Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz
Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.
V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.
Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.
Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.
Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.
Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.
Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.
Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.
Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?
Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.
Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.
Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.
Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, živopisni izraz
Med poskusom svetovnega rekorda v nepretrganem pojavljanju na prvih straneh medijev je Janez Janša zdaj v najtežji etapi … se pravi med petindvajsetim in tridesetim letom po prvi naslovnici. Ker je južnoameriško konkurenco, kjer se politiki na naslovnicah pojavljajo tam med deset in petnajst let, že zdavnaj pustil za seboj, se lahko zdaj zgleduje le po redkih azijskih vzorih in seveda afriških prvakih – ki pa so po navadi slabo dokumentirani in ki slabše komunicirajo.
V teh kritičnih letih, ko je četrt stoletja pojavljanja na prvih straneh medijev v kategoriji “politika” že zdavnaj za njim, je dobil nepričakovano pomoč. Oziroma pomoč, ki se je ni nadejal, težko bi celo zapisali, da si jo je želel. Prišla je iz Nove kreditne banke Maribor od človeka, ki je banko vodil v času prve Janševe vlade.
Najprej in na začetku: če kdo misli, da so morebitni grehi spet omejeni na deprivilegirani vzhod države, ki ga finančno obvladuje NKBM, se gladko moti. Še več masla imajo na glavi bankirji iz NLB – le da tem za razliko od Štajercev ni treba pošiljati mailov. S predsednikom vlade se lahko pogovarjajo skozi odprto okno.
Pustimo ob strani finančno analizo in politične, sploh pa pravne posledice famoznega dopisovanja in se podajmo na veliko težje in za običajne politične analitike neznano področje slogovne analize spornih elektronskih sporočil. Takšna analiza, čeprav bo površna in bo zagotovo dala napačne zaključke, bo o vsej šaradi povedala več, kot recimo strokovna analiza Banke Slovenije. Seveda zaradi preprostega razloga, ker Banke Slovenije dopisovanje ne zanima. Zakaj pa bi jo, saj smo se do danes že naučili, da je naloga Banke Slovenije nadzor nad bankami, ne pa bančniki.
Prvo presenečenje slogovne analize je terminologija. Človek bi pričakoval, da bo, ko vrhunski bankir druge največje banke v državi piše predsedniku vlade, terminologija navadnemu smrtniku nedostopna. Če predpostavimo, da povprečno izobraženemu državljanu avtonomno ekonomsko znanje seže do terminov, kot so “obresti” ali pa “inflacija na medletni ravni” ali pa “euribor”, potem je pričakovati, da predsednik uprave banke s predsednikom vlade govori v visokem jeziku globalne ekonomije. Recimo o “teoriji javne izbire” ali o “naravnem monopolu”, ali pa bi razpravljala o vplivu davčne stopnje na spodbudo ljudi pri učinkoviti uporabi virov, kar je zajeto v znameniti “ekonomiki ponudbe”.
Hudiča, vsaj anticipativne obresti bi lahko omenila kdaj pa kdaj, a nič. Terminologija, ki jo Kovačič uporablja za komuniciranje s predsednikom vlade, daje vtis, kot da se voznik avtobusa z naveličanim šefom dogovarja za urnik voženj naslednji teden. Še posebno zabavne so epizode, ko Kovačič piše o “bitki za Večer”, ki jo kot vrhunski ekonomist začini z izključno vojaško terminologijo. Ali s tem dodaja svoji pisavi barvitost ali se samo klanja profesiji predsednika vlade, ni povsem jasno. Če citiramo: “… pa se je treba temeljito pripraviti na dolgo in trdo vojno, v kateri moramo zmagati!” Pameten mož je nekoč dejal: “Nikoli ne zaupaj človeku, ki ne loči med ki in kateri”.
Drugo presenečenje je naslavljanje. Matjaž Kovačič predsednika vlade redno vika. Kar je pohvalno. Presenetljivo pa tika tretjega udeleženca v vsej zgodbi, dediča štajerskega kraljestva ohlajenega zraka. Njega Kovačič tika, pa ne, ker se vsi Štajerci tikajo, temveč zato, ker sta se nekoč spoznala. In zdaj logični zaplet: ker sta Borut Petek in Janez Janša strankarska tovariša, Petek celo vodja kabineta, predvidevamo, da se tikata.
Tako pridemo do situacije, v kateri Kovačič Petka tika, Petek tika naprej Janšo, Janša pa Kovačiča vika. Prav tako vika Kovačič Janšo. Iz te majhne podrobnosti pa lahko izpeljemo večjo resnico. Iz vsega Kovačičevega pisanja bije na plano ena sama želja in sicer ta, da bi ga Janša tikal – in kaj je takega storil Petek, da mu je to uspelo. Zaradi tega Kovačič kar nekajkrat uporabi besedico “naši” v upanju, da je to bližnjica do tikanja, a Janša ga noče posinoviti. Kljub temu, da Kovačič napiše “Vi” z veliko začetnico.
Tretje presenečenje je odnos. Da je Kovačič do Janše servilen, ni neka posebna ugotovitev. Še več, na Štajerskem imajo za način pisanja oziroma komuniciranja na sploh, ki ga je uporabil Kovačič, še bolj živopisni izraz. “Lezomujefrit” pravijo pretirani uslužnosti od slovenskih Goric do Kozjanskega; razmišljujoči pa naj si poskuša razložiti, zakaj. Zakaj bi odrasel in odgovoren predsednik uprave pomembne banke dnevno pisal otožne obrekljivke predsedniku vlade?
Dobro, Janša je pomagal Kovačiču do položaja, a na neki točki se človeška hvaležnost neha in pretiravanje v etiketi kmalu pripelje v osladnost. Stari Mariborčani so za Kovačičev slog poznali še nemški izraz »hofirati«, kar bi najlažje prevedli kot »dobrikati se«. Tako bi rekli v letih po prevratu in pozoren bralec se ne more znebiti vtisa, da Kovačič skozi pisanje Janši utrjuje svojo lastno načeto oziroma nikoli do konca vzpostavljeno samozavest. Boris Cavazza mora v novi reklami za pivo boksati, da spravi iz sebe svoje demone. Kovačič se svojih reši s pisanjem Janši.
Zadnje in najbrž največje presenečenje pa je duhovna revščina v sami lopovščini. V malverzacijah ni nobene elegance. Nobenega genialnega načrta, nepredvidljivega zasuka, pozorno skrite pasti. Ni suspenza. Vse skupaj je eno samo veliko mešetarjenje, bolj živinski sejem, kot pa vrhunsko, čeprav kvarno sodelovanje na relaciji banka-politika. In ti živinski prekupčevalci vedno znova padejo na eni in isti oviri. Zemlji! Da gre za preproste kmečke fante, ki bi generacijo nazaj z motiko rahljali prst, govorijo parcele in parcele in spet parcele, ki so bile glavni fokus vseh tako imenovanih poslov. Dobro, Večer je bankin prvi sosed in kupiti si ga je postalo stvar ugleda in prej imenovane servilnosti, a srčika so kljub vsemu parcele. Parcele na Hrvaškem, parcele v Sloveniji, nepremičnine takšne in drugačne.
Kako pomirjujoče bi bilo, ko bi kdaj kateri slovenskih tajkunov izginuli denar recimo investiral v “start up” podjetje ali bi preprosto kupil Applove delnice. Ko bi investiral v kakšno univerzo, ali bog ne daj, šel za mecena obetavnemu avtorju … Ne! Tajkunski denar gre v zemljo, kajti zemlja in parcele in nepremičnine in zemljišča, njihova zazidljivost in namembnost, njihova lokacija in potencial so porok ne le stabilnosti, temveč tudi generator ekonomske rasti. Gre za logiko, ki je ameriške bančnike in zavarovalničarje zanesla v posle z nepremičninami, ki so posledično zahodno civilizacijo spravili na kolena. S to razliko, da so ameriški bančniki pri svojih malverzacijah imeli na zemljiščih postavljene hiše in v njih so živeli ljudje, mariborski finančni strokovnjaki pa so se nameravali obogatiti z dalmatinskim kamenjem. In tu in tam s kakšno ovco.
Kljub tej briljantni slogovno-vsebinski analizi pa je treba poudariti, da gre pri mailih, ki jih je Kovačič pisal Janši, za razmeroma dolgočasno branje – ki se še nekako prebavi kot podlistek, v knjižni izdaji pa na trgu ne bi imelo nobene možnosti.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov