Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poslušate vaš priljubljeni radijski program, ki se ponaša z nazivom »trusted brand« – to pa pomeni “blagovna znamka, vredna zaupanja”.
A tudi Nova Ljubljanska banka je “blagovna znamka, vredna zaupanja”, tako da vam predlagamo: ne verjemite in ne zaupajte ničemur, kar boste slišali v naslednjih nekaj minutah.
Te dni doživljamo nov odmeven sodni proces proti tajkunom. In ker smo zatajili med rojstvom tega zanimivega družbenega fenomena, bodimo zraven vsaj med pogrebom.
Osnovni vprašanji tajkunstva ostajata še vedno brez odgovora. To sta vprašanji: kako je mogoče, da deset ljudi spravi na kolena celotno državo, in: ali gre za posebno mogočne ljudi ali pa za posebno šibko državo.
Od začetka. Če sestavimo popis ljudi, ki so spravili na kolena poosamosvojitveno Slovenijo, pridemo do števila deset. Trije gradbeniki, varilec piva, prodajalec pripomočkov za vrt in dom, kralj rumenega tiska, duhovnik in človek, ki se je odpovedal naftnim derivatom. Dva pa sta anonimna bančnika.
In še naprej. Nihče do dneva današnjega ni seštel vsote slabih kreditov, nasedlih investicij, dokapitalizacij in preostalih tragičnih finančnih instrumentov, nastalih kot posledica menedžerskih prevzemov. Je pa nekaj značilno. Še pred nekaj leti so v upravah bank trdili, da kreditiranje menedžerskih prevzemov predstavlja zanemarljiv odstotek poslovanja, danes pa priznavajo, da je slovenski bančni sektor propadel predvsem zaradi tajkunskih zgodb. Morda se zdi »propadel« močna beseda, a samo v letu 2011 so slovenske banke pridelale po milijon evrov izgube vsak dan v letu.
Povedano drugače: če ti milijoni evrov ne bi izginili iz bank, proračuna in davkoplačevalskega denarja, bi bila danes Slovenija cvetoča država, ki se ji ne bi niti sanjalo, da tam zunaj divja nekakšna gospodarska kriza.
Ampak to so znana dejstva, zapodimo se med težavnejša vprašanja. Najprej si poglejmo psihološki profil povprečnega tajkuna. Tu pa se že skriva prvo presenečenje. Z izjemo ali dvema tajkuni niso etablirani predstavniki gospodarsko-politične elite. Ne. V glavnem gre za loleke z ulice, za uradnike, ambiciozne politikante, vodje proizvodnje in podobno. V nasprotju s pričakovanji se ni tajkuniziral vladajoči sloj, to je prepustil podrepnikom. Ali je šlo za naključje ali manever, ne bomo zvedeli nikoli. A »strički iz ozadja« so zagotovo bolj relevantni v tajkunskem kot v političnem kontekstu.
Potrebno pa se je tudi vprašati, kako so to lahko počeli vsem na očeh? Pri tem ne mislimo na regulativne instrumente in pravosodje, saj so zatajili. Ker sta bili regulativa in pravosodje izumljena zato, da zatajita. Pri »vsem na očeh« mislimo na vse nas. Na najširšo javnost, ki je pet let nazaj sicer nergala ob nejasnih poročilih o tem, kaj se dogaja z Merkurjem, Mercatorjem, Istra benzom, Delom Revijami, mariborsko nadškofijo, bankami in celotnimi gradbenim sektorjem. Nergala, a ničesar naredila.
Saj se menedžerski prevzemi niso dogajali v megli in informacijski blokadi, o vsem smo bili korektno obveščeni. In niso se dogajali pred desetletji, temveč pred ušivimi petimi leti; tako se lahko spomnimo celo barve kravat, ki so jih tajkuni nosili v večernih poročilih … In medtem ko danes protestiramo in glasujemo na referendumih za vsako malenkost, smo tajkunske prevzeme z malomeščanskim negodovanjem spremljali iz najboljših sedežev. Prav to impotentnost vseh Slovencev med tajkunskim cunamijem je potrebno razložiti in to s pomočjo cenjene vede, ki se ji reče mitologija.
V rajnki Jugoslaviji, tako zelo naklonjeni mitološki razlagi zgodovine in bivanja nasploh, je veljal mit, da je Slovenec delaven, pošten in sposoben. Mit kot izkrivljena razlaga družbene realnosti pa je lepljiv kot med. Tako smo v pol stoletja Jugoslavije Slovenci začeli sami verjeti o sebi, da smo delavni, pošteni in sposobni.
Tajkuni so se lahko na Slovenskem zaredili le zato, ker smo vsi prebivalci Slovenije trdno verjeli, da se ne morejo.
Ko smo ugotovili, da so tudi med nami barabe, je bilo že prepozno. Mit o Slovencu se danes valja v blatu, sodišča razpisujejo razprave, javnost pa je razburjena in ogorčena. A javnost je pač večino časa razburjena in ogorčena, ker se je tako navadila. Se pa ne razburi in ni ogorčena, ko ji iz Nove Ljubljanske banke z oglasom sporočijo, da je »trusted brand« že zadnjih šest let. Če malo preračunamo in poenostavimo, ugotovimo, da so v NLB postali zaupanja vredna blagovna znamka tistega dne, ko so odobrili prvi tajkunski kredit.
Cinično lahko upamo, da smo se vsi skupaj iz tajkunske zgodbe česa naučili. In medtem ko smo se mi učili, so nekateri blazno zaslužili. Kajti z denarjem je tako kot z energijo. Ne nastane iz nič in ne izgine v nič.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Poslušate vaš priljubljeni radijski program, ki se ponaša z nazivom »trusted brand« – to pa pomeni “blagovna znamka, vredna zaupanja”.
A tudi Nova Ljubljanska banka je “blagovna znamka, vredna zaupanja”, tako da vam predlagamo: ne verjemite in ne zaupajte ničemur, kar boste slišali v naslednjih nekaj minutah.
Te dni doživljamo nov odmeven sodni proces proti tajkunom. In ker smo zatajili med rojstvom tega zanimivega družbenega fenomena, bodimo zraven vsaj med pogrebom.
Osnovni vprašanji tajkunstva ostajata še vedno brez odgovora. To sta vprašanji: kako je mogoče, da deset ljudi spravi na kolena celotno državo, in: ali gre za posebno mogočne ljudi ali pa za posebno šibko državo.
Od začetka. Če sestavimo popis ljudi, ki so spravili na kolena poosamosvojitveno Slovenijo, pridemo do števila deset. Trije gradbeniki, varilec piva, prodajalec pripomočkov za vrt in dom, kralj rumenega tiska, duhovnik in človek, ki se je odpovedal naftnim derivatom. Dva pa sta anonimna bančnika.
In še naprej. Nihče do dneva današnjega ni seštel vsote slabih kreditov, nasedlih investicij, dokapitalizacij in preostalih tragičnih finančnih instrumentov, nastalih kot posledica menedžerskih prevzemov. Je pa nekaj značilno. Še pred nekaj leti so v upravah bank trdili, da kreditiranje menedžerskih prevzemov predstavlja zanemarljiv odstotek poslovanja, danes pa priznavajo, da je slovenski bančni sektor propadel predvsem zaradi tajkunskih zgodb. Morda se zdi »propadel« močna beseda, a samo v letu 2011 so slovenske banke pridelale po milijon evrov izgube vsak dan v letu.
Povedano drugače: če ti milijoni evrov ne bi izginili iz bank, proračuna in davkoplačevalskega denarja, bi bila danes Slovenija cvetoča država, ki se ji ne bi niti sanjalo, da tam zunaj divja nekakšna gospodarska kriza.
Ampak to so znana dejstva, zapodimo se med težavnejša vprašanja. Najprej si poglejmo psihološki profil povprečnega tajkuna. Tu pa se že skriva prvo presenečenje. Z izjemo ali dvema tajkuni niso etablirani predstavniki gospodarsko-politične elite. Ne. V glavnem gre za loleke z ulice, za uradnike, ambiciozne politikante, vodje proizvodnje in podobno. V nasprotju s pričakovanji se ni tajkuniziral vladajoči sloj, to je prepustil podrepnikom. Ali je šlo za naključje ali manever, ne bomo zvedeli nikoli. A »strički iz ozadja« so zagotovo bolj relevantni v tajkunskem kot v političnem kontekstu.
Potrebno pa se je tudi vprašati, kako so to lahko počeli vsem na očeh? Pri tem ne mislimo na regulativne instrumente in pravosodje, saj so zatajili. Ker sta bili regulativa in pravosodje izumljena zato, da zatajita. Pri »vsem na očeh« mislimo na vse nas. Na najširšo javnost, ki je pet let nazaj sicer nergala ob nejasnih poročilih o tem, kaj se dogaja z Merkurjem, Mercatorjem, Istra benzom, Delom Revijami, mariborsko nadškofijo, bankami in celotnimi gradbenim sektorjem. Nergala, a ničesar naredila.
Saj se menedžerski prevzemi niso dogajali v megli in informacijski blokadi, o vsem smo bili korektno obveščeni. In niso se dogajali pred desetletji, temveč pred ušivimi petimi leti; tako se lahko spomnimo celo barve kravat, ki so jih tajkuni nosili v večernih poročilih … In medtem ko danes protestiramo in glasujemo na referendumih za vsako malenkost, smo tajkunske prevzeme z malomeščanskim negodovanjem spremljali iz najboljših sedežev. Prav to impotentnost vseh Slovencev med tajkunskim cunamijem je potrebno razložiti in to s pomočjo cenjene vede, ki se ji reče mitologija.
V rajnki Jugoslaviji, tako zelo naklonjeni mitološki razlagi zgodovine in bivanja nasploh, je veljal mit, da je Slovenec delaven, pošten in sposoben. Mit kot izkrivljena razlaga družbene realnosti pa je lepljiv kot med. Tako smo v pol stoletja Jugoslavije Slovenci začeli sami verjeti o sebi, da smo delavni, pošteni in sposobni.
Tajkuni so se lahko na Slovenskem zaredili le zato, ker smo vsi prebivalci Slovenije trdno verjeli, da se ne morejo.
Ko smo ugotovili, da so tudi med nami barabe, je bilo že prepozno. Mit o Slovencu se danes valja v blatu, sodišča razpisujejo razprave, javnost pa je razburjena in ogorčena. A javnost je pač večino časa razburjena in ogorčena, ker se je tako navadila. Se pa ne razburi in ni ogorčena, ko ji iz Nove Ljubljanske banke z oglasom sporočijo, da je »trusted brand« že zadnjih šest let. Če malo preračunamo in poenostavimo, ugotovimo, da so v NLB postali zaupanja vredna blagovna znamka tistega dne, ko so odobrili prvi tajkunski kredit.
Cinično lahko upamo, da smo se vsi skupaj iz tajkunske zgodbe česa naučili. In medtem ko smo se mi učili, so nekateri blazno zaslužili. Kajti z denarjem je tako kot z energijo. Ne nastane iz nič in ne izgine v nič.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Neveljaven email naslov