Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V kako zmedenem času živimo, je najlepše pokazal prvi april. Pred desetletji je bilo mogoče v trenutku prepoznati potegavščine, ki jih mediji s takšnim zanosom objavljajo ob dnevu norcev, letos pa to skoraj ni bilo mogoče.
Hočemo povedati, da so še tako čudne novice, s katerimi so nas poskušali uredniki in novinarji potegniti za nos, povsem verjetne. In zakaj ne bi nekdo ukradel Aljaževega stolpa, če kradejo strehe kapelic in cerkva?
Tako smo najprej posumili, da gre za medijsko potegavščino pri novici, da se je neka babica z neko vnukinjo eno leto prekladala po Evropi – vendar ne … Vse je bila čista resnica.
In tako danes o koroški deklici, ki ni le tragična osebna zgodba, do katere bi se naj vedli pietetno, temveč tudi fenomen, do katerega se je treba opredeliti, če hočemo s to družbo kam drugam kot navzdol.
Tradicionalna družina je na nedavnem referendumu zmagala. Ampak pri tej veliki zmagi tradicionalni družini niso povedali, da je pravzaprav v krizi. Tako je referendumska zmaga tradicionalne družine Pirova zmaga. Še več; tradicionalna družina je v tako veliki krizi, da je razpadla.
Po statistiki se skoraj vsak drugi slovenski zakon konča z ločitvijo, tako da tradicionalna družina res ni steber srečnega sobivanja staršev in otrok. Mimogrede; če bi dovolili homoseksualne poroke in posledično družine, v katerih sta partnerja istospolno usmerjena, bi bilo zanimivo videti družinsko statistiko.
Če bi razpadel tudi vsak drugi homoseksualni zakon, bi bili v isti godlji, kot so heteroseksualne družine, če pa so homoseksualci partnersko stanovitnejši, bi se morali vprašati: “Ali je za otroka bolje, da živi v stabilni homoseksualni družini, ali je bolje, da živi v razbiti heteroseksualni družini?”
Ampak vse te različice človeškega parjenja, za babice, ki z vnukinjami tavajo po Evropi, v bistvu niso pomembne. Pomembnejši je vpliv neoliberalnega kapitalizma na otroke ločenih staršev. Gre pa tako.
Ko je šel njega dni zakon v franže, je bil otrok kolateralna škoda. Bile so tragedije in mučne situacije kot danes, a ker je bilo razpadov zakona primerno manj, je bil odstotek statistično zanemarljiv in so ga socialne službe, sodstvo, malo pa tudi osnovni razum, ki je tiste dni še vel nad našo deželo, obvladovali.
S pandemičnim pojavom ločitev zakonov pa je zadeva postala skoraj neobvladljiva. Na tisoče otrok ločenih staršev je nenadoma postalo znatna družbena kategorija in ker socialni inštrumenti na takšno množico enostavno niso bili pripravljeni, so otroci postali to, kar se zgodi z vsakim presežkom znotraj kapitalizma; postali so blago.
Neoliberalci, ki nam trenutno vladajo, se hvalijo, kako je mogoče delati denar iz dobesedno vsega. Njihov klimaks je recimo stava na borzne kotacije, ki so obsojene na propad, a zaradi zavarovanj kljub temu prinašajo profit; tako da je povsem logično, da so z odprtimi rokami sprejeli trume otrok ločenih staršev.
Trik, ki so ga neoliberalci izvedli, je povsem enostaven. Najprej so s pomočjo marketinga zgradili popolno družinsko okolje. Popolni starši, popolni tečaji nemščine, popolne popoldanske ure baleta in klavirja. Popolni sobotni rojstni dnevi in popolni vpisi na popolne osnovne šole.
Učiteljem, mimogrede, se zaradi popolnih družin že počasi meša, a ko gre v tem popolnem svetu Barbik in Kenov kaj narobe, isti kapitalisti takoj pridejo z receptom: “Trg, ki vse uravnava, lahko poskrbi, da otrok ostane pri vas! Ne pri očetu, temveč pri mami. Ne pri mami, temveč pri očetu.”
Popolna družina se tako le transformira v popolnega samohranilca in če se kje v procesu zalomi, so tu še vedno babice, mreža dobrih ljudi po Evropi in socialni delavci s popoldansko obrtjo. Skrb za otroka, ki je generično gledano osnovna naloga človeške živali, se razprši po celi paleti dušebrižnikov, ki držijo štango od blagostanja razvajenim generacijam.
In kar je najbolj čudno; od paranoične skrbi za dobro otroka smo na žrtveni oltar lastnega udobja, kapric in egoizma položili najprej otroke same. Najboljše v slabi situaciji je postala zmagovalna maxima in država, da o Cerkvi sploh ne govorimo, se niti zaveda ne, da je sprejemanje ali zavračanje družinskih zakonikov kot sajenje nageljnov na pogorišču.
Podobe koroške deklice v medijih ne smemo objavljati, da ne bi prizadeli ranljive otroške duše. Imamo pa Slovenci še eno možnost; pod Vršičem je mogoče videti Ajdovsko deklico in mogoče je po potopu slovenske družinske politike bolj jasno, zakaj so njene kamnite oči tako neskončno žalostne.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Neveljaven email naslov