Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Zunanji minister Erjavec je ob grški kolobociji izjavil: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Ob številnih komentarjih, ki so se vsuli na to izjavo, dodajmo še nekaj naših razmišljanj.
Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor: “No shit, Sherlock!” ki bi ga prevedli kot: “Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!”
Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom Desusa tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.
Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo, med slovenskimi volivci s vprašanjem: “Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?” bi bil odgovor, predvidevamo, 90-ih odstotkov državljanov enoznačni in odločni: “Ne!” Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo – ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.
Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje “Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili” odgovori z: “Ne“, pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi:”Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali: “Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?” devetdeset odstotkov Slovencev odgovori z: “Da.” In potem čez pet let Karl: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.”
Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj za to, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.
Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, če smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, če nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se ostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav.
Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o kreditu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …
À propos ministru Erjavcu: “Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj.“
Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh, če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna.
Scenarij, ki se te dni odvija pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.
Izjava “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji,” izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: “Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!”
Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: “Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!” S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju – če bi to komurkoli sploh koristilo.
Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne (odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!
Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.
P.S.: Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Zunanji minister Erjavec je ob grški kolobociji izjavil: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Ob številnih komentarjih, ki so se vsuli na to izjavo, dodajmo še nekaj naših razmišljanj.
Na misel nam najprej pride prastari angleški pregovor: “No shit, Sherlock!” ki bi ga prevedli kot: “Dotični je senzacionalno ugotovil očitno!”
Ampak grško-slovenska zgodba ima skrite podtone, ki jih je najprej treba raziskati. Da bomo denar posodili, nam je leta 2010 sporočil takratni minister za finance; da ga ne bomo dobili nazaj, nam je te dni sporočil zunanji minister. Današnji zunanji minister, ki nam sporoča, da denarja ne bo nazaj, je bil leta 2010 na sveže odstopljeni minister iz resorja za okolje in prostor … leto pozneje pa je z odhodom Desusa tisto vlado sesul. Če Karl reče, da denarja ne bo nazaj, gre za zaupanja vreden vir, brez dvoma. Bil je zraven.
Problem pa je v tem: če bi leta 2010 razpisali ne referendum, temveč anketo, med slovenskimi volivci s vprašanjem: “Ali mislite, da nam bodo Grki denar kdaj vrnili?” bi bil odgovor, predvidevamo, 90-ih odstotkov državljanov enoznačni in odločni: “Ne!” Zakaj so elite tedaj menile, ali so morale meniti, ali so menile s figo v žepu, ali pa preprosto niso imele pojma, da bomo denar dobili nazaj, sicer ne vemo – ampak poglejmo absurdnost situacije v kombinaciji z namišljeno anketo.
Leta 2010 devetdeset odstotkov odraslih Slovencev na anketno vprašanje “Ali menite, da nam bodo Grki posojeni denar kdaj vrnili” odgovori z: “Ne“, pet let pozneje pa Karel Erjavec izjavi:”Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.” Teorija zdrži celo preizkus, kot ga delamo pri matematiki. Če bi leta 2010 ljudi vprašali: “Ali menite, da lahko pozabimo na denar, ki smo ga posodili Grčiji?” devetdeset odstotkov Slovencev odgovori z: “Da.” In potem čez pet let Karl: “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji.”
Hudomušno bi lahko dodali, da je reakcijski čas vrhunskega slovenskega politika pet let, ampak nismo tukaj za to, da bi bili hudomušni … tu smo, da analiziramo.
Torej; leta 2010 nas nihče ni demokratično vprašal, če smo denar voljni posoditi. Grki pa se ta teden demokratično odločajo, če nam ga bodo voljni vrniti. In ob tem nas še pokarajo, da se ostali Evropejci odvračamo od demokratičnih načel. Glede tega pa imajo popolnoma prav.
Če bi nas leta 2010 demokratično povprašali o kreditu, ga ne bi dobili. Pa ne zaradi pomanjkanja solidarnosti, temveč zaradi prevlade zdrave pameti v evropskem človeku! Če kdo, potem današnje generacije Slovencev vemo, kako je živeti v razmerah stalne in vseobsegajoče gospodarsko-finančne krize, ki je zaznamovala našo mladost. In tudi vemo, da monetarne čarovnije nikoli ne prinesejo rešitve; to prinese samoočiščevalna refleksija celotne družbe …
À propos ministru Erjavcu: “Če nas nihče ni vprašal, ko smo ga dali, potem nas niti ni treba obveščati, da ga ne bo nazaj.“
Pa še en element v vsej posojilodajalski zgodbi je nekoliko sumljiv; povprečen državljan, kot ta, ki ustvarja to oddajo, nima pojma o zapletenih javnih financah – sploh, če so v Grčiji. Niti nima pojma o zapletenih mednarodnih finančnih tokovih, a nekaj dejstev je jasnih; javnofinančna slika v Grčiji je bila že leta 2010 katastrofalna, pet let pozneje je le še bolj katastrofalna.
Scenarij, ki se te dni odvija pred našimi očmi, je bil jasno nakazan in preigran že leta 2010 in dovolj je bilo samo slediti medijem, ki niso bili pod vplivom ali evrokracije ali PR-ja ali raznoraznih interesnih združenj, pa se je jasno izrisala današnja slika. Leta 2015 o grški krizi ne vemo ničesar, česar nismo vedeli že leta 2010! Vključno z vzponom Sirize oziroma politične skupine tega tipa.
Izjava “Verjetno lahko pozabimo na denar, ki smo ga dali Grčiji,” izraža v svojem podtonu neko začudenje, po prostodušni naivnosti pa je samo primerljiva z izjavo: “Zunaj močno dežuje, verjetno bodo ceste mokre in spolzke!”
Korektna izjava sicer ministra Križaniča leta 2010 bi bila: “Posodili bomo denar Grčiji, verjetno lahko pozabimo nanj!” S tem ne bi sicer povedal nič revolucionarnega, vsekakor pa bi uradno stališče vlade približal javnemu mnenju – če bi to komurkoli sploh koristilo.
Internet je hudič! Dovolj je nekaj klikov in danes se lahko samo resignirano nasmihamo neumnostim, ki sta jih leta 2010 klatila Križanič in Pahor. Apologeti sicer porečejo, da so njuna takratna stališča videti neumna s sedanjega vidika, ko poznamo preteklost. A če si kot finančni minister leta 2010 pričakoval vračilo posojila v sedmih letih, razlika ene odsotne (odstotne?) točke med najetjem posojila in med grškim vračilom pa je javnofinančna božanstva celo zazibala v prepričanju, kako bomo med celotno akcijo veselo služili, nisi zastopal razumnega stališča. Blago rečeno, podobno, kot če bi se na poti s krvodajalske akcije ponesrečil in se veselil, da si dobil več krvi, kot si je bil dal!
Politične elite so se te dni v zenitu grške krize, vodene s forumskimi komentarji, lepo razdelile po oboku parlamentarne zakotnosti. Ampak, kar res čudi, je, da desetletja gradi slovenska zunanja politika svoj kredo na stališču, da smo most med vzhodom in zahodom. Ker menda poznamo Balkan, saj smo bili neprostovoljno potegnjeni v njegov politični blodnjak, smo voljni svoje temne izkušnje deliti s civilizacijsko naprednejšimi zahodnjaki. In severnjaki. Potem pa nas, kot kaže lestvica izpostavljenosti grškemu dolgu, Balkanci nategnejo najbolj od vseh.
P.S.: Če pa kdo meni, da te misli vključujejo premalo empatije do Grčije in Grkov, naj preveri brezup, v katerem životari slovenska provinca.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov