Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Od državnih uradnikov v medijih sicer ne pričakujemo, da bodo govorili smiselne, sploh pa ne angažirane stavke, a Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve je zadnjič v dnevniku Televizije Slovenija naredil veliko izjemo. Ob koncu poročila in informacij o situaciji v Nepalu, sploh kar zadeva slovenske državljane, je pripomnil, da so posebni računi in solidarnostna nakazila sicer dobrodošla, a na nek način samo potuha in kupovanje čiste vesti – če prosto povzamemo vodjo konzularnega oddelka na ministrstvu za zunanje zadeve. Zavzel se je za aktivnejšo vlogo Slovenije in povedal za diplomata nenavadno misel, da bi morali omogočiti številnim prijateljem Nepala, ki živijo v tej državi, odhod tja dol – recimo za medicinsko, če ne drugače, pa tudi za moralno in čustveno podporo prizadetim.
Seveda bo vlada odobrila tistih nekaj fičnikov za nujne življenjske potrebščine, ki jih ob podobnih tragedijah gledamo, ko jih vkrcajo v letalo, v naslednjem kadru pa se od lakote in stiske obnemogli ljudje že prerivajo zanje.
A uradnikova misel, o človeškem stiku bo najbrž obvisela v zraku. Za Nepal in neposredno pomoč ljudi ljudem se najverjetneje ne bo našlo dovolj denarja; za sodelovanje slovenskih vojakov v bog ve kakšnem ohranjanju miru se ga najde vedno. Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Pa ne gre za moralko ob še enem tragičnem dogodku, temveč za dejstva iz bližnje preteklosti, ki so Nepal in Slovenijo zbližala veliko bolj, kot je verjetno da se zbližata dve tako različni in tako oddaljeni skupnosti. Čeprav je vsaka tragedija vredna naše pozornosti, pa je potres v Katmanduju vsaj delno tudi tragedija našega naroda. Če razumemo Nepal kot integralni in osrednji del Himalaje, potem se je naš narod vsaj delno konstituiral tudi v Katmanduju. Ne le s športnimi in alpinističnimi dosežki, tudi zaradi literarnih, prosvetnih, humanitarnih, turističnih in seveda občečloveških vezi, ki vežejo obe državi, smo dolžni za Nepal ob tragediji narediti veliko več, kot to počnemo običajno.
Naša vlada mora po eni strani na varno spraviti vseh šestdeset državljanov, ki so trenutno na prizadetem območju, istočasno pa omogočiti vsem tistim, ki se čutijo dolžne in sposobne pomagati, da nemudoma odpotujejo v Nepal.
Če ne drugače, jih k temu zavezujejo ne le številni tragično preminuli v tistih hribih, temveč tudi duhovna in predvsem literarna zapuščina Nejca Zaplotnika in deloma tudi Tomaža Humarja.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Od državnih uradnikov v medijih sicer ne pričakujemo, da bodo govorili smiselne, sploh pa ne angažirane stavke, a Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve je zadnjič v dnevniku Televizije Slovenija naredil veliko izjemo. Ob koncu poročila in informacij o situaciji v Nepalu, sploh kar zadeva slovenske državljane, je pripomnil, da so posebni računi in solidarnostna nakazila sicer dobrodošla, a na nek način samo potuha in kupovanje čiste vesti – če prosto povzamemo vodjo konzularnega oddelka na ministrstvu za zunanje zadeve. Zavzel se je za aktivnejšo vlogo Slovenije in povedal za diplomata nenavadno misel, da bi morali omogočiti številnim prijateljem Nepala, ki živijo v tej državi, odhod tja dol – recimo za medicinsko, če ne drugače, pa tudi za moralno in čustveno podporo prizadetim.
Seveda bo vlada odobrila tistih nekaj fičnikov za nujne življenjske potrebščine, ki jih ob podobnih tragedijah gledamo, ko jih vkrcajo v letalo, v naslednjem kadru pa se od lakote in stiske obnemogli ljudje že prerivajo zanje.
A uradnikova misel, o človeškem stiku bo najbrž obvisela v zraku. Za Nepal in neposredno pomoč ljudi ljudem se najverjetneje ne bo našlo dovolj denarja; za sodelovanje slovenskih vojakov v bog ve kakšnem ohranjanju miru se ga najde vedno. Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Pa ne gre za moralko ob še enem tragičnem dogodku, temveč za dejstva iz bližnje preteklosti, ki so Nepal in Slovenijo zbližala veliko bolj, kot je verjetno da se zbližata dve tako različni in tako oddaljeni skupnosti. Čeprav je vsaka tragedija vredna naše pozornosti, pa je potres v Katmanduju vsaj delno tudi tragedija našega naroda. Če razumemo Nepal kot integralni in osrednji del Himalaje, potem se je naš narod vsaj delno konstituiral tudi v Katmanduju. Ne le s športnimi in alpinističnimi dosežki, tudi zaradi literarnih, prosvetnih, humanitarnih, turističnih in seveda občečloveških vezi, ki vežejo obe državi, smo dolžni za Nepal ob tragediji narediti veliko več, kot to počnemo običajno.
Naša vlada mora po eni strani na varno spraviti vseh šestdeset državljanov, ki so trenutno na prizadetem območju, istočasno pa omogočiti vsem tistim, ki se čutijo dolžne in sposobne pomagati, da nemudoma odpotujejo v Nepal.
Če ne drugače, jih k temu zavezujejo ne le številni tragično preminuli v tistih hribih, temveč tudi duhovna in predvsem literarna zapuščina Nejca Zaplotnika in deloma tudi Tomaža Humarja.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov