Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča
Ker nas čakajo hudo napeti časi, le kratka omemba težave, ki jo odvisniki od informacij opažamo zadnje mesece. Televizijske kadrovske karte so se spet dramatično premešale. Nekatere televizijske postaje so svoje voditelje in zvezdniške novinarje in legendarne urednike izgubile, druge so jih pridobile. Bi ne bilo tako zelo čudno, ko bi televizijske postaje, ki so zvezdniške novinarje in voditelje in urednike dobile, ne bile iste postaje, ki so jih pred nekaj meseci izgubile. Pa razumi, kdor more!
Fantje (in tudi lepotice) tako hitro menjavajo televizijske postaje, da potem gledalec ne ve, katero postajo spremlja in ali je postaja oziroma televizijski dnevnik oziroma zabavni program sploh njegov televizijski dnevnik in ali je to sploh njegova zabava? Celo rumeni tisk, ki ima s premikanjem tv zvezd po slovenskem televizijskem ozvezdju veliko veselje, ne zmore več natančno spremljati, kje je pristal kateri TV zvezdnikov ta mesec. Potem ni čudno, da smo vedno znova začudeni, ko gledamo televizijo.
Zadeva bi bila komična, ko ne bi bila resna; taka kot je, pa potrebuje vsaj približno jasno in vsaj delno zlonamerno analizo. Ko vidimo zvezdniške TV voditelje, ki se z ognjem in mečem borijo proti sovragu na TV ekranu, je seveda podoba, da se skozi medij borijo za resnico. Z neprestanimi selitvami po televizijskih postajah pa v bistvu sporočajo, da se z resnico samo borijo za medij.
Hočemo povedati, da se s selitvami TV osebnosti z njimi seli tudi medijska resnica, ki jo zagovarjajo; in če se v 12. mesecih z nacionalke preseliš na Pop tv in pozneje še na Planet TV in se na kratko ustaviš še na Kanalu A ter se končno vrneš na nacionalko, ob tem pa v vseh programih goniš eno in isto pravičniško mantro, je težko pričakovati, da ti bo gledalstvo verjelo. Vzpostavi se podoba, da je iskanje in odkrivanje nepravilnosti v družbi na slovenskih televizijah odvisno od višine individualne pogodbe.
Tak medij pa ima velike težave z verodostojnostjo … kajti velik del medijske verodostojnosti je prav konstantnost – najprej ustvarjalca, predvsem pa njegovega dela. Poglejmo našo skromno oddajo. Že 17 let jo ustvarja ista ekipa in skozi ta leta je postala vsaj verodostojna v svoji čudaškosti, če že ni čudaška v svoji verodostojnosti.
Televizijci, ki skačejo sem ter tja, nevede največjo škodo povzročajo prav svojemu mediju. Hočemo povedati, da se je zaradi kvazi zvezdništva povsem izgubilo vedenje, kaj televizija sploh je … in ob gledanju “Velikih imen malega ekrana” se človek nehote sprašuje, kam je šel ves ta TV elan? Neprijetna resnica je namreč ta, da je danes srednje kakovostni slovenski radio še zmeraj boljši od najboljšega slovenskega televizijskega programa.
Ta pretenciozna, če že ne škandalozna trditev sloni na dejstvu, da na večini slovenskih televizij dandanašnji sedijo in se pogovarjajo. To počnemo na radiu že zadnjih 90 let; ob tem pa negujemo še ostale novinarske zvrsti in medijske vsebine, ki so s televizijskih programov že zdavnaj izginile.
Televizije, zaslepljene z zvezdništvom, politično pozornostjo in reklamarskim preživetjem, so povsem pozabile na svoje bistvo, ki je slika. Postale so radijske postaje, ki se jih vidi, vendar brez glasbe in servisnih informacij. Ko pa se že zgodi, da se televizije vizualno pretegnejo, je to predstavljeno kot presežek … pri čemer slovenske radijske postaje, ne le program, ki ga poslušate, temveč tudi komercialne radijske postaje, da ne bo pomote, takšne presežke producirajo redno, se pravi vsak dan. Da o tisku sploh ne govorimo.
Ker se naša skromna oddaja ne spozna na medijsko kritiko, smo pa dokaj močni v medijskem kritizerstvu, se javno ne bomo spraševali, kako to, da pametni in sposobni televizijci ne dobijo možnosti ustvarjati pametnega televizijskega programa … lahko pa ugotovimo dejstva!
Kot smo v tajkunski zlati dobi poznali parkirišča za delnice, slovenske televizije postajajo parkirišča za vedno ene in iste ljudi, ki s seboj nosijo nekakšno novo modo histeričnega, imenujmo ga obrekovalskega novinarstva, ki ne zmore niti najosnovnejše analize. Tako prihajamo do komične situacije, ko vedno eni in isti ljudje razlagajo vedno ene in iste stvari. Enim in istim pa se medtem ves čas godijo ene in iste krivice.
Da pa vse tole ne bo razumljeno kot pamflet, sledi javno vprašanje: “Kdaj ste nazadnje v prime timeu slovenskih televizij zasledili vrhunec novinarstva, ki je komentar? Recimo tako, kot je to njega dni počel Jože Hudeček?”
Na žalost je rak rana slovenskega novinarstva, ki je zdresirano, da sprašuje in paberkuje, včasih celo sklepa, nikakor pa ne razmišlja, ali bog ne daj, žali, dosegla svoj klimaks na slovenskih televizijah.
Kar pa seveda ne pomeni, da na slovenskih televizijah ni kopice ljudi, ki so komentar sposobni obuditi. Kar pa seveda spet pomeni, da je na slovenskih televizijah kopica ljudi, ki si komentarja ne želijo.
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Neveljaven email naslov