Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Slovenski človek je vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje
Danes pa še o enem narodnem bogastvu, ki razveseljuje naše dneve in leta, o javnem praznovanju okroglih obletnic. Saj poznate: prometni znaki za omejitev hitrosti na petdeset, štirideset, trideset, šestdeset in celo sedemdeset kilometrov na uro … Obešeni na vitke smreke vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
A ne le prometni znaki. Zadnje čase smo priče listkom, oglasom in celo ogromnim jumbo plakatom, na katerih čemijo nesrečni individuumi in se trudijo videti dobro za svoja leta. Kar bi poimenovali običajna čudnost širokih ljudskih množic, mora imeti globlje korenine. V času kislih kumaric jih lahko natančno raziščemo.
Začelo se je dovolj običajno: praznovanje osemnajstega rojstnega dne in nato mir do abrahama. Spokojno smo živeli med vozniškim izpitom in veliko prevaro srednjih let, ki jo poosebljajo Avseniki z notorično lažjo: “Zdaj si v najlepših letih, petdesetih zrelih letih!” Mogoče so petdeseta zrela, niso pa najlepša!
Najprej smo oba datuma izmaličili do neprepoznavnosti. Iz “osemnajstke” so nastale bakanalije pobesnelih najstnikov, iz abrahama institucija, za katero so prizadeti zapravljali premoženje. A to je bil šele začetek.
Čemu in kako se je to zgodilo? Predvidevamo, da sta na sceno stopila mogočna cvetličarski in gostinski lobi. Nenadoma so se praznovanja obletnic razširila čez vse razumne meje … najprej od nikoder praznovanje štiridesete obletnice, nato praznovanje tridesete in celo sramežljivo praznovanje dvajsete obletnice. To je navzdol. Navzgor pa se je institucionaliziralo praznovanje šestdesete obletnice.
Najprej človek pomisli, da gre le za žur; da pač Slovenci neizmerno uživamo v požrtiji in plemenskem zbiranju vseh vrst – a glede na obseg pojava mora biti v ozadju nekaj bolj dramatičnega. Raziskovalnemu duhu ne pride nič drugega na misel, kot da je slovenski človek vsakih nekaj let presrečen, ker mu je uspelo preživeti desetletje.
Dekadni sistem smo prevzeli iz popularne kulture, ki jo ločimo na šestdeseta, sedemdeseta in tako naprej; tako je povsem mogoče, da smo po dekadah uredili tudi svoje življenje. In smo navdušeni, ko odkljukamo desetletje, in menimo, da je to pravi trenutek, da povabimo sorodstvo in prijatelje in se izkažemo kot zmagovalec časa.
Dokler je vse to na intimni ravni, je prikupno in lepo, najmanj nesporno. A kaj, ko se na drugi strani morebitni povabljenci zavežejo, da bodo to dejstvo pokazali vsemu svetu!
V ta namen ni nič več svetega – niti ne skrivnost ženskih let, še pred časom prvi aksiom etikete. Gledamo prestrašene ženičke, ki visijo po kandelabrih in sporočajo, da jih imajo petdeset, ali štirideset, ali koliko že.
Potreba, da javno objavimo leta, je izum zadnjih dvajsetih let. Pred tem se je ustavilo pri naših poslušalcih, ki so čestitali in pozdravljali! Obratno sorazmerno s propadom legendarne oddaje pa so se začeli množiti najrazličnejši čudni prikazi človeškega samoljubja.
Kajti najbrž imajo te plakatne afere veliko skupnega z lupljenjem človekove intime in dostojanstva, ki mu sledimo na socialnih platformah; ta nenavadni ekshibicionizem najbrž povzroča prav vseobsegajoče védenje vseh o vsem. In kar je še bolj zanimivo: človekovo intimo začnemo teptati z dnevom nič, tako da so mlaji ob osemnajstem rojstnem dnevu povsem običajno nadaljevanje.
Najbrž ste opazili štorklje, ki sporočajo, da je prišel na svet nov človeček. Če prezremo dejstvo, da štorklje z dojenčkom pomenijo več dela za učiteljice spolne vzgoje, je jasno, kako že novorojenček sporoča, da je tu in kako mu je ime in katerega spola je. Zaščita osebnih podatkov kot osnovnega vira človekove osebnosti in dostojanstva na tej Zemljici pade že prvi dan.
Čeprav ni nobene logične, še manj pa razumske razlage, zakaj mora čim večji krog ljudi izvedeti, koliko ste stari, kritično oko opazi še nekaj prostora za nadgraditev tega fenomena: ker že javno zaznamujemo rojstvo in po dekadah vmes skoraj celotno življenje, ni nobenega razloga, da bi se izognili javnemu oglaševanju smrti. Osmrtnice v časopisih ali na radiu so že zdavnaj preživele.
V duhu sodobnosti bi lahko pred hišo žalosti pritrdili starko s koso ali pa bi na oknih umrlega prižgali sveče, mogoče na sleme stavbe obesili žalni venec. In čisto pri koncu: tudi sedmina kliče po modernizaciji. Mogoče bi lahko nov slovenski internetni milijarder postal nekdo, ki bi za družbena omrežja izdelal pogrebno aplikacijo. Ta bi na podlagi javno dostopnih podatkov o umrlih vsakogar, ki je bil spletni prijatelj pokojnega, samodejno povabila na pogreb in mu nato pokazala pot do gostilne, v kateri je sedmina.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov