Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Planica, snežna kraljica

17.03.2015

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti.

Danes pa nekaj povsem zunaj koncepta, usmeritve in ideološke naravnanosti naše skromne oddaje. Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodovih simbolov, ki je seveda Planica. V dneh, ko smo spet zamudili priložnost, da končno razvežemo šport in nacionalizem, se bomo spomnili prezrtih in zapostavljenih pionirjev skakalnega športa pri nas – pač zaradi preprostega dejstva, da to nekdo mora narediti, in če resnične zgodbe o Planici niso pripravljeni povedati ne stroka, ne specializirani mediji, še manj pa seveda športna politika, jo bomo pač razkrili v teh nekaj vrsticah.

Slovensko skakanje se ni začelo v Planici, temveč se je že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organizirano skakalo na Šišenskem hribu, pozneje je Norvežan Hanssen postavil skakalnico v Bohinjski Bistrici. Šele v tridesetih letih so ljubljanski smučarski zanesenjaki odkrili Planico in prvi med njimi je bil Joso Gorec.

Zgodba o Planici je pravzaprav zgodba o tem skoraj anonimnem smučarskem delavcu, o njegovi osebni tragediji in o neizmerni moči politike, ideologije in medijev, da prekrijejo zgodovinska dejstva.

Joso Gorec je bil ljubljanski trgovec s športno opremo, ki je vse svoje aktivno življenje posvetil Planici: tako njeni infrastrukturi kot tudi priznanju poletov kot avtonomne športne panoge. Prvi planiški zaplet se je zgodil v tridesetih letih, ko je Stanko Bloudek v dolini pod Poncami začel graditi 70-metrsko skakalnico, ki je v vsem ustrezala tedanjim pravilom FIS, vendar je ni dokončal. Na istem mestu je nato Ivan Rožman, oče našega pred leti umrlega sodelavca Marka Rožmana, postavil takrat nezaslišano 90-metrsko napravo, ki so jo Norvežani, alfe in omege skakalnega športa, poimenovali »mamutska«!

Prva planiška velikanka tako nima z Bloudkom prav nobene zveze in novinarski zapisi ob letošnjem – kot tudi ob vseh prejšnjih planiških praznikih – se začnejo z netočnostjo. Bloudkova vloga v Planici se je začela šele z modifikacijo najprej Rožmanove naprave in zatem z graditvijo 120-metrske skakalnice.

Druga planiška skrivnost pa je usoda Josa Gorca. Zelo na kratko in zelo strnjeno: kot tajnik »jugoslovanske zimskošportne zveze« je bil glavni organizator in vodja vseh investicij v Planici do začetka druge svetovne vojne in še v nekaj letih po njej. Prav tako je bil vodja vsakoletnega tekmovanja, predvsem pa je v tridesetih letih lastnoročno začel dolga desetletja bojev za priznanje Planice kot legitimne športne naprave in poletov kot legitimne smučarske discipline.

Mednarodne smučarske organizacije so vsako leto sproti prepovedovale planiške skoke, Gorec na drugi strani se je vsako leto bojeval za njihovo priznanje. Njegov boj s predsednikom mednarodne smučarske zveze, norveškim polkovnikom Ostgardom, je v posvečenih krogih smučarskih zgodovinarjev legendaren, a kljub vedno novim blokadam je Planica, najbrž tudi zaradi svoje kontroverznosti, že v letih pred drugo svetovno vojno postala slavna. Očitki norveške elite, da gre za »cirkusantstvo«, so organizatorje in skakalno opozicijo le še podžgali. Da pa se stališča niso radikalizirala, je z nezmotljivim diplomatskim čutom iz leta v leto skrbel glavni organizator planiških tekem: Joso Gorec.

Usoda Josa Gorca je žalostna. Med proslavljanjem uspešno končanih tekem leta 1948 sta Gorca ovadila oficirja UDBE in na montiranem procesu so ga obsodili na zaporno kazen. Čeprav je med vojno simpatiziral z osvobodilnim gibanjem in čeprav je vložil izjemen napor, da so Stanka Bloudka, ki je bil v ljubljanskih zaporih kot talec, rešili pred strelskim vodom, je bil v podobnem položaju po vojni prepuščen sam sebi. Bloudek je nanj pozabil. A tudi biriči so prepoznali izjemnost moža in preureditev tovarne Rog in zagon proizvodnje koles sta delo Josa Gorca kot zapornika.

Gorca so po nekajmesečni zaporni kazni izpustili iz zapora, vendar je njegova športna rehabilitacija trajala kar desetletje. Zagrenjen je vse redkeje obiskoval Planico – nazadnje leta 1954, ko so bile tekme na prenovljeni 125-metrski velikanki.

Konec petdesetih let je Joso Gorec s skupinico najzvestejših turno smučal. Čeprav je bil na pragu šestdesetih, je rad zahajal v osrčje Triglavskega turnosmučarskega sveta. Na eni takih tur ga je zadela delna možganska kap in le s težavo so ga spravili v dolino.

Le nekaj let zatem, 7. maja 1962, so mediji pisali o družinski tragediji na Viču, ko sta si življenje vzela Joso Gorec in njegova hči Larisa.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti. Po zaslugi pionirskega dela ljudi, kot sta Aleš Guček in Borut Batagelj, je danes na voljo že kar nekaj literature, ki – podprta z viri – piše nepotvorjeno planiško zgodbo.

Ob slavnostnem odprtju za Slovenijo gotovo prestižnega objekta, kot je Nordijski center Planica, se zdi smiselno vsaj v kratkem zapisu omeniti ljudi, ki so svoje življenje posvetili njegovim temeljem.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Planica, snežna kraljica

17.03.2015

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti.

Danes pa nekaj povsem zunaj koncepta, usmeritve in ideološke naravnanosti naše skromne oddaje. Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodovih simbolov, ki je seveda Planica. V dneh, ko smo spet zamudili priložnost, da končno razvežemo šport in nacionalizem, se bomo spomnili prezrtih in zapostavljenih pionirjev skakalnega športa pri nas – pač zaradi preprostega dejstva, da to nekdo mora narediti, in če resnične zgodbe o Planici niso pripravljeni povedati ne stroka, ne specializirani mediji, še manj pa seveda športna politika, jo bomo pač razkrili v teh nekaj vrsticah.

Slovensko skakanje se ni začelo v Planici, temveč se je že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organizirano skakalo na Šišenskem hribu, pozneje je Norvežan Hanssen postavil skakalnico v Bohinjski Bistrici. Šele v tridesetih letih so ljubljanski smučarski zanesenjaki odkrili Planico in prvi med njimi je bil Joso Gorec.

Zgodba o Planici je pravzaprav zgodba o tem skoraj anonimnem smučarskem delavcu, o njegovi osebni tragediji in o neizmerni moči politike, ideologije in medijev, da prekrijejo zgodovinska dejstva.

Joso Gorec je bil ljubljanski trgovec s športno opremo, ki je vse svoje aktivno življenje posvetil Planici: tako njeni infrastrukturi kot tudi priznanju poletov kot avtonomne športne panoge. Prvi planiški zaplet se je zgodil v tridesetih letih, ko je Stanko Bloudek v dolini pod Poncami začel graditi 70-metrsko skakalnico, ki je v vsem ustrezala tedanjim pravilom FIS, vendar je ni dokončal. Na istem mestu je nato Ivan Rožman, oče našega pred leti umrlega sodelavca Marka Rožmana, postavil takrat nezaslišano 90-metrsko napravo, ki so jo Norvežani, alfe in omege skakalnega športa, poimenovali »mamutska«!

Prva planiška velikanka tako nima z Bloudkom prav nobene zveze in novinarski zapisi ob letošnjem – kot tudi ob vseh prejšnjih planiških praznikih – se začnejo z netočnostjo. Bloudkova vloga v Planici se je začela šele z modifikacijo najprej Rožmanove naprave in zatem z graditvijo 120-metrske skakalnice.

Druga planiška skrivnost pa je usoda Josa Gorca. Zelo na kratko in zelo strnjeno: kot tajnik »jugoslovanske zimskošportne zveze« je bil glavni organizator in vodja vseh investicij v Planici do začetka druge svetovne vojne in še v nekaj letih po njej. Prav tako je bil vodja vsakoletnega tekmovanja, predvsem pa je v tridesetih letih lastnoročno začel dolga desetletja bojev za priznanje Planice kot legitimne športne naprave in poletov kot legitimne smučarske discipline.

Mednarodne smučarske organizacije so vsako leto sproti prepovedovale planiške skoke, Gorec na drugi strani se je vsako leto bojeval za njihovo priznanje. Njegov boj s predsednikom mednarodne smučarske zveze, norveškim polkovnikom Ostgardom, je v posvečenih krogih smučarskih zgodovinarjev legendaren, a kljub vedno novim blokadam je Planica, najbrž tudi zaradi svoje kontroverznosti, že v letih pred drugo svetovno vojno postala slavna. Očitki norveške elite, da gre za »cirkusantstvo«, so organizatorje in skakalno opozicijo le še podžgali. Da pa se stališča niso radikalizirala, je z nezmotljivim diplomatskim čutom iz leta v leto skrbel glavni organizator planiških tekem: Joso Gorec.

Usoda Josa Gorca je žalostna. Med proslavljanjem uspešno končanih tekem leta 1948 sta Gorca ovadila oficirja UDBE in na montiranem procesu so ga obsodili na zaporno kazen. Čeprav je med vojno simpatiziral z osvobodilnim gibanjem in čeprav je vložil izjemen napor, da so Stanka Bloudka, ki je bil v ljubljanskih zaporih kot talec, rešili pred strelskim vodom, je bil v podobnem položaju po vojni prepuščen sam sebi. Bloudek je nanj pozabil. A tudi biriči so prepoznali izjemnost moža in preureditev tovarne Rog in zagon proizvodnje koles sta delo Josa Gorca kot zapornika.

Gorca so po nekajmesečni zaporni kazni izpustili iz zapora, vendar je njegova športna rehabilitacija trajala kar desetletje. Zagrenjen je vse redkeje obiskoval Planico – nazadnje leta 1954, ko so bile tekme na prenovljeni 125-metrski velikanki.

Konec petdesetih let je Joso Gorec s skupinico najzvestejših turno smučal. Čeprav je bil na pragu šestdesetih, je rad zahajal v osrčje Triglavskega turnosmučarskega sveta. Na eni takih tur ga je zadela delna možganska kap in le s težavo so ga spravili v dolino.

Le nekaj let zatem, 7. maja 1962, so mediji pisali o družinski tragediji na Viču, ko sta si življenje vzela Joso Gorec in njegova hči Larisa.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti. Po zaslugi pionirskega dela ljudi, kot sta Aleš Guček in Borut Batagelj, je danes na voljo že kar nekaj literature, ki – podprta z viri – piše nepotvorjeno planiško zgodbo.

Ob slavnostnem odprtju za Slovenijo gotovo prestižnega objekta, kot je Nordijski center Planica, se zdi smiselno vsaj v kratkem zapisu omeniti ljudi, ki so svoje življenje posvetili njegovim temeljem.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


21.11.2017

Klinc vas gleda

Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni


14.11.2017

Zločin in kazen po slovensko

Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.


07.11.2017

Zidarska moda na političnih dogodkih

Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano


31.10.2017

Čez vodo skače, kjer je most

V današnji glosi o mladosti, mladini in mladih.


24.10.2017

Prekletstvo lepe nedelje

Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.


17.10.2017

2030

Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.


10.10.2017

Maslo in topovi

Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.


03.10.2017

Andrej in Miro pred cesarico

Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?


26.09.2017

Druga priložnost drugega tira

Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.


19.09.2017

... ni Sloven´c, hej, hej, hej!

Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".


12.09.2017

Žan in kulturni boj

Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.


Stran 16 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov