Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zapisih iz močvirja Marko Radmilovič tokrat razkriva, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Pa brez zamere!
Prvi razkrivamo, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja
Danes pa nekaj malega o omrežjih, stricih iz ozadja, lobistih in drugih nepridipravih, ki onemogočajo uspešen razvoj Slovenije. Že takoj na začetku povejmo – s tem vas bomo le pritegnili k poslušanju –, da boste danes prvič slišali konkretna imena ljudi, ki stojijo za omrežji; kar je presežek, ki do danes še ni uspel nobenemu slovenskemu mediju.
Najprej nekaj teorije! Za začetek raziščimo fenomen, ki ga v psevdodružboslovju, katerega del je naša oddaja, imenujemo »korziški efekt«! Ko se je zgodila strahotna tragedija v Ajacciu, ga ni bilo Slovenca, ki ne bi poznal nekoga na tistem nesrečnem letalu. V najslabšem primeru je poznal nekoga, ki je poznal nekoga na tistem nesrečnem letalu. Se pravi, da je dovolj 100 ljudi, ki so tragično umaknjeni iz družbe, pa je tako ali drugače prizadetih dva milijona ljudi. »Korziški efekt« najlepše pojasnjuje slovenska omrežja, saj predstavlja vrhunsko, enotno omrežje, v katero smo povezani vsi Slovenci. Vse drugo so podomrežja, ki jih bomo obdelali nekaj pozneje.
Drugi pomembni fenomen pa je slovenska nagnjenost k mreženju. Tipičen prizor visokega poletja in dalmatinske obale je tak: »A iz Spodnjega Kašlja ste? Poznate morebiti …?«
»Kako da ne! Bližnji sosedi smo, njegova žena pa je z mojo sestrično skupaj hodila v vrtec …« In tako naprej in tako nazaj…
Ko Slovenec sreča Slovenca, ga hoče takoj omrežiti. Ko Slovenka sreča nekoga z bogatega Zahoda, ga prav tako poskuša takoj omrežiti. Toliko o tem.
Zdaj pa k podomrežjem, ki neposredno zavirajo bleščeč družbeni in gospodarski razvoj Slovenije. Politični analitiki, ki nam jih vsakodnevno prodajajo televizije, govorijo o nekakšni temni, težko razumljivi in skrivni bratovščini, ki kolje ovce ob polni luni, čez dan pa lobira za zgraditev TEŠ-6 ali proti njej, lobira v Slabo banko ali iz nje in v Slovenski državni holding ali iz njega. Vodil naj bi jih ali pohlep in ali iracionalna pripadnost komunizmu oziroma Katoliški cerkvi. Predvideva se, da naokoli hodijo v oblekah, imajo pobrite glave, štirikotna očala z debelimi okvirji, znajo uporabljati računalnik in imajo izpit kategorije B.
Danes pa v naši oddaji prvi razkrivamo, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Najprej vam opišemo prizor, ki vam bo mogoče samoumeven, a je nujen za razumevanje tematike.
Visoko poletje in piknik ob vodi. Otroci igrajo badminton, žene opravljajo v senci, moški so na pragu infarkta odigrali rundo nogometa in zdaj obračajo čevape in vse bolj priljubljeno vratovino, ki z žara sramotno izrinja zarebrnice … Jože pravi: »Franca, ti poznaš Milana, ki ima hiltija? Razbiti moram ploščo, ker moja hoče zimski vrt. Ga lahko pokličeš, ali mi ga posodi?«
In tako do večera, ko se pari razidejo z obveznim: »Pa brez zamere!«
Drugi piknik je identičen prvemu. Le da je na žaru ob mesu tudi jajčevec. In namesto cenenega piva iz diskonta se pije laško. Tudi pogovor je nekoliko drugačen: »Zoran, ti poznaš Igorja, ta še vedno menda pozna Janeza. Misliš, da bi ga lahko poklical, rad bi izvedel menedžerski prevzem pivovarne!«
In tako naprej in tako nazaj do večera, ko se poslovijo z obveznim: »Pa brez zamere!« V opisanem primeru seveda: »Pa brəz zamərə.«
Hočemo povedati, da se v ropu slovenskega družbenega premoženja ni dogajalo nič subverzivnega niti intelektualno zapletenega. Pri belem dnevu so nas oropali preprosti domači fantje. Ali se vam Boškoti, Igorji in preostala druščina resnično zdijo sposobni izpeljati skrivne, logistično in intelektualno zapletene operacije?
Še njihova sposobnost manipuliranja z mediji je bila po kmečko preprosta: »Kupili so si jih!«
Kar najlepše dokazuje povedano, je dejstvo, da vse skrivne rabote slovenskega vsakdana ne potekajo v steklenih pisarnah za mahagonijevimi konferenčnimi mizami, temveč v preprostih domačih oštarijah ali pa na kavi.
V Sloveniji zapleteni politično-gospodarski pritiski, ki jih gledamo v hollywoodskih uspešnicah, preprosto niso mogoči. Najprej jih onemogoča pragmatično-lopovska nrav Krpanovih potomcev, takoj zatem pa dejstvo, da po dveh telefonskih klicih trčiš ali ob sorodnika ali ob sošolca. Tako pridemo do sorazmerno nerodnega položaja, ko bi razbitje in razkritje omrežij pomenilo razbitje in razkritje samega naroda.
Ali še drugače …
Kot nas je podučila zadnja afera z avtorskimi honorarji, smo družbenopolitično načelni le tako dolgo, dokler nam to koristi. Se pravi, da smo načelni zgolj sami do sebe.
Ko pa bi moral biti nekdo načelen do dekanke, ki si reže prevelik kos potice, je tiho, ker je bil tudi sam nekoč dekan. Ali pa bi želel postati. Slovenska omrežja se hranijo s pomanjkanjem integritete in poguma vsakogar izmed nas ter z dejstvom, da bi nosilci družbenih procesov in odgovornosti z načelnim dejanjem takoj prizadeli tudi nekoga, ki ga osebno poznajo.In seveda še bizaren sklep. Ker so se nekateri tega problema zavedali, so za predsednika Slabe banke pripeljali Skandinavca. Ne vedoč, da je to edini Skandinavec s slovensko naturo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zapisih iz močvirja Marko Radmilovič tokrat razkriva, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Pa brez zamere!
Prvi razkrivamo, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja
Danes pa nekaj malega o omrežjih, stricih iz ozadja, lobistih in drugih nepridipravih, ki onemogočajo uspešen razvoj Slovenije. Že takoj na začetku povejmo – s tem vas bomo le pritegnili k poslušanju –, da boste danes prvič slišali konkretna imena ljudi, ki stojijo za omrežji; kar je presežek, ki do danes še ni uspel nobenemu slovenskemu mediju.
Najprej nekaj teorije! Za začetek raziščimo fenomen, ki ga v psevdodružboslovju, katerega del je naša oddaja, imenujemo »korziški efekt«! Ko se je zgodila strahotna tragedija v Ajacciu, ga ni bilo Slovenca, ki ne bi poznal nekoga na tistem nesrečnem letalu. V najslabšem primeru je poznal nekoga, ki je poznal nekoga na tistem nesrečnem letalu. Se pravi, da je dovolj 100 ljudi, ki so tragično umaknjeni iz družbe, pa je tako ali drugače prizadetih dva milijona ljudi. »Korziški efekt« najlepše pojasnjuje slovenska omrežja, saj predstavlja vrhunsko, enotno omrežje, v katero smo povezani vsi Slovenci. Vse drugo so podomrežja, ki jih bomo obdelali nekaj pozneje.
Drugi pomembni fenomen pa je slovenska nagnjenost k mreženju. Tipičen prizor visokega poletja in dalmatinske obale je tak: »A iz Spodnjega Kašlja ste? Poznate morebiti …?«
»Kako da ne! Bližnji sosedi smo, njegova žena pa je z mojo sestrično skupaj hodila v vrtec …« In tako naprej in tako nazaj…
Ko Slovenec sreča Slovenca, ga hoče takoj omrežiti. Ko Slovenka sreča nekoga z bogatega Zahoda, ga prav tako poskuša takoj omrežiti. Toliko o tem.
Zdaj pa k podomrežjem, ki neposredno zavirajo bleščeč družbeni in gospodarski razvoj Slovenije. Politični analitiki, ki nam jih vsakodnevno prodajajo televizije, govorijo o nekakšni temni, težko razumljivi in skrivni bratovščini, ki kolje ovce ob polni luni, čez dan pa lobira za zgraditev TEŠ-6 ali proti njej, lobira v Slabo banko ali iz nje in v Slovenski državni holding ali iz njega. Vodil naj bi jih ali pohlep in ali iracionalna pripadnost komunizmu oziroma Katoliški cerkvi. Predvideva se, da naokoli hodijo v oblekah, imajo pobrite glave, štirikotna očala z debelimi okvirji, znajo uporabljati računalnik in imajo izpit kategorije B.
Danes pa v naši oddaji prvi razkrivamo, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Najprej vam opišemo prizor, ki vam bo mogoče samoumeven, a je nujen za razumevanje tematike.
Visoko poletje in piknik ob vodi. Otroci igrajo badminton, žene opravljajo v senci, moški so na pragu infarkta odigrali rundo nogometa in zdaj obračajo čevape in vse bolj priljubljeno vratovino, ki z žara sramotno izrinja zarebrnice … Jože pravi: »Franca, ti poznaš Milana, ki ima hiltija? Razbiti moram ploščo, ker moja hoče zimski vrt. Ga lahko pokličeš, ali mi ga posodi?«
In tako do večera, ko se pari razidejo z obveznim: »Pa brez zamere!«
Drugi piknik je identičen prvemu. Le da je na žaru ob mesu tudi jajčevec. In namesto cenenega piva iz diskonta se pije laško. Tudi pogovor je nekoliko drugačen: »Zoran, ti poznaš Igorja, ta še vedno menda pozna Janeza. Misliš, da bi ga lahko poklical, rad bi izvedel menedžerski prevzem pivovarne!«
In tako naprej in tako nazaj do večera, ko se poslovijo z obveznim: »Pa brez zamere!« V opisanem primeru seveda: »Pa brəz zamərə.«
Hočemo povedati, da se v ropu slovenskega družbenega premoženja ni dogajalo nič subverzivnega niti intelektualno zapletenega. Pri belem dnevu so nas oropali preprosti domači fantje. Ali se vam Boškoti, Igorji in preostala druščina resnično zdijo sposobni izpeljati skrivne, logistično in intelektualno zapletene operacije?
Še njihova sposobnost manipuliranja z mediji je bila po kmečko preprosta: »Kupili so si jih!«
Kar najlepše dokazuje povedano, je dejstvo, da vse skrivne rabote slovenskega vsakdana ne potekajo v steklenih pisarnah za mahagonijevimi konferenčnimi mizami, temveč v preprostih domačih oštarijah ali pa na kavi.
V Sloveniji zapleteni politično-gospodarski pritiski, ki jih gledamo v hollywoodskih uspešnicah, preprosto niso mogoči. Najprej jih onemogoča pragmatično-lopovska nrav Krpanovih potomcev, takoj zatem pa dejstvo, da po dveh telefonskih klicih trčiš ali ob sorodnika ali ob sošolca. Tako pridemo do sorazmerno nerodnega položaja, ko bi razbitje in razkritje omrežij pomenilo razbitje in razkritje samega naroda.
Ali še drugače …
Kot nas je podučila zadnja afera z avtorskimi honorarji, smo družbenopolitično načelni le tako dolgo, dokler nam to koristi. Se pravi, da smo načelni zgolj sami do sebe.
Ko pa bi moral biti nekdo načelen do dekanke, ki si reže prevelik kos potice, je tiho, ker je bil tudi sam nekoč dekan. Ali pa bi želel postati. Slovenska omrežja se hranijo s pomanjkanjem integritete in poguma vsakogar izmed nas ter z dejstvom, da bi nosilci družbenih procesov in odgovornosti z načelnim dejanjem takoj prizadeli tudi nekoga, ki ga osebno poznajo.In seveda še bizaren sklep. Ker so se nekateri tega problema zavedali, so za predsednika Slabe banke pripeljali Skandinavca. Ne vedoč, da je to edini Skandinavec s slovensko naturo.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov