Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poslušate vaš priljubljeni radijski program, ki se ponaša z nazivom »trusted brand« – to pa pomeni “blagovna znamka, vredna zaupanja”.
A tudi Nova Ljubljanska banka je “blagovna znamka, vredna zaupanja”, tako da vam predlagamo: ne verjemite in ne zaupajte ničemur, kar boste slišali v naslednjih nekaj minutah.
Te dni doživljamo nov odmeven sodni proces proti tajkunom. In ker smo zatajili med rojstvom tega zanimivega družbenega fenomena, bodimo zraven vsaj med pogrebom.
Osnovni vprašanji tajkunstva ostajata še vedno brez odgovora. To sta vprašanji: kako je mogoče, da deset ljudi spravi na kolena celotno državo, in: ali gre za posebno mogočne ljudi ali pa za posebno šibko državo.
Od začetka. Če sestavimo popis ljudi, ki so spravili na kolena poosamosvojitveno Slovenijo, pridemo do števila deset. Trije gradbeniki, varilec piva, prodajalec pripomočkov za vrt in dom, kralj rumenega tiska, duhovnik in človek, ki se je odpovedal naftnim derivatom. Dva pa sta anonimna bančnika.
In še naprej. Nihče do dneva današnjega ni seštel vsote slabih kreditov, nasedlih investicij, dokapitalizacij in preostalih tragičnih finančnih instrumentov, nastalih kot posledica menedžerskih prevzemov. Je pa nekaj značilno. Še pred nekaj leti so v upravah bank trdili, da kreditiranje menedžerskih prevzemov predstavlja zanemarljiv odstotek poslovanja, danes pa priznavajo, da je slovenski bančni sektor propadel predvsem zaradi tajkunskih zgodb. Morda se zdi »propadel« močna beseda, a samo v letu 2011 so slovenske banke pridelale po milijon evrov izgube vsak dan v letu.
Povedano drugače: če ti milijoni evrov ne bi izginili iz bank, proračuna in davkoplačevalskega denarja, bi bila danes Slovenija cvetoča država, ki se ji ne bi niti sanjalo, da tam zunaj divja nekakšna gospodarska kriza.
Ampak to so znana dejstva, zapodimo se med težavnejša vprašanja. Najprej si poglejmo psihološki profil povprečnega tajkuna. Tu pa se že skriva prvo presenečenje. Z izjemo ali dvema tajkuni niso etablirani predstavniki gospodarsko-politične elite. Ne. V glavnem gre za loleke z ulice, za uradnike, ambiciozne politikante, vodje proizvodnje in podobno. V nasprotju s pričakovanji se ni tajkuniziral vladajoči sloj, to je prepustil podrepnikom. Ali je šlo za naključje ali manever, ne bomo zvedeli nikoli. A »strički iz ozadja« so zagotovo bolj relevantni v tajkunskem kot v političnem kontekstu.
Potrebno pa se je tudi vprašati, kako so to lahko počeli vsem na očeh? Pri tem ne mislimo na regulativne instrumente in pravosodje, saj so zatajili. Ker sta bili regulativa in pravosodje izumljena zato, da zatajita. Pri »vsem na očeh« mislimo na vse nas. Na najširšo javnost, ki je pet let nazaj sicer nergala ob nejasnih poročilih o tem, kaj se dogaja z Merkurjem, Mercatorjem, Istra benzom, Delom Revijami, mariborsko nadškofijo, bankami in celotnimi gradbenim sektorjem. Nergala, a ničesar naredila.
Saj se menedžerski prevzemi niso dogajali v megli in informacijski blokadi, o vsem smo bili korektno obveščeni. In niso se dogajali pred desetletji, temveč pred ušivimi petimi leti; tako se lahko spomnimo celo barve kravat, ki so jih tajkuni nosili v večernih poročilih … In medtem ko danes protestiramo in glasujemo na referendumih za vsako malenkost, smo tajkunske prevzeme z malomeščanskim negodovanjem spremljali iz najboljših sedežev. Prav to impotentnost vseh Slovencev med tajkunskim cunamijem je potrebno razložiti in to s pomočjo cenjene vede, ki se ji reče mitologija.
V rajnki Jugoslaviji, tako zelo naklonjeni mitološki razlagi zgodovine in bivanja nasploh, je veljal mit, da je Slovenec delaven, pošten in sposoben. Mit kot izkrivljena razlaga družbene realnosti pa je lepljiv kot med. Tako smo v pol stoletja Jugoslavije Slovenci začeli sami verjeti o sebi, da smo delavni, pošteni in sposobni.
Tajkuni so se lahko na Slovenskem zaredili le zato, ker smo vsi prebivalci Slovenije trdno verjeli, da se ne morejo.
Ko smo ugotovili, da so tudi med nami barabe, je bilo že prepozno. Mit o Slovencu se danes valja v blatu, sodišča razpisujejo razprave, javnost pa je razburjena in ogorčena. A javnost je pač večino časa razburjena in ogorčena, ker se je tako navadila. Se pa ne razburi in ni ogorčena, ko ji iz Nove Ljubljanske banke z oglasom sporočijo, da je »trusted brand« že zadnjih šest let. Če malo preračunamo in poenostavimo, ugotovimo, da so v NLB postali zaupanja vredna blagovna znamka tistega dne, ko so odobrili prvi tajkunski kredit.
Cinično lahko upamo, da smo se vsi skupaj iz tajkunske zgodbe česa naučili. In medtem ko smo se mi učili, so nekateri blazno zaslužili. Kajti z denarjem je tako kot z energijo. Ne nastane iz nič in ne izgine v nič.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Poslušate vaš priljubljeni radijski program, ki se ponaša z nazivom »trusted brand« – to pa pomeni “blagovna znamka, vredna zaupanja”.
A tudi Nova Ljubljanska banka je “blagovna znamka, vredna zaupanja”, tako da vam predlagamo: ne verjemite in ne zaupajte ničemur, kar boste slišali v naslednjih nekaj minutah.
Te dni doživljamo nov odmeven sodni proces proti tajkunom. In ker smo zatajili med rojstvom tega zanimivega družbenega fenomena, bodimo zraven vsaj med pogrebom.
Osnovni vprašanji tajkunstva ostajata še vedno brez odgovora. To sta vprašanji: kako je mogoče, da deset ljudi spravi na kolena celotno državo, in: ali gre za posebno mogočne ljudi ali pa za posebno šibko državo.
Od začetka. Če sestavimo popis ljudi, ki so spravili na kolena poosamosvojitveno Slovenijo, pridemo do števila deset. Trije gradbeniki, varilec piva, prodajalec pripomočkov za vrt in dom, kralj rumenega tiska, duhovnik in človek, ki se je odpovedal naftnim derivatom. Dva pa sta anonimna bančnika.
In še naprej. Nihče do dneva današnjega ni seštel vsote slabih kreditov, nasedlih investicij, dokapitalizacij in preostalih tragičnih finančnih instrumentov, nastalih kot posledica menedžerskih prevzemov. Je pa nekaj značilno. Še pred nekaj leti so v upravah bank trdili, da kreditiranje menedžerskih prevzemov predstavlja zanemarljiv odstotek poslovanja, danes pa priznavajo, da je slovenski bančni sektor propadel predvsem zaradi tajkunskih zgodb. Morda se zdi »propadel« močna beseda, a samo v letu 2011 so slovenske banke pridelale po milijon evrov izgube vsak dan v letu.
Povedano drugače: če ti milijoni evrov ne bi izginili iz bank, proračuna in davkoplačevalskega denarja, bi bila danes Slovenija cvetoča država, ki se ji ne bi niti sanjalo, da tam zunaj divja nekakšna gospodarska kriza.
Ampak to so znana dejstva, zapodimo se med težavnejša vprašanja. Najprej si poglejmo psihološki profil povprečnega tajkuna. Tu pa se že skriva prvo presenečenje. Z izjemo ali dvema tajkuni niso etablirani predstavniki gospodarsko-politične elite. Ne. V glavnem gre za loleke z ulice, za uradnike, ambiciozne politikante, vodje proizvodnje in podobno. V nasprotju s pričakovanji se ni tajkuniziral vladajoči sloj, to je prepustil podrepnikom. Ali je šlo za naključje ali manever, ne bomo zvedeli nikoli. A »strički iz ozadja« so zagotovo bolj relevantni v tajkunskem kot v političnem kontekstu.
Potrebno pa se je tudi vprašati, kako so to lahko počeli vsem na očeh? Pri tem ne mislimo na regulativne instrumente in pravosodje, saj so zatajili. Ker sta bili regulativa in pravosodje izumljena zato, da zatajita. Pri »vsem na očeh« mislimo na vse nas. Na najširšo javnost, ki je pet let nazaj sicer nergala ob nejasnih poročilih o tem, kaj se dogaja z Merkurjem, Mercatorjem, Istra benzom, Delom Revijami, mariborsko nadškofijo, bankami in celotnimi gradbenim sektorjem. Nergala, a ničesar naredila.
Saj se menedžerski prevzemi niso dogajali v megli in informacijski blokadi, o vsem smo bili korektno obveščeni. In niso se dogajali pred desetletji, temveč pred ušivimi petimi leti; tako se lahko spomnimo celo barve kravat, ki so jih tajkuni nosili v večernih poročilih … In medtem ko danes protestiramo in glasujemo na referendumih za vsako malenkost, smo tajkunske prevzeme z malomeščanskim negodovanjem spremljali iz najboljših sedežev. Prav to impotentnost vseh Slovencev med tajkunskim cunamijem je potrebno razložiti in to s pomočjo cenjene vede, ki se ji reče mitologija.
V rajnki Jugoslaviji, tako zelo naklonjeni mitološki razlagi zgodovine in bivanja nasploh, je veljal mit, da je Slovenec delaven, pošten in sposoben. Mit kot izkrivljena razlaga družbene realnosti pa je lepljiv kot med. Tako smo v pol stoletja Jugoslavije Slovenci začeli sami verjeti o sebi, da smo delavni, pošteni in sposobni.
Tajkuni so se lahko na Slovenskem zaredili le zato, ker smo vsi prebivalci Slovenije trdno verjeli, da se ne morejo.
Ko smo ugotovili, da so tudi med nami barabe, je bilo že prepozno. Mit o Slovencu se danes valja v blatu, sodišča razpisujejo razprave, javnost pa je razburjena in ogorčena. A javnost je pač večino časa razburjena in ogorčena, ker se je tako navadila. Se pa ne razburi in ni ogorčena, ko ji iz Nove Ljubljanske banke z oglasom sporočijo, da je »trusted brand« že zadnjih šest let. Če malo preračunamo in poenostavimo, ugotovimo, da so v NLB postali zaupanja vredna blagovna znamka tistega dne, ko so odobrili prvi tajkunski kredit.
Cinično lahko upamo, da smo se vsi skupaj iz tajkunske zgodbe česa naučili. In medtem ko smo se mi učili, so nekateri blazno zaslužili. Kajti z denarjem je tako kot z energijo. Ne nastane iz nič in ne izgine v nič.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov