Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o bližnji prihodnosti, v kateri bomo varčevali. Še sreča, da so njega dni obstajale pionirske hranilnice, kajti varčevala bo generacija, ki se je varčevanja naučila prav v tem, danes zasmehovanem institutu iz nabora socialističnih izumov.
Torej; kaj naredi pionir varčevalec, ko mu povedo, da bo treba varčevati? Najprej se vpraša: “Zakaj?” In trik je v tem, da nihče natančno ne ve, zakaj naj bi varčevali. Tako danes nekaj o teoriji in praksi varčevanja.
Pristojni minister in vodilni “šparovec” naše države pravi, da je preprosto: “Porabimo več, kot ustvarimo!” Vedno je treba biti previden, ko vrhunski ekonomisti govorijo preprosto, se pravi tako, da jih vsi razumejo. Takrat namreč mislijo resno. Ko vrhunski ekonomisti govorijo zapleteno, tako da jih nihče ne razume, takrat še ni čas za paniko. Takrat le opravičujejo svoje doktorate.
Ko pa se ekonomija spusti na nivo gostilniških pogovorov, potem je nevarno. In zdaj smo tu. Torej analizirajmo prvi aksiom, ki nas bo spremljal do leta 2015: “Porabimo več kot ustvarimo!”
Varčevali bodo na nas
Iz te zagate vodita dve poti. Lahko bi začeli več ustvarjati in bi bili ob enaki potrošnji rešeni, lahko pa bi ob enaki proizvodnji manj porabili. In prav to pot so ubrali načrtovalci naše ekonomske realnosti. Sicer so zaradi lepšega vtisa dodali, da bomo ob manjši porabi, ki je varčevanje, tudi več proizvajali, ampak temu nihče resen ne verjame.
Če nismo do zdaj, kako bomo od zdaj, ko bodo naša delovna telesa izstradana, naša motivacija pa na ničli?! Torej bomo varčevali, oziroma povedano drugače: »Varčevali bodo na nas!«
Kar nas pripelje do druge razlage istega fenomena. Namreč; nekateri oblastniki, ki si želijo biti v svoji interpretaciji »porabimo več kot pridelamo« bolj ljudski, uporabljajo še eno trditev. In sicer: »Glede na to, koliko smo proizvedli, smo živeli predobro!«
Ta teza pa je še bolj vprašljiva od one o nacionalnem varčevanju. Velika večina v tej državi ni opazila, da smo dejansko živeli predobro.
Ampak, če smo nekoliko fleksibilni in pogledamo okoli po vzhodnem bloku, se je pod Alpami recimo živelo solidno, sploh če upoštevamo ekonomske kazalce iz leta 1991.
Vendar je očitek, da smo živeli predobro glede na nacionalno produkcijo, smešen – predvsem zato, ker nas nikoli ni nihče vprašal, ali bi radi predobro živeli!
Niti, Kučan, niti Drnovšek, niti Rop, niti Bajuk, niti Pahor, niti Janša niti Turk … nihče ni prišel pred javnost in vprašal: “Ali bi radi predobro živeli?” Če imamo referendum za vsako pasjo procesijo, bi lahko imeli tudi takega, ki bi nas vprašal, ali smo pripravljeni predobro živeti.
Samo z referendumskim privoljenjem bi namreč lahko predobro življenje danes postalo vodilna kategorija prihodnjega varčevanja. Tako pa smo danes obtoženi predobrega življenja, kljub temu, da ga nismo neposredno zakrivili!
Incest
Zdaj pa k teoriji, ki dokazuje incestuozni krog tega varčevalnega projekta. S tem, ko bomo varčevali, bomo živeli slabše kot do zdaj. To je jasno in javnost ter vsi sindikati se proti temu borimo. Sodobni kapitalisti v spreobrnjeni Marxovi teoriji nam sicer svetujejo, naj delamo več.
Se pravi, da bi morali delati več in porabiti manj, če bi želeli živeti enako dobro, kot že živimo danes. Kar pa je nemogoče. Ker čim več delaš, samodejno živiš slabše. Pridige o delu kot vrednoti so primerne zgolj za centralne komiteje in prižnice!
In celo če potrošiš manj, v okolju potrošniške družbe živiš slabše. Kakorkoli obrnemo, ali bomo varčevali, ali bomo več delali – živeli bomo slabše, kot smo do zdaj. Kar pa bo katastrofa, ker smo že do zdaj živeli slabo, čeprav oblastniki trdijo, da smo živeli še predobro.
Tretji ter zadnji trik današnje analize se skriva v teoriji, da smo do zdaj živeli sicer dobro, zdaj pa bomo nekaj let živeli slabo, da bomo potem živeli še bolje. Gre za preoblečeno zgodbo o osličku in korenčku, oziroma zgodbo o blodnjah politikov za doseganje povprečja EU, pa o 1000 evrih minimalca, pa o vstopu med najuspešnejše družbe Evropske skupnosti itd.
Ker tudi ta teorija ne prenese logične presoje. Zakaj bi morali tri leta živeti tako zelo slabo, potem pa bomo kar nenadoma zaživeli briljantno dobro? Domači ekonomisti-politiki povedo, da zaradi zavez Bruslju, zlatega pravila in podobnih oslarij.
Bruseljski ekonomisti povedo, da zaradi mednarodne krize in tako naprej in tako nazaj. Ampak, če smo figurativni s tem nesrečnim pasom: “Zakaj bi ga moramo danes hudo zategovati, da ga bomo lahko nato leta 2015 čudežno odtegnili? Sploh ga ne zategnimo, pa ga leta 2015 ne bo treba odtegniti!”
Resni ekonomisti in resni analitiki lahko vedno rečejo, da je takšno razmišljanje naivno in da nimamo pojma. Ampak če ti je nekdo nekoč rekel: “Dal ti bom regres in potne stroške, povrnil ti bom stroške prehrane in plačal bom nadomestilo plače, ko boš v bolečinah rojevala”, potem pa reče: “Vse to ti bom vzel, ker si delal premalo, da bi si vse to zaslužil”, potem pa spet reče: “Leta 2015 bom ti vse to vrnil, ker boš takrat delal več in bo konec svetovne krize,” potem … Potem takega človeka ne jemlješ resno in si tak človek niti ne zasluži, da bi ga jemali resno.
Da očistiš Slovenijo, greš eno soboto v naravo, nato pa greš drugo soboto na Kongresni trg, da storiš takisto.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o bližnji prihodnosti, v kateri bomo varčevali. Še sreča, da so njega dni obstajale pionirske hranilnice, kajti varčevala bo generacija, ki se je varčevanja naučila prav v tem, danes zasmehovanem institutu iz nabora socialističnih izumov.
Torej; kaj naredi pionir varčevalec, ko mu povedo, da bo treba varčevati? Najprej se vpraša: “Zakaj?” In trik je v tem, da nihče natančno ne ve, zakaj naj bi varčevali. Tako danes nekaj o teoriji in praksi varčevanja.
Pristojni minister in vodilni “šparovec” naše države pravi, da je preprosto: “Porabimo več, kot ustvarimo!” Vedno je treba biti previden, ko vrhunski ekonomisti govorijo preprosto, se pravi tako, da jih vsi razumejo. Takrat namreč mislijo resno. Ko vrhunski ekonomisti govorijo zapleteno, tako da jih nihče ne razume, takrat še ni čas za paniko. Takrat le opravičujejo svoje doktorate.
Ko pa se ekonomija spusti na nivo gostilniških pogovorov, potem je nevarno. In zdaj smo tu. Torej analizirajmo prvi aksiom, ki nas bo spremljal do leta 2015: “Porabimo več kot ustvarimo!”
Varčevali bodo na nas
Iz te zagate vodita dve poti. Lahko bi začeli več ustvarjati in bi bili ob enaki potrošnji rešeni, lahko pa bi ob enaki proizvodnji manj porabili. In prav to pot so ubrali načrtovalci naše ekonomske realnosti. Sicer so zaradi lepšega vtisa dodali, da bomo ob manjši porabi, ki je varčevanje, tudi več proizvajali, ampak temu nihče resen ne verjame.
Če nismo do zdaj, kako bomo od zdaj, ko bodo naša delovna telesa izstradana, naša motivacija pa na ničli?! Torej bomo varčevali, oziroma povedano drugače: »Varčevali bodo na nas!«
Kar nas pripelje do druge razlage istega fenomena. Namreč; nekateri oblastniki, ki si želijo biti v svoji interpretaciji »porabimo več kot pridelamo« bolj ljudski, uporabljajo še eno trditev. In sicer: »Glede na to, koliko smo proizvedli, smo živeli predobro!«
Ta teza pa je še bolj vprašljiva od one o nacionalnem varčevanju. Velika večina v tej državi ni opazila, da smo dejansko živeli predobro.
Ampak, če smo nekoliko fleksibilni in pogledamo okoli po vzhodnem bloku, se je pod Alpami recimo živelo solidno, sploh če upoštevamo ekonomske kazalce iz leta 1991.
Vendar je očitek, da smo živeli predobro glede na nacionalno produkcijo, smešen – predvsem zato, ker nas nikoli ni nihče vprašal, ali bi radi predobro živeli!
Niti, Kučan, niti Drnovšek, niti Rop, niti Bajuk, niti Pahor, niti Janša niti Turk … nihče ni prišel pred javnost in vprašal: “Ali bi radi predobro živeli?” Če imamo referendum za vsako pasjo procesijo, bi lahko imeli tudi takega, ki bi nas vprašal, ali smo pripravljeni predobro živeti.
Samo z referendumskim privoljenjem bi namreč lahko predobro življenje danes postalo vodilna kategorija prihodnjega varčevanja. Tako pa smo danes obtoženi predobrega življenja, kljub temu, da ga nismo neposredno zakrivili!
Incest
Zdaj pa k teoriji, ki dokazuje incestuozni krog tega varčevalnega projekta. S tem, ko bomo varčevali, bomo živeli slabše kot do zdaj. To je jasno in javnost ter vsi sindikati se proti temu borimo. Sodobni kapitalisti v spreobrnjeni Marxovi teoriji nam sicer svetujejo, naj delamo več.
Se pravi, da bi morali delati več in porabiti manj, če bi želeli živeti enako dobro, kot že živimo danes. Kar pa je nemogoče. Ker čim več delaš, samodejno živiš slabše. Pridige o delu kot vrednoti so primerne zgolj za centralne komiteje in prižnice!
In celo če potrošiš manj, v okolju potrošniške družbe živiš slabše. Kakorkoli obrnemo, ali bomo varčevali, ali bomo več delali – živeli bomo slabše, kot smo do zdaj. Kar pa bo katastrofa, ker smo že do zdaj živeli slabo, čeprav oblastniki trdijo, da smo živeli še predobro.
Tretji ter zadnji trik današnje analize se skriva v teoriji, da smo do zdaj živeli sicer dobro, zdaj pa bomo nekaj let živeli slabo, da bomo potem živeli še bolje. Gre za preoblečeno zgodbo o osličku in korenčku, oziroma zgodbo o blodnjah politikov za doseganje povprečja EU, pa o 1000 evrih minimalca, pa o vstopu med najuspešnejše družbe Evropske skupnosti itd.
Ker tudi ta teorija ne prenese logične presoje. Zakaj bi morali tri leta živeti tako zelo slabo, potem pa bomo kar nenadoma zaživeli briljantno dobro? Domači ekonomisti-politiki povedo, da zaradi zavez Bruslju, zlatega pravila in podobnih oslarij.
Bruseljski ekonomisti povedo, da zaradi mednarodne krize in tako naprej in tako nazaj. Ampak, če smo figurativni s tem nesrečnim pasom: “Zakaj bi ga moramo danes hudo zategovati, da ga bomo lahko nato leta 2015 čudežno odtegnili? Sploh ga ne zategnimo, pa ga leta 2015 ne bo treba odtegniti!”
Resni ekonomisti in resni analitiki lahko vedno rečejo, da je takšno razmišljanje naivno in da nimamo pojma. Ampak če ti je nekdo nekoč rekel: “Dal ti bom regres in potne stroške, povrnil ti bom stroške prehrane in plačal bom nadomestilo plače, ko boš v bolečinah rojevala”, potem pa reče: “Vse to ti bom vzel, ker si delal premalo, da bi si vse to zaslužil”, potem pa spet reče: “Leta 2015 bom ti vse to vrnil, ker boš takrat delal več in bo konec svetovne krize,” potem … Potem takega človeka ne jemlješ resno in si tak človek niti ne zasluži, da bi ga jemali resno.
Da očistiš Slovenijo, greš eno soboto v naravo, nato pa greš drugo soboto na Kongresni trg, da storiš takisto.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov