Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti.
Danes pa nekaj povsem zunaj koncepta, usmeritve in ideološke naravnanosti naše skromne oddaje. Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodovih simbolov, ki je seveda Planica. V dneh, ko smo spet zamudili priložnost, da končno razvežemo šport in nacionalizem, se bomo spomnili prezrtih in zapostavljenih pionirjev skakalnega športa pri nas – pač zaradi preprostega dejstva, da to nekdo mora narediti, in če resnične zgodbe o Planici niso pripravljeni povedati ne stroka, ne specializirani mediji, še manj pa seveda športna politika, jo bomo pač razkrili v teh nekaj vrsticah.
Slovensko skakanje se ni začelo v Planici, temveč se je že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organizirano skakalo na Šišenskem hribu, pozneje je Norvežan Hanssen postavil skakalnico v Bohinjski Bistrici. Šele v tridesetih letih so ljubljanski smučarski zanesenjaki odkrili Planico in prvi med njimi je bil Joso Gorec.
Zgodba o Planici je pravzaprav zgodba o tem skoraj anonimnem smučarskem delavcu, o njegovi osebni tragediji in o neizmerni moči politike, ideologije in medijev, da prekrijejo zgodovinska dejstva.
Joso Gorec je bil ljubljanski trgovec s športno opremo, ki je vse svoje aktivno življenje posvetil Planici: tako njeni infrastrukturi kot tudi priznanju poletov kot avtonomne športne panoge. Prvi planiški zaplet se je zgodil v tridesetih letih, ko je Stanko Bloudek v dolini pod Poncami začel graditi 70-metrsko skakalnico, ki je v vsem ustrezala tedanjim pravilom FIS, vendar je ni dokončal. Na istem mestu je nato Ivan Rožman, oče našega pred leti umrlega sodelavca Marka Rožmana, postavil takrat nezaslišano 90-metrsko napravo, ki so jo Norvežani, alfe in omege skakalnega športa, poimenovali »mamutska«!
Prva planiška velikanka tako nima z Bloudkom prav nobene zveze in novinarski zapisi ob letošnjem – kot tudi ob vseh prejšnjih planiških praznikih – se začnejo z netočnostjo. Bloudkova vloga v Planici se je začela šele z modifikacijo najprej Rožmanove naprave in zatem z graditvijo 120-metrske skakalnice.
Druga planiška skrivnost pa je usoda Josa Gorca. Zelo na kratko in zelo strnjeno: kot tajnik »jugoslovanske zimskošportne zveze« je bil glavni organizator in vodja vseh investicij v Planici do začetka druge svetovne vojne in še v nekaj letih po njej. Prav tako je bil vodja vsakoletnega tekmovanja, predvsem pa je v tridesetih letih lastnoročno začel dolga desetletja bojev za priznanje Planice kot legitimne športne naprave in poletov kot legitimne smučarske discipline.
Mednarodne smučarske organizacije so vsako leto sproti prepovedovale planiške skoke, Gorec na drugi strani se je vsako leto bojeval za njihovo priznanje. Njegov boj s predsednikom mednarodne smučarske zveze, norveškim polkovnikom Ostgardom, je v posvečenih krogih smučarskih zgodovinarjev legendaren, a kljub vedno novim blokadam je Planica, najbrž tudi zaradi svoje kontroverznosti, že v letih pred drugo svetovno vojno postala slavna. Očitki norveške elite, da gre za »cirkusantstvo«, so organizatorje in skakalno opozicijo le še podžgali. Da pa se stališča niso radikalizirala, je z nezmotljivim diplomatskim čutom iz leta v leto skrbel glavni organizator planiških tekem: Joso Gorec.
Usoda Josa Gorca je žalostna. Med proslavljanjem uspešno končanih tekem leta 1948 sta Gorca ovadila oficirja UDBE in na montiranem procesu so ga obsodili na zaporno kazen. Čeprav je med vojno simpatiziral z osvobodilnim gibanjem in čeprav je vložil izjemen napor, da so Stanka Bloudka, ki je bil v ljubljanskih zaporih kot talec, rešili pred strelskim vodom, je bil v podobnem položaju po vojni prepuščen sam sebi. Bloudek je nanj pozabil. A tudi biriči so prepoznali izjemnost moža in preureditev tovarne Rog in zagon proizvodnje koles sta delo Josa Gorca kot zapornika.
Gorca so po nekajmesečni zaporni kazni izpustili iz zapora, vendar je njegova športna rehabilitacija trajala kar desetletje. Zagrenjen je vse redkeje obiskoval Planico – nazadnje leta 1954, ko so bile tekme na prenovljeni 125-metrski velikanki.
Konec petdesetih let je Joso Gorec s skupinico najzvestejših turno smučal. Čeprav je bil na pragu šestdesetih, je rad zahajal v osrčje Triglavskega turnosmučarskega sveta. Na eni takih tur ga je zadela delna možganska kap in le s težavo so ga spravili v dolino.
Le nekaj let zatem, 7. maja 1962, so mediji pisali o družinski tragediji na Viču, ko sta si življenje vzela Joso Gorec in njegova hči Larisa.
Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti. Po zaslugi pionirskega dela ljudi, kot sta Aleš Guček in Borut Batagelj, je danes na voljo že kar nekaj literature, ki – podprta z viri – piše nepotvorjeno planiško zgodbo.
Ob slavnostnem odprtju za Slovenijo gotovo prestižnega objekta, kot je Nordijski center Planica, se zdi smiselno vsaj v kratkem zapisu omeniti ljudi, ki so svoje življenje posvetili njegovim temeljem.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.
Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti.
Danes pa nekaj povsem zunaj koncepta, usmeritve in ideološke naravnanosti naše skromne oddaje. Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodovih simbolov, ki je seveda Planica. V dneh, ko smo spet zamudili priložnost, da končno razvežemo šport in nacionalizem, se bomo spomnili prezrtih in zapostavljenih pionirjev skakalnega športa pri nas – pač zaradi preprostega dejstva, da to nekdo mora narediti, in če resnične zgodbe o Planici niso pripravljeni povedati ne stroka, ne specializirani mediji, še manj pa seveda športna politika, jo bomo pač razkrili v teh nekaj vrsticah.
Slovensko skakanje se ni začelo v Planici, temveč se je že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organizirano skakalo na Šišenskem hribu, pozneje je Norvežan Hanssen postavil skakalnico v Bohinjski Bistrici. Šele v tridesetih letih so ljubljanski smučarski zanesenjaki odkrili Planico in prvi med njimi je bil Joso Gorec.
Zgodba o Planici je pravzaprav zgodba o tem skoraj anonimnem smučarskem delavcu, o njegovi osebni tragediji in o neizmerni moči politike, ideologije in medijev, da prekrijejo zgodovinska dejstva.
Joso Gorec je bil ljubljanski trgovec s športno opremo, ki je vse svoje aktivno življenje posvetil Planici: tako njeni infrastrukturi kot tudi priznanju poletov kot avtonomne športne panoge. Prvi planiški zaplet se je zgodil v tridesetih letih, ko je Stanko Bloudek v dolini pod Poncami začel graditi 70-metrsko skakalnico, ki je v vsem ustrezala tedanjim pravilom FIS, vendar je ni dokončal. Na istem mestu je nato Ivan Rožman, oče našega pred leti umrlega sodelavca Marka Rožmana, postavil takrat nezaslišano 90-metrsko napravo, ki so jo Norvežani, alfe in omege skakalnega športa, poimenovali »mamutska«!
Prva planiška velikanka tako nima z Bloudkom prav nobene zveze in novinarski zapisi ob letošnjem – kot tudi ob vseh prejšnjih planiških praznikih – se začnejo z netočnostjo. Bloudkova vloga v Planici se je začela šele z modifikacijo najprej Rožmanove naprave in zatem z graditvijo 120-metrske skakalnice.
Druga planiška skrivnost pa je usoda Josa Gorca. Zelo na kratko in zelo strnjeno: kot tajnik »jugoslovanske zimskošportne zveze« je bil glavni organizator in vodja vseh investicij v Planici do začetka druge svetovne vojne in še v nekaj letih po njej. Prav tako je bil vodja vsakoletnega tekmovanja, predvsem pa je v tridesetih letih lastnoročno začel dolga desetletja bojev za priznanje Planice kot legitimne športne naprave in poletov kot legitimne smučarske discipline.
Mednarodne smučarske organizacije so vsako leto sproti prepovedovale planiške skoke, Gorec na drugi strani se je vsako leto bojeval za njihovo priznanje. Njegov boj s predsednikom mednarodne smučarske zveze, norveškim polkovnikom Ostgardom, je v posvečenih krogih smučarskih zgodovinarjev legendaren, a kljub vedno novim blokadam je Planica, najbrž tudi zaradi svoje kontroverznosti, že v letih pred drugo svetovno vojno postala slavna. Očitki norveške elite, da gre za »cirkusantstvo«, so organizatorje in skakalno opozicijo le še podžgali. Da pa se stališča niso radikalizirala, je z nezmotljivim diplomatskim čutom iz leta v leto skrbel glavni organizator planiških tekem: Joso Gorec.
Usoda Josa Gorca je žalostna. Med proslavljanjem uspešno končanih tekem leta 1948 sta Gorca ovadila oficirja UDBE in na montiranem procesu so ga obsodili na zaporno kazen. Čeprav je med vojno simpatiziral z osvobodilnim gibanjem in čeprav je vložil izjemen napor, da so Stanka Bloudka, ki je bil v ljubljanskih zaporih kot talec, rešili pred strelskim vodom, je bil v podobnem položaju po vojni prepuščen sam sebi. Bloudek je nanj pozabil. A tudi biriči so prepoznali izjemnost moža in preureditev tovarne Rog in zagon proizvodnje koles sta delo Josa Gorca kot zapornika.
Gorca so po nekajmesečni zaporni kazni izpustili iz zapora, vendar je njegova športna rehabilitacija trajala kar desetletje. Zagrenjen je vse redkeje obiskoval Planico – nazadnje leta 1954, ko so bile tekme na prenovljeni 125-metrski velikanki.
Konec petdesetih let je Joso Gorec s skupinico najzvestejših turno smučal. Čeprav je bil na pragu šestdesetih, je rad zahajal v osrčje Triglavskega turnosmučarskega sveta. Na eni takih tur ga je zadela delna možganska kap in le s težavo so ga spravili v dolino.
Le nekaj let zatem, 7. maja 1962, so mediji pisali o družinski tragediji na Viču, ko sta si življenje vzela Joso Gorec in njegova hči Larisa.
Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti. Po zaslugi pionirskega dela ljudi, kot sta Aleš Guček in Borut Batagelj, je danes na voljo že kar nekaj literature, ki – podprta z viri – piše nepotvorjeno planiško zgodbo.
Ob slavnostnem odprtju za Slovenijo gotovo prestižnega objekta, kot je Nordijski center Planica, se zdi smiselno vsaj v kratkem zapisu omeniti ljudi, ki so svoje življenje posvetili njegovim temeljem.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Neveljaven email naslov