Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Sedim na plaži in meljem kisle kumarice
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Stran s teorijo, bodimo konkretni!
Statistike pravijo, da kar polovica Slovencev ne gre na počitnice oziroma dopust. Kar je sicer žalostno dejstvo. Se pravi, da gre na dopust polovica Slovencev, kar je po uradnih statistikah približno milijon prebivalcev. Milijon Slovencev se v drugi polovici julija in v avgustu po uradnih statistikah razlije po planetu. Zdi se verjetno, a je povsem nemogoče. Kdor koli se malo potepa okoli, lahko s prostim očesom ugotovi, da je Slovencev na počitnicah več. Veliko več.
Spet po uradnih podatkih naj bi polovica od tistih, ki dopustujejo, to storila na Hrvaškem. Se pravi pol milijona ali petsto tisoč. Nemogoče! Prečešimo hrvaško obalo: Istra je tako ali tako naša, vsaka pasja utica tam ima slovenskega lastnika. Kampi na Krku in Rabu so nas prepolni. Severno Dalmacijo z Zadrom ljubimo. Srednja, z Murterjem in Vodicami, je priljubljen cilj. Južna je za poznavalce, Hvar se nam je lastniško nekoliko izmuznil, zato ga koloniziramo. Kot vemo, je Novalja tako rekoč mariborska, vsak kolesar nad petintrideset, ki ga srečate na cesti, je Slovenec. Slovenci so tudi navtiki, jadralni padalci in tisti, ki gredo zadnji iz diska. Slovenci so zjutraj prvi v morju in zvečer zadnji v vodi. In tako naprej in tako nazaj … Se pravi, že zgolj na Jadranu se da srečati absolutno več Slovencev, kot je pol milijona.
Nadaljujemo z znamenitim stavkom v dnevno-informativnih oddajah: “Večina je še vedno domačih gostov!” Slovenci v Sloveniji, se pravi … slovenska obala je mati domovina, “kavica v Portorožu” je še vedno priljubljen konec podeželskih veselic. Piran je romantičen, Izola ambiciozna. Na Kras se hodi kaj malega pojest, v zdraviliščih, ki delujejo tudi poleti, se namaka starejša populacija. Se pravi, da nekaj sto tisoč dopustnikov dopustuje na omenjenih lokacijah, pa domačega bisera, slovenskih gora, še sploh nismo omenili. Kajti ogromno dopustnikov se potepa po hribih! Tudi politiki, sploh tisti izrazito domoljubni, se hladijo pod vršaci. Na Triglav se čaka v kolonah, Kamniške so nabito polne, Karavanke za ljubitelje, le zahodni Julijci v glavnem samevajo. Na srečo smo uničili Bovec, tako da so tisoči, ki so preživljali dopust v dolini adrenalina, malo na suhem.
Takole čez prst v Sloveniji dopustuje mnogo več kot milijon Slovencev, kar je sešteto s hrvaškimi že gotovo približno dva milijona dopustnikov. Pri tem, ko nas dopustuje le polovica. Se pravi, da nas je, upoštevaje Slovence na dopustu, približno štiri milijone!
V nadaljevanju ne smemo pozabiti na eksotične lokacije. Sicer niso številsko obilne, a so vseeno pomemben statistični vzorec, posebno ker je na planetu na desetine držav, na stotine območij in na tisoče bolj ali manj turističnih znamenitosti. Najlepši kazalnik za število Slovencev po globusu so naravne katastrofe ali teroristični napadi. Bizarno, res, a za štetje pripadnikov naroda še kako uporabno! Torej; vedno ko se kje zgodi tragedija, vredna naslovnic medijev, se oglasi zunanje ministrstvo: »S Slovenci je vse v redu!« Potem govori predstavnik agencije, ki jih je spravila na drugi konec planeta, in pove, da so vsi člani slovenske skupine živi in zdravi ter da se bodo prej vrnili domov. Ker– to pa mimogrede – Slovenci po pravilu v teh tragedijah odnesemo celo kožo. Nasrkajo Nemci in Britanci. Najbrž jim je standard otopil preživitveni nagon, a o tem kdaj drugič.
In na koncu še do najmanj številne, a vsekakor najbolj atraktivne dopustniške kategorije, s pomočjo katere štejemo Slovence … Recimo ji adrenalinska; kjer koli na planetu se dogaja nekaj zelo ekstremnega – veslanja v kanuju čez oceane, jadranje po slanih jezerih, kolesarjenje čez kontinente, tekanje po alpskem loku, skakanje z vrhov … tam smo Slovenci. Po navadi v prvih vrstah.
Zakaj radi dopustujemo, je jasno, če odprete okno. Ali dvignete navojnice. Zakaj dopustujemo povsod po svetu in ob tem trdimo, da nas dopustuje le milijon, ostaja skrivnost.
Obstaja seveda teoretični model, po katerem je mogoče abnormno število dopustnikov dokazati zgolj z milijonom prebivalcev, ki se na dopust tudi odpravijo; namreč da so nekateri izmed nas na dopustu večkrat. Ali pa vedno. Se pravi, da v vsej tej množici uživačev od slovenskih hribov prek jadranske obale do pacifiških ognjenikov srečujemo ene in iste ljudi. Če je deset tisoč ljudi na dopustu ves čas, z lahkoto ustvarijo vtis, da je več različnih ljudi na dopustu po en teden … a ta možnost se zdi pri marljivem narodu, kot smo Slovenci, zanemarljiva. Zato bo držalo, da nas državni statistiki med preštevanjem namerno ali po nemarnosti štejejo narobe. Najbrž med štetjem razmišljajo o dopustu.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov