Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Zunanji minister Erjavec je ob grški kolobociji izjavil: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Ob številnih komentarjih, ki so se vsuli na to izjavo, dodajmo še nekaj naših razmišljanj.
Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor: “No shit, Sherlock!” ki bi ga prevedli kot: “Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!”
Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom Desusa tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.
Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo, med slovenskimi volivci s vprašanjem: “Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?” bi bil odgovor, predvidevamo, 90-ih odstotkov državljanov enoznačni in odločni: “Ne!” Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo – ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.
Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje “Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili” odgovori z: “Ne“, pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi:”Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali: “Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?” devetdeset odstotkov Slovencev odgovori z: “Da.” In potem čez pet let Karl: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.”
Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj za to, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.
Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, če smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, če nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se ostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav.
Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o kreditu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …
À propos ministru Erjavcu: “Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj.“
Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh, če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna.
Scenarij, ki se te dni odvija pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.
Izjava “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji,” izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: “Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!”
Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: “Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!” S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju – če bi to komurkoli sploh koristilo.
Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne (odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!
Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.
P.S.: Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Zunanji minister Erjavec je ob grški kolobociji izjavil: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Ob številnih komentarjih, ki so se vsuli na to izjavo, dodajmo še nekaj naših razmišljanj.
Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor: “No shit, Sherlock!” ki bi ga prevedli kot: “Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!”
Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom Desusa tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.
Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo, med slovenskimi volivci s vprašanjem: “Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?” bi bil odgovor, predvidevamo, 90-ih odstotkov državljanov enoznačni in odločni: “Ne!” Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo – ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.
Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje “Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili” odgovori z: “Ne“, pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi:”Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali: “Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?” devetdeset odstotkov Slovencev odgovori z: “Da.” In potem čez pet let Karl: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.”
Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj za to, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.
Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, če smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, če nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se ostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav.
Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o kreditu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …
À propos ministru Erjavcu: “Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj.“
Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh, če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna.
Scenarij, ki se te dni odvija pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.
Izjava “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji,” izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: “Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!”
Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: “Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!” S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju – če bi to komurkoli sploh koristilo.
Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne (odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!
Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.
P.S.: Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov