobena vzvišena nacionalna ideja. Vodil jih je dobiček, ki si je takrat že začel utirati svojo družbeno-zgodovinsko vlogo. Mimogrede, reklamna agencija, ki je spot posnela, je bila ena prvih lastovk tržnega gospodarstva. Ker kjer je tržno gospodarstvo, so oglaševalske agencije, kako pa je, ko je oglaševalskih agencij več kot tržnega gospodarstva, vidimo v trenutku, ki ga živimo.

Torej, posneli so odlično, temeljno in ne bog ve kakšno še vse – vendarle reklamo. Pozneje pa se je zgodil čudež in je reklama postala nacionalni simbol. Saj z reklamami se je to takrat kar pogosto dogajalo. Nacionalni simbol so sicer bolj poredko postale, zato pa so simbolizirale modo ali okus ali obnašanje potrošništva. Ustvarjale so trende, skratka. Tako je bilo včasih. Danes pa trendi ustvarjajo reklame. Rezultat pa je, da se je reklama za slovensko turistično organizacijo spremenila v nacionalni simbol. In ta je začel nato živeti neko svoje drugo življenje in mi se danes zgražamo nad tem interpretiranim življenjem reklame, ne pa nad njenim originalnim namenom in poslanstvom.

Zdaj pa k velikemu filozofskemu obratu. Danes imamo tujerodno trgovsko verigo, ki povzame oglas in si zasluži zgražanje. Ideja je, da bi s sloganom “Slovenija moja dežela” oglaševali izključno slovenske izdelke znotraj ponudbe tega tujerodnega trgovca. Se pravi slovensko mleko, slovenska jajca, slovensko meso. Blagovna znamka “Slovenija, moja dežela” bo te izdelke ločila od drugih, ki prihajajo iz drugih držav. Avstrijskega mleka, madžarskega sira, italijanskih jabolk. In pridemo do prve absurdne situacije: originalni slogan »Slovenija, moja dežela« je k nam tujce privabljal, interpretiran danes pa nas varuje pred njimi.

A takšna je zgodba zgolj na bazičnem nivoju oglasa. Ko pa se spustimo globlje, v simbolni pomen slogana “Slovenija, moja dežela”, pridemo do še bolj pretresljivih ugotovitev. Pred desetletji smo imeli komercialni oglas, ki se je razvil v simbol slovenskega nacionalizma. Danes pa imamo še edine preostale in verodostojne simbole slovenskega nacionalizma – to so mleko, jajca in jabolka, ki pa skozi oglas razvijejo v komercialne izdelke. Povedano drugače: oglas, ki je v osemdesetih oglaševal Slovenijo je postal Slovenija sama, danes pa Slovenija z Sparovo akcijo postaja oglas.

Bojimo pa se, da gre za trend! Čeprav reklamarstvo ni ravno časten poklic, so bili avtorji iz osemdesetih v primerjavi z današnjimi “itak – đabest” sami Nobelovci. In zato se bo reciklaža reklamirane preteklosti samo nadaljevala. “V sodelovanju z naravo« smo prodali Srbom, zdaj tudi »Slovenijo, mojo deželo«, vsi smo opazili reciklažo »Vratio se Šime” in pričakovati je, da si bo tujerodni izdelovalec koles zdaj zdaj umislil bojni krik kaveljcev in korenin: “Vsi na kolo, za zdravo telo!”

Resnično nerodno pa bo, ko bo bankrotirana Cerkev morala na oglasni deski prodati svoje gozdove. “Ne bo vam uspelo.To je Jelovica!”


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov